četrtek, 04. februar 2016

The Big Step

Ok, ok, ok. Priznam, ne pišem več. Izgubila sem veselje, ali pa nimam časa, ker zdaj pišem za denar in sem all fancy and stuff. Ali pa nimam časa, ker čas kakovostno preživljam na Pinterestu, spletnih straneh Rutarja, Lesnine, Dipa in kraljice vseh pohištvenih izdelkov, Ikee. Ne, tudi sobe ne prenavljam, ker sem skozi 24 let življenja v njej napolnila skoraj vsak uporaben kotiček. Tako lahko svoja oblačila, ki niso pospravljena v omari prestavljam na stol in na posteljo, pa tudi na mali predalnik, če je res nuja. Pohištvene letake sem vedno rada prebirala, za dušo, sem rekla. A v zadnjih nekaj mesecih sem jih gledala zares. Za sebe. In čeprav še vedno nisem popolnoma ponotranjila tega dejstva, ga zdaj delim še z vami, dragi neznanci in prijatelji, ki še niste obupali nad mojo blogersko potjo. Ok, draga mama. Selim se. Zapuščam to mojo predrago Jarenino, katere lepote pravzaprav vidim komaj zdaj, ko se selim. Sprehajam se z Roni in si mislim: "Joj, kaki lepi potoček, tega pa v Selnici nimajo." In podobno. Ja, še vedno sem ista sekirantska Kaja, ki misli, da zaradi selitve ne bo Jarenine nikoli več videla. Čeprav bo še vedno prišla v Jarenino po stvari ko ji bo česa zmanjkalo v svojem stanovanju ali pa ko ne bo imela nič za jest. Ali pa ko se ji bo zaluštalo lepe narave in maminega objema. Čakaj, kaj je že namen bloga? Da vam povem, da se selim. Ali pa da z vami podelim modrosti, ki sem se jih naučila v zadnjih mesecih.

Pleskanje sten. Naj povem, da sem očitno razvajen otrok, saj še nikoli do, recimo oktobra, nisem v roki držala valja za pleskanje. Vse je enkrat prvič in tudi prvič mi je šlo odlično. Lepljenje zaščitnega traka, delanje vzorcev, vse je bilo zelo zabavno in vse je zelo zelo lepo. Mogoče se s tem, da je bilo zabavno, Matic ne bi strinjal, on prav v tem trenutku namreč pleska še kuhinjo brez mene. V glavnem, prepleskano je, izgleda odlično in vsi nama bodo zavidali! :D

Kot sem že povedala, ogromno časa sem preživela ob gledanju letakov, pohištvenih spletnih strani in podobnega. Ker ko se seliš, rabiš vse, če niste vedeli. Najina glavna pohištvena destinacija je bila Ikea. Sicer v Grazu, kar ne pomeni, da boš ravno mimogrede šel tja past oči, temveč da misliš resno. Midva sva prišla oborožena s kombijem in resnično dolgim nakupovalnim listkom, ki sva se ga tudi držala. Nič spontanih nakupov (ok, razen omarice za televizijo, ki je ni bilo na internetu), nič nepotrebnega zapravljanja. Ker še takrat nisva imela kuhinje niti naročene, tudi skoraj nič za kuhinjo. No, v glavnem, tam sva pustila zajeten kup Matičevega denarja. Sicer je vedno nekje v tvoji glavi, da boš moral to pohištvo tudi sestaviti, ampak teh stvari nihče ne jemlje resno. Sestaviti? Ah, ni problema. Jaz imam pred sestavljanjem vedno nekaj "rešpekta", vem, da nisem dobra pri branju navodil in tudi, če slikica nazorno kaže, kam moram dati tisti "šrauf", še vedno nisem točno prepričana, kam ga moram dati. "Tu bo Matic videl, kako neumna sem," so bile moje misli. Pa tako dolgo sem ga lahko zavajala, da si je mislil, da sem ena najpametnejših ljudi na svetu! (ok, vsaj med prvimi desetimi. Stotimi?) A mogoče mi je ta rešpekt pred navodili za sestavljanje malo pomagal. Ali pa to, da sem najprej pol minute opazovala Matica, kako je začel delati svoj predal, šele nato pa sem jaz začela delati svojega. Ampak najverjetneje ni to. Delala sem celo s pormašino! In to uspešno! Ne bom se niti trudila iskati tega slovenskega izraza, za mene bo vedno pormašina, lektorica gor ali dol. Kljub temu, da jaz nisem bila čisto neuporabna, pa nama je sestavljanje pohištva vzelo veliiiko časa. Nekajkrat sva se zmotila, pa potem še enkrat, pa ok. Po vstajanju, sedenju, prelaganju in vzdigovanju težkih stvari nama je uspelo in sva naredila pohištvo, ki se sploh ne maje. 150 Ikea točk za naju.

In zdaj sva pri koncu. Čakava le še na kuhinjo, ki bi naj prispela jutri. Čaka naju še sestavljanje te in zadnji izziv – življenje drug z drugim. O tem pa morda drugič. ;)

torek, 29. september 2015

Gorenjska, od kod lepote tvoje?

Kdo pravi, da moraš poleti ravno na morje? Seveda tudi tega nisem izpustila, sem se pa za spremembo za dva dni odpravila na Gorenjsko, da se nadiham čistega zraka in da malo namučim svoje noge s sprehodi v hribe ali pa s sprehodi po bolj zahtevnih poteh kot so asfaltne. Gorenjska ponuja ogromno svojih lepot, jaz pa sem nazadnje tam bila pred nekaj več kot desetimi leti, zato sem bila vznemirjena in vesela, da jo bom spet obiskala.



Moja prva postaja je bila Radovljica. To je bil moj prvi obisk tega mesta in se je na mojem seznamu znašlo samo zaradi tega, ker je blizu Bleda in Bohinja, ki sta bili moji glavni destinaciji. Vedela sem, da je mesto majhno, pred prihodom pa sem se pozanimala samo, kje leži moj hostel, ki sem si ga izbrala za prenočišče. Moja pričakovanja, ki resda niso bila velika, so bila presežena. Radovljica je simpatično mestece, ki ima res majhno mestno jedro, vendar je tisto napolnjeno z ljudmi, ki posedajo na kavi, ližejo sladoled (najboljši je prav pod hostlom, kjer lahko spiš) in se udeležujejo prstometa. Kaj je prstomet, vam povem malo kasneje. Najprej k zgodovini. Radovljica, ali Radol'ca kot jo kličejo domačini je dobila mestne pravice v 15. stoletju, naseljena pa naj bi bila že v rimskih časih. Danes ima mesto okoli 20000 prebivalcev, ki živijo na sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke. Središče mesta predstavlja Linhartov trg, ki nosi ime po Antonu Tomažu Linhartu, avtorju vsem znane prve slovenske komedije Županove Micke. V Radovljici se je namreč Linhart rodil in že pri vstopu v staro mestno jedro najdemo njegovo rojstno hišo. Domačini, ki sem jih spoznala, mogoče res trdijo, da se v Radovljici ne dogaja kaj dosti, vendar mi je kratko brskanje po internetu povedalo drugače. Tukaj vsako leto, aprila, poteka festival čokolade, kjer se zberejo čokoladnice iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine, obiskovalci pa lahko to čokolado degustirajo. Zakaj je festival prav v Radovljici? Nedaleč stran, v Lescah, je tovarna čokolade Gorenjka, torej kraj, kjer izdelujejo slavno čokolado s celimi lešniki, ki je mnogim Slovencem najljubša. Letos je Radovljica bila tudi ena izmed gostiteljic mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica, v času mojega obiska pa se je začel 33. festival Radovljica, kjer so v Radovljiški graščini potekali različni koncerti. S temi podatki lahko ljudi, ki pravijo, da se v njihovem mestu nič ne dogaja, gladko utišam.



Moja prva postojanka v Radovljici je bil hostel. Izbrala sem Youth Hostel Radovljica, kjer me je sprejela najverjetneje najprijaznejša lastnica hostla, gospa Vasja in me nastanila v ljubek apartma. Moja prva misel je bila, da sploh nisem vedela, da lahko spiš v hostlu in uživaš v ugodnih cenah hostla, pa vseeno dobiš apartma. Tako sva s fantom samo zase imela majhno kuhinjico, veliko sobo s televizijo in čisto kopalnico, gospa Vasja pa nama je bila na voljo čez vse dni in je uslišala vsem najinim prošnjam. Hostel je verjetno bolje poznan kot Vidičeva hiša, ki jo družina Vidic obnavlja, saj je ta hiša stari renesančni dvorec iz leta 1634, družina pa je odprla tudi kavarno in slaščičarno, ki deluje pod hostlom in je odlična lokacija za začetek dneva z odlično kavo, sladoledom ter blejsko kremšnito (na vrtu kavarne pa z malo sreče lahko srečaš tudi prijaznega mačka in poskočnega zajčka). Soba je bila opremljena zelo zanimivo, saj so pri opremljanju hostla uporabili tudi nekaj pohištva, ki so ga tukaj našli pred obnovitvijo in ga obnovili. Iz prostorne sobe sem imela razgled na Linhartov trg in na spomenik Josipine Hočevar, prav tako rojene v Radovljici, slovenske podjetnice in mecenke. Moja pot iz hostla je vodila na kratek sprehod po mestu. Ugotovila sem, da je mesto res majhno in da je Linhartov trg središče dogajanja, le ulico stran pa se nahaja izjemna razgledna točka, od koder se ob jasnem vremenu, ki mi je bil zadnji dan naklonjen, vidi celo Triglav (takrat sem navdušena »zavihtela« svoj fotoaparat in kljub soncu, ki mi ni omogočal ravno idealnega pogleda čez fotografski objektiv, posnela nekaj fotografij najvišje gore Slovenije). Če želite, iz Radovljice poteka kar nekaj pohodniških poti, za mene pa je bila prijetno izhodišče in zatočišče ob raziskovanju Bleda in Bohinja. Po celodnevni hoji sem bila vesela, da si lahko v tem mestecu in odličnem hostlu spočijem noge, ob pohajkovanju po mestu pa sem odkrila še en dragulj Radovljice – vinoteko Sodček, ki mi je po dolgem dnevu postregla z odličnim kozarčkom vina, prijazna natakarica pa mi je dala napotke o tem, kaj še lahko obiščem, kaj moram videti in me še enkrat prepričala, da moram Radovljico še obiskati in da dva dneva definitivno nista dovolj za ogled vseh okoliških lepot.


Iz Radovljice sem se odpravila na blejski vintgar, ki je ena najbolj poznanih naravnih znamenitosti in je bila za turistične oglede odprta že leta 1893, seveda pa so poti večkrat obnovili. Čez vintgar teče reka Radovna in fascinantno je opazovati njene brzice, slapove, pa tudi stolpičke, ki so jih ob obisku sestavili ljudje. Pot je izjemno lepa in pravcata pravljica za fotografe, prelep pa je tudi 13-metrski slap Šum, ki nas čaka na koncu (ali na začetku, saj je v vintgar možno vstopiti iz dveh smeri). Pri slapu Šum se lahko najbolj pogumni lahko tudi okopate, sama pa že zaradi mrzlega zraka, ki ga povzroči reka, nisem v reko upala potisniti niti gležnjev. Blejski vintgar je zagotovo ena izmed znamenitosti, ki je privlačna za turiste in naredi vtis prav na vsakemu. Naslednja postaja je bil Bled, vendar le za kratek čas, saj sem ga obiskala na višku sezone, prav tako pa je vsem znano, da cene tam niso ravno popotniku prijazne, vseeno pa sem se odločila, da brez blejske kremšnite na Gorenjskem preprosto ne gre (seveda ni ostalo samo pri eni). Ob jezeru je ogromno restavracij, ki ponujajo razgled na blejski otok s prepoznavno cerkvijo Marijinega vnebovzetja z 99 stopnicami in zvonikom, o njem pa je pisal tudi naš največji pesnik France Prešeren v Krstu pri Savici. Poleti je na jezeru urejeno tudi kopališče s spodobnimi temperaturami vode, saj za razliko od Bohinjskega jezera, Blejsko jezero nima pritokov ali odtokov, ki bi jezero naredili hladno.


Naslednji dan sem obiskala še korita Mostnice, ki so od Radovljice malo dlje, vendar vredne ogleda. Pot je nezahtevna in izjemno slikovita ter odlično urejena. Ves čas poteka tik ob reki, zato lahko vedno zaidemo iz poti in si vzamemo čas za piknik ali za fotografiranje. Osvežimo si lahko tudi svoje noge in jih pomočimo v ledeno mrzlo vodo (seveda lahko v nekaterih delih tudi zaplavamo, vendar je to primerno za ljudi z izjemno trdo kožo) ter s prijatelji tekmujemo, kdo bo z nogami v vodi zdržal dlje. Kristalno čista voda nam omogoča, da opazujemo ribice, ki jih je bilo v tej reki veliko manj kot v Radovni ali pa občudujemo majhne slapove, vrtince ali korito, ki je močno podobno slončku.
Moj izlet se je končal s kopanjem v Bohinjskem jezeru, ki je takrat bilo ob obali prijetno toplo, če pa si zaplaval malce dlje ali noge potopil globoko, pa si ugotovil, da temperature jezera le niso tako prijazne. Kopališče je dobro urejeno, na jezeru se lahko voziš s kanuji, s kajaki, podaš pa se lahko tudi na rafting po Savi Bohinjki. Če prisegate na kopanje v morju, vas bo mogoče plavanje v Bohinjskem jezeru spreobrnilo, razgled je namreč iz vseh strani jezera veličasten.



Radovljica je odlično izhodišče za raziskovanje gorenjskih lepot, očarali pa so me tudi izjemno prijazni ljudje. Ko sem na Linhartovem trgu pila še svojo zadnjo kavo na Gorenjskem in se sladkala ob kremšniti, pa me je presenetil še en dogodek v Radovljici – prstomet. To je tekmovalna igra z gumijastimi ploščicami in je zelo podobna balinanju. Takrat se je namreč v Radovljici odvil turnir dvojic Radovljica open in poživil to srednjeveško mesto. Sledil je še nakup lectovega srca v Lectarskem muzeju in trgovinici za svojega fanta in grenko-sladek odhod iz Radovljice, saj sem si želela, da bi ga lahko podaljšala.

nedelja, 23. november 2014

6 mesecev

Javljam se po celih šestih mesecih. Ja, še sem živa in ja, še pišem, malo berem in dosti tipkam. Fant me opisuje kot t-rexa, ki neprestano tolče po tipkovnici, jaz pa se z njim definitivno strinjam. To, da je tipkovnica prevzela velik del mojega življenja, se mi zdi bolj prav, kot karkoli drugega. Definitivno bolj kot to, da so se končali Friendsi in kot to, da sta se razšla Jennifer Aniston in Brad Pitt. Pisanje je zdaj že tako naravno, da o tem sploh ne razmišljam več. Moje misli še vedno delujejo na misteriozni način in tudi to me ne moti (no, mogoče včasih). Spet sem na faksu, ki je bolj naporen, kot sem si mislila da bo.

Kaj se mi je zgodilo v teh šestih mesecih? Pravzaprav nič posebnega, že tradicionalno me je septembra pičila osa in spet sem z roko v obliki balona trkala/lomastila po zdravniški ordinaciji in  prosila za injekcijo, kar se ne zgodi pogosto. Potem sem pred zdravstvenim domom čakala, da oteklina vsaj malo izgine, da se bom lahko normalno peljala domov. Ugotovila sem, da imajo ose zloben načrt in urnik, ko vidijo, da sem na vrsti jaz z največjo alergijo na njihove pike in me samo pripravljajo na leto, ko se bodo naveličale pikati mojo roko in bodo končno končale zaporedje dolgih let in pičile moj vrat. Mogoče bo to potem pisalo na mojem nagrobniku  - Kaja Kren, hči, sestra, punca, pokončale so jo ose. In potem se boste vi še bolj smejali mojemu blogu in ugotovili, da sem bila čarovnica, ker sem pravilno napovedala svojo smrt.

V teh šestih mesecih sem po treh letih abstiniranja spet obiskala morje. Bilo je zabavno, malo deževno in stresno, ko sem se podila po cestah Trsta. Vedno sem mislila, da je kaotična vožnja Italijanov samo stereotip in da nikakor ne more biti tako hudo. Pa je. Več desetkrat sem se zbala za svojega bogega Cliota, nekajkrat tudi za svoje življenje. Pa se je vse izšlo. In zdaj se preko aplikacije učim italijansko, da jim bom drugo leto lahko povedala, da so budale. Ali pa, da naj bodo žalostni, ker jaz ne bom več vozila po italijanskih cestah. Se še odločam.

Kaj še? Nehala sem delati za blagajno, v mislih, da se bom vrnila in potem ugotovila, da se ne bom vrnila, ker je faks težki. Kdo bi si mislil, da bo filofax kdaj težki. Oziroma zahteval toliko dela, da bo potrebna dobra organizacija časa ali pa boš jaz in boš začel delati nekaj stvari hkrati. Ker zdaj jaz ne pišem samo bloga, ampak si barvam lase. (Trenutek za: ''Kaj, Kaja si barva lase? Sem mislila, da ima naravno tako bleščeče lase.'' Ok, sarcasm off.) Ne delam se, da sem Napoleon, ker to trenutno delamo vsi in so to delali tudi študenti pred nami. Pravim samo, da je magisterij nadgradil moja pričakovanja. Če je to dobro ali slabo, povem čez leto ali dve, ko bom iskala službo. Mogoče nekaj v zvezi s tolčenjem po tipkovnici.

Z občudovanjem sem prebrala ''avtobiografijo'' Mindy Kaling in Amy Poehler. Zares zabavni ženski, ki sta uspeli v businessu Hollywooda. In si to zagotovo zaslužita. Prav tako sta dali že toliko skozi, da sta lahko svojo biografijo napisali v smislu anekdot. Smešnih anekdot. Toplo priporočam. Prav tako sem začela brati nekaj slovenskih avtorjev, ki so izdali knjigo v zadnjem letu in ugotovila, da ne rabiš bit noben Prešeren ali Cankar, da v Sloveniji izdaš knjigo. Ne rabiš biti niti pretirano inovativen, mogoče moraš samo nekoga poznati ali se dobro prodati. Sama mislim, da bi ti morali prebrati malo več knjig, Ne pravim, da v Sloveniji zadnje leto ni bilo izdanih odličnih knjig, mogoče so bile, le jaz jo še iščem.

Je to dovolj novic zaenkrat? Ne bom obljubljala, da bom redno pisala, ker je že ta ''novoletna zaobljuba'' padla po vseh štirih. Bom pa se še oglasila. Verjetno. :)


sreda, 28. maj 2014

Strahovi

Moj blog je malo umrl. Ni ne volje, ne idej za pisanje, oziroma jih izčrpam v drugih virih (najdeš me v Spektru in na Globetrotterju) v življenju pa se mi ne dogaja nič kaj posebnega. Spet se bo treba učit, spet bodo pred mano veliki življenjski dogodki, na katere ne vem, če sem pripravljena. In spet me je strah. Strah me je velikih življenjskih dogodkov, naj bodo pozitivni ali negativni. Strah me je izgubiti ljudi, ki jih imam rada in strah me je tega, da vedno dvomim v sebe in v to, kar se okoli mene dogaja, pa čeprav nimam nobenega razloga za to. Ko sem to prejšnjič omenila prijateljici, mi je rekla, naj si tega ne delam, naj bom srečna. Naj ne skrbim za stvari, ki se sploh še niso zgodile, ki se mogoče sploh ne bodo. Jaz pa nazaj, da se ne morem čisto prepustiti. Da se življenje prehitro obrne in da jaz to še predobro vem. Moj strah, da bi bila zapuščena, da bi ostala čisto sama (za kar je res manj kot procent možnosti glede na moje čudne, ampak super prijatelje) pa samo še raste. Morem res povedati, da bo še bolj res? Strah me je, da bi te izgubila, ker si več ne predstavljam življenja brez tebe (ker če bereš ta blog, si mi najverjetneje blizu). Strah me je že pomisliti, da bi ti lahko bil moja prava ljubezen, ker se bojim, da bi bila prizadeta. Preveč osebno? Mogoče, ampak moj blog je že itak nekakšen dnevnik. Moje življenje se ne odvija okoli stvari, ki jih počnem, temveč okoli ljudi, s katerimi sem. Mogoče je to napačen stil življenja, mogoče bi se morala skoncentrirati na sebe in na stvari, ki jih rada počnem, ampak je dejstvo, da so ljudje okoli mene moje življenje. Zaradi njih sem srečna. Ali pa vsaj na poti do tja. Ne zaradi odbojke ali pisanja ali šole, čeprav so vse to stvari, ki jih rada počnem in jih počnem s strastjo. Seveda so to stvari, ki naredijo mene, mene in res je, da brez teh stvari ne bi bila ista. Pa vseeno bi mesec pisanja zamenjala za še en mesec druženja s prijateljicama, ki gresta jeseni v Portorož. Zamenjala bi tudi mesec sekiranja, če sem naredila kaj narobe (kar nisem) za mesec sreče. In spet me je strah. Vedno, ko mislim, da sem to introvertiranost za nekaj časa premagala, izbruhne nov strah, nova prepreka, ki mi preprečuje, da bi se končno nehala sekirat za vsako malo stvar in spoznala nove ljudi, postala zgovorna, tista Kaja, ki jo pozna samo nekaj oseb in za katero se morem tako zelo truditi, da pride na plan, ko sem med novimi ljudmi, ker ji strahovi preprečujejo, da bi bila takšna že naravno. In čeprav vem, da je večina strahov popolnoma iracionalnih, so še vedno tukaj. Sem pravzaprav sama sebi največji strah? Najverjetneje. Bom kdaj to premagala? Delam na tem.

nedelja, 30. marec 2014

Na katero vprašanje bi radi odgovor?

Pa sem nazaj po skoraj dveh mesecih in z rekordnim prelomom novoletne zaobljube. Ne, da se na blog ne bi spomnila, samo inspiracije ni bilo, ali pa blog preprosto ni bil za v javnost (pa veste, da imam nizke standarde). Danes sem del jutra prespala, del pa preživela na youtubu na kanalu Soulpancake. V njihovem zadnjem videu sprašujejo ljudi, na katero vprašanje, katerokoli vprašanje, bi si želeli odgovora. No, saj lahko vidite sami.

Pa je spet en video, ki te naredi bolj razmišljujočega, kot običajno na nedeljsko jutro. Bi spremenila svojo smer izobrazbe, če bi vedela, da ne bom delala v tem področju? Bi faks preprosto pustila, če bi vedela, da bom delala to, kar mi ne bo prineslo sreče, če nadaljujem s študijem? Najverjetneje pa na vprašanja v povezavi s kariero sploh nočem odgovora. Ne bi hotela niti odgovora v povezavi z ljubeznijo. Ne bi pravzaprav zamujali življenja, če bi vedeli, kaj se bo z nami zgodilo, s kom bomo in ne bomo preživljali svojega življenja in ali bomo še vedno mislili, da je fant ali punca s katero smo danes ena izmed najboljših oseb, kar smo jih spoznali? Mogoče bi res radi imeli kakšne odgovore, vendar so v veliki meri ti odvisni od nas in od našega poguma. Sama vem, da se bojim bogvečesa in da sem tiha, če ljudi ne poznam in da bi včasih rabila nekoga, ki bi me potisnil v to, da se odprem in da bi si včasih lahko upala povedati, kaj me moti, čeprav bi temu sledil prepir. Ampak to je že drugo jamranje. Mogoče je vprašanje, ki bi ga zastavila ali bom srečna, vendar se potem postavlja drugo vprašanje - kaj storiti, če je odgovor ne? Ni to potem že zapisano v usodi, če je odgovor nedvoumen? Moramo potem verjeti v usodo in v to, da so odločitve, ki jih sprejemamo, že zapisane v zvezdah? Mogoče pa je tokrat res bolje, da vprašanja ne postavimo... :)

nedelja, 09. februar 2014

Dragi dnevnik!

Mislim, da smo skoraj vsi v nekem trenutku v svojem življenju pisali dnevnik. Najpogosteje je to bilo v naših zgodnjih najstniških letih, ko je vse bilo tako zelo vznemirljivo, novo in tragično obenem. Sama sem v teh letih zapolnila kar dva zvezka, oba seveda zelo zabavna 22-letni Kaji, še vedno pa je nekaj, kar se še vedno ni spremenilo. Še vedno sem butasto nesigurna sama v sebe, še vedno rada berem in te knjige ''strogo'' ocenjujem in še vedno imam ob sebi dve najboljši prijateljici, ki me spremljata že od časov, ko nisem znala stati na nogah (tudi to se še v teh letih včasih zgodi).

Seveda sem pripravljena nekaj dnevnika v vašo in mojo zabavo deliti z vami. Kar je zelo zabavno je, da sem dnevnik skozi leta večkrat prebrala in potem prečrtala stvari, ki so držale leta 2000 s tistimi, ki so držale leta 2003. Smooth, Kaja, smooth. Ali pa zapis v dnevniku bogatijo zapisi iz kasnejših let. Tako je trdni odločitvi, da ne bom več v mojo simpatijo (katere imena nisem zaupala niti dnevniku) 22. 10. 2001 sledila opomba leta 2002, da sem še vedno zaljubljena v njega, leta 2003 pa sem končno zrasla kot oseba in nisem bila več v njega. Oh, the drama hurts my eyes. :D Prvič je dokumentirana tudi moja ljubezen do Harryja Potterja, leta 2001 sem namreč bila prepričana, da je zakon. 13 let kasneje ne morem reči, da se je kaj dosti spremenilo. Leto kasneje sem se odločila, da je dnevniku vseeno treba zaupati ime moje simpatije, vendar sem jo napisala v kodi - njegovo ime sem zapisala od zadaj naprej. Ne vem, če ne bi mogla delat za FBI, če pa slučajno ne bi mogla razvozlat kode, pa je za vsak slučaj na koncu dnevnika slovarček. Moja najpogostejša poved v dnevniku je: ''No, zdaj je sedanjost.'' Bravo, Kaja. Bodoča slovenistka. Dnevniški zapisi skačejo od ljubezni, pa do tega, da je moj brat zelo tečen, kar lahko podkrepim z dokazom: ''Jan je tako tečen. Vse, kar imam na mizi mi je že vzel. No, malo pretiravam, na mizi je kar veliko. Jan je star 6 let in ima novo sobo. Nič kaj vredu ni biti starejša.'' Vsaj iskrena sem bila. :D Vse pa je über dramatično, obviously. Temu dnevniku pa je sledil dnevnik pesmi. Ljubezenskih. To so bili časi, ko sem mislila, da bom postala pesnica in zatresla svet s svojo poezijo. Vsaj sanje so bile.

Na nek način je tudi ta blog moj dnevnik in mogoče ga bom lahko čez 10 let skritizirala kot prava strokovnjakinja in se bom čudila svojim norostim. It's life, right? :)

P. S. - Še javna zahvala Maticu za spimpanje mojega bloga, ki je tako dobil malo več duše. :)

sobota, 01. februar 2014

Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih ...

Danes je eden tistih dnevov, ko bi ostala v postelji in strmela v strop ali v kapljice, k polzijo po moji strešni okni in bi mi bilo čisto ok. Ne bi mi bilo dolgčas, ker je glava prazna, ali pa polna butastih, sekirantskih misli. Ja, tečna sem. In slabe volje. Čakam, da me bo prevzela utrujenost in bom lahko spala in čakala na nedeljo, ki verjetno ne bo kaj boljša, but hey, one step at a time, kajne? Napisati moram blog, ki naj ne bi bil (popolnoma) depresiven, zato začnem gledati youtube videe, ki me vedno navdihnejo s pozitivnimi misli (ok, ne mislim plešočih mačk in psov, čeprav to nikoli ni slaba ideja). Ne deluje, še vedno sem grumpy. Pol ure kasneje se odločim, da bom vam spisala 25 dejstev o meni, ki so pozitivna. Challenge accepted. Challenge declined. Ne pridem niti do 10. Mogoče 25 dejstev o sebi? Črtamo pozitivno? Ah, ne, rekla sem, da ta blog ne bo depresiven. Kaj pa, če samo izlijem dušo? Res mi gre na živce to, da imam službo (čeprav je samo študentska), v kateri ne uživam. Kjer samo odštevam ure, da bom lahko šla domov. Res je, da je plača dobra in da nimam nič kaj pametnejšega na zalogi, pa vseeno. Na živce mi gre tudi, da lahko pokličejo ob enajstih, če lahko pridem ob treh delat, kar mi ne daje ravno veliko možnosti, da naredim kakršnekoli plane. Kdo pa rabi življenje? Po drugi strani, mi je všeč, da končno imam neko življenje in da prvič po 15 letih ne rabim vsega časa posvetiti šoli. Ali pa vsaj nimam občutka, da bi ga morala posvetiti šoli, ker let's face it, vsega svojega prostega časa definitivno nisem posvečala šoli. Rada imam svoj kindle, ker mi da možnost, da si zaželim dobre knjige in je čez nekaj minut že pri meni in dostopna za branje. Pa še čas za branje je. O branju smo že diskutirali prejšnji teden, right? Mogoče pa bi si mogla prižgat Harryja, but to be honest, mi še za to ni. Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih. Zdaj me pobere ob enajstih in je to najvišja stopnja badass-nosti, kar jih obstaja. Prisežem, da sem ta teden že poskusila napisati blog, pa je bil še vedno no good. ''Ker ta pa je višek kreativnosti, bravo Kaja,'' si zdaj mislite, saj vem. Naj raje končam, ali naj še kar teptam po tipkovnici? I can do both. Rada bi nekam šla. Če bi mi usoda naklonjena, bi se zdaj pripravljala na Irsko. In boljšega od tega, skoraj ne bi moglo biti. Še vedno bereš? Čestitam. Resno. Niti sama ne bi tega brala do konca. Prisežem, konec je tu nekje. Tečna, tečna, tečna, tečna.

(občutek imam da bi to lahko bila ena izmed postmodernističnih ''kratkih zgodb'', ki jih kovejo slovenski pisatelji, mi pa jih potem pri postmodernistični književnosti opredeljujemo in skušamo razumet skriti pomen, ki ga obviously ni.)