Mariborske vstaje, nasilje, (ne)odstop župana... to je glavna tema pogovorov v Mariboru in drugod po Sloveniji, po svetu. Rekla sem, da se ne bom vtikala. Da imam rada Maribor takšen kot je, saj ga korupcije županov in nepošteni posli ne določajo, določajo ga ljudje, energija, prijaznost, kultura. Vedno sem imela rada Maribor. To je moj dom, kraj, ki raste z mano, kraj, kjer so ljudje, ki jih imam rada. Danes sem si ogledala videoposnetek včerajšnje ''vstaje'' (http://www.youtube.com/watch?v=2nqvkI9RuaY&noredirect=1).
Video se me je dotaknil... ne v pozitivnem smislu, seveda. Bila sem na robu solz, še vedno sem. Kaj je to? Je res potrebno? Ok, videla sem že veliko protestov, a to? Je res potrebno streljati petarde, rakete v ljudi... ker ja, to se je zgodilo in je dobro vidno na videu in to niso storili policisti, ki bi naj bili zločinci v tem scenariju. Letele so petarde v prvo gimnazijo, v občino. Obe zgradbi sta popolnoma nedolžni in s tem so poslali le negativno sporočilo. Ti ljudje nimajo radi Maribora, vsaj v mojih očeh ne. Zakaj se niso protesti mogli končati mirno, tako kot so se začeli. Vzkliki ''Gotof je'' so dali pozitivno sporočilo (seveda ne za Kanglerja) in tako bi se lahko tudi končalo. In potem se najdejo 15-letniki, ki streljajo petarde, mečejo bakle in sploh ne vedo zakaj. Kje so tu starši, da jih naučijo, da nasilje nikoli ni rešitev? Je bilo res potrebnih teh 39 poškodovanih, po vsej verjetnosti tudi nedolžnih Mariborčanov?
In potem je na drugi strani tu Kangler, ki ostaja miren, ravnodušen. Uničene stavbe, radarji, ulice in on še vedno čaka, kaj se še lahko zgodi? To je človek, ki bi moral imeti Maribor najraje, ki bi ga naj razvil in za ljudi omogočil varnost, s svojimi dejanji pa je pokazal, da mu je za Maribor povsem vseeno. Da je pomembnejši denar in da ni pomembno, koliko ljudi je poškodovanih, koliko ulic in zgradb uničenih. Kaj sploh še lahko izgubi z odstopom? Pokazal nam je, da mu je za nas vseeno, tako da je izgubil spoštovanje, pokazal je, da je nepošten, tako da je izgubil zaupanje. Je naslednji denar? To, kar mu pomeni največ? Kakšen človek moraš biti, da lahko gledaš video o kraju, ki ga imaš rad, v katerem si živel in ostaneš ravnodušen?
Ne smemo pozabiti, zakaj imamo radi Maribor. Ne smemo pozabiti, da je bil naš dom že dolgo let in da nam je vedno stal ob strani. Ne smemo pozabiti, da so še pošteni ljudje, in ne smemo pozabiti, da nasilje ne bo rešilo ničesar. Vsaj pri Kanglerju ne.
torek, 4. december 2012
nedelja, 11. november 2012
Aja, še naslov objave je treba napisat?
Oh, divje študentsko življenje, ki mi ne daje časa za blog. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj na partyjih 24/7 in praktično ne bom spala. En fant zjutraj, drugi zvečer in ob tem skrajno uživam, saj sem mlada in vesela, ob tem pa bi še rada vse fante rada 'mela.
Če me poznate, ste zaznali močen sarkazem v prvem odstavku ali pa ste si mislilil, da sem se končno vzela v roke in začela živeti kot pravi študent. Divje študentsko življenje, yeah right, lemme crush your thoughts. Časa imam manj kot kdajkoli in moj dan običajno sestavlja šola, pes, služba, epizoda ali dve ali knjiga, če je čas in pisanje domače naloge, ob tem pa še pisanje za nekaj drugega, kar bo oznanjeno posebej (a.k.a. ne bodite tako radovedni). Moje življenje, ladies and gentlemen. Interested? :D Pogrešam čase, ko sta bila šola in prijatelji pravzaprav edini aktivnosti v mojem življenju, but then vseeno ne bi bila takšna, kot sem zdaj.
Ok, da se ne bom v blogu samo pritoževala, imam še super duper novico. V zadnjem mesecu sem pisala za mariborsko študentsko revijo in če jo dobite v roke in jo dobro prelistate, boste tam zasledili tudi moje ime in moje napisane besede. Mogoče bodo celo malce bolj inteligentne, kot nakladanje, kot ste ga brali do zdaj (vsaj v tem zapisu). Še več, s svojim pisanjem sem drago urednico tako impresionirala, da sem si prislužila redni rubriki, in sicer kolumno in knjižni recenziji. Dobim aplavz? :) Ja, glede tega imam res dober občutek in upam, da je to tudi dobra naložba za prihodnost, hkrati pa spoznavanje novih ljudi, bogatenje svojih izkušenj in predvsem izpopolnjevanje mojega pisanja.
So yeah... kar sem hotela povedati s tem blogom je, da: 1. nimam dovolj časa in da je čas beden in da bi imela Hermionin time turner al kak se že reče (vidite, niti tega več ne vem kak se reče, kar pomeni, da nimam niti časa brati Harryja Potterja, kar pomeni, da je stvar izjemno resna!) in 2. da sem nova novinarka za Spekter in me lahko berete od torka naprej. Lahko še uvedemo tretjo točko in sicer da močno pogrešam Katjo in Patricijo, ker se že dolgo nismo slišali in ju pogrešam in me že dolgo ni noben tak močno stisnil, kot Katja (to se bo smešno čulo, ampak she'll get it :D). Še 4. točka... da se močno trudim, da bom ta blog sploh objavila, ker je pravopisno porazen, ampak I can't (don't want to) be bothered s popravljanjem.
Kay, Bye :D
Če me poznate, ste zaznali močen sarkazem v prvem odstavku ali pa ste si mislilil, da sem se končno vzela v roke in začela živeti kot pravi študent. Divje študentsko življenje, yeah right, lemme crush your thoughts. Časa imam manj kot kdajkoli in moj dan običajno sestavlja šola, pes, služba, epizoda ali dve ali knjiga, če je čas in pisanje domače naloge, ob tem pa še pisanje za nekaj drugega, kar bo oznanjeno posebej (a.k.a. ne bodite tako radovedni). Moje življenje, ladies and gentlemen. Interested? :D Pogrešam čase, ko sta bila šola in prijatelji pravzaprav edini aktivnosti v mojem življenju, but then vseeno ne bi bila takšna, kot sem zdaj.
Ok, da se ne bom v blogu samo pritoževala, imam še super duper novico. V zadnjem mesecu sem pisala za mariborsko študentsko revijo in če jo dobite v roke in jo dobro prelistate, boste tam zasledili tudi moje ime in moje napisane besede. Mogoče bodo celo malce bolj inteligentne, kot nakladanje, kot ste ga brali do zdaj (vsaj v tem zapisu). Še več, s svojim pisanjem sem drago urednico tako impresionirala, da sem si prislužila redni rubriki, in sicer kolumno in knjižni recenziji. Dobim aplavz? :) Ja, glede tega imam res dober občutek in upam, da je to tudi dobra naložba za prihodnost, hkrati pa spoznavanje novih ljudi, bogatenje svojih izkušenj in predvsem izpopolnjevanje mojega pisanja.
So yeah... kar sem hotela povedati s tem blogom je, da: 1. nimam dovolj časa in da je čas beden in da bi imela Hermionin time turner al kak se že reče (vidite, niti tega več ne vem kak se reče, kar pomeni, da nimam niti časa brati Harryja Potterja, kar pomeni, da je stvar izjemno resna!) in 2. da sem nova novinarka za Spekter in me lahko berete od torka naprej. Lahko še uvedemo tretjo točko in sicer da močno pogrešam Katjo in Patricijo, ker se že dolgo nismo slišali in ju pogrešam in me že dolgo ni noben tak močno stisnil, kot Katja (to se bo smešno čulo, ampak she'll get it :D). Še 4. točka... da se močno trudim, da bom ta blog sploh objavila, ker je pravopisno porazen, ampak I can't (don't want to) be bothered s popravljanjem.
Kay, Bye :D
nedelja, 7. oktober 2012
London, obljubljeno mesto
No, pa sem doma. Iz prečudovitega mesta sem se sicer vrnila že prejšnjo nedeljo, a sem potrebovala nekaj dni za rehabilitacijo. Ne zaradi alkohola, zaradi hoje.
S pričakovanjem sem čakala ponedeljek, 24. september, 14:50. Takrat je namreč odpeljalo letalo v mesto, za katerega sem bila že vnaprej prepričana, da mi bo všeč. London je vedno v mojih mislih bil nekakšno obljubljeno mesto. Where the magic happens. Moda, arhitektura, ljudje, naglas, princ Harry, Aiden Grimshaw... No, nazaj k poročanju. Mitja, prijatelja, ki je z mano obiskal London, sem že težko pričakovala in skupaj sva se odpravila na vlak proti graškem letališču. Tam sva najprej oddala svojo prtljago in se nato počasi poslavljala od Gradca. Na moje presenečenje sem tam srečala še Anžeta, otroka, ki študira eno leto za nama z Mitjem, ki je po čudnem naključju prav tako letel v London in se vrnil ob istem času, kot midva. Tako sva ga sprejela v najino varstvo, saj je njegova mama bila vidno zaskrbljena. Prebili smo se čez varnostne kontrole in že smo čakali, da se lahko vkrcamo na letalo. Za Mitja in Anžeta je bil to prvi polet, zato je bilo njuno vznemirjenje veliko večje, saj jaz nisem velika ljubiteljica letal. Da se nanj povzpem, potrebujem v sistemu vsaj tableto proti potovalni slabosti, saj je vzlet nekaj najhujšega (ok, za mene, drugim je všeč). Za nameček je bil še ryanairski pilot malce neizkušen in je bil polet ''a bumpy ride''. Kljub vsemu, smo po uri in pol že zadihali britanski zrak. Prvi vtis Anžeta pa je bil: ''Glej kak je trava drugačna od naše!''. Ok, Anže, ok. Dobili smo še prtljago in off we go. Anžeta je na letališču pričakala teta, midva pa sva bila prepuščena najinim raziskavam na internetu. S svetlobno hitrostjo sva našla pult, kjer prodajajo vozovnice za najin avtobus in že sva bila na avtobusu. Vznemirjenost je rasla in v vsaki najini povedi, se je vsaj enkrat pojavila fraza London, baby! Vožnja je bila prijetna in že na začetku naju je presenetila prijaznost voznika Boba. Ker je imel za nameček še lep naglas, sem bila za trenutek prepričana, da je to moj bodoči mož (skoraj bi pozabila na princa Harryja, pomislite, kako bi bil razočaran). No, po skoraj dvourni vožnji, sva prispela do najine postaje in se podala na iskanje zaklada, znanega tudi kot najin hostel, Astor's Victoria. Imela sva nekaj težav, zato sva za pomoč prosila taksista, ki je prav tako bil malce zmeden. ''Krivita kraljico, številke so malce čudne,'' nama je v šali povedal in rekel, da je najin hostel ali malce nazaj ali pa naprej. Velika pomoč. Bil je malo naprej in končno sva se lahko namestila v sobi, ki sva jo delila še s šestimi osebami. Najprej sva spoznala Kitajca Simona, ki je kar tako potoval po Evropi in zelo, zelo slabo govoril angleško. Srečala sva nekaj Američank, prišle so tudi tečne Kitajke/Japonke/nekajvtemsmislu, ki so ob dveh ponoči prižigale luč in si pele, ker je uvidevnost preveč mainstream. Za temi so prišle super Argentinke in še nato 2 Vietnamca, ki bosta s svojo polomljeno angleščino tukaj študirala in sta bila tako zelo hvaležna že za plastenko vode, ki nama je ostala.
Še isti dan sva z Mitjem obiskala McDonald's, saj je bila to najvarnejša odločitev, pa tudi najhitrejša. Že tam je Mitja naletel na nekaj komplikacij, ki so seveda pri meni kar požele sarkastične komentarje. V McDonald'su je Mitja namreč hotel McCountry menu, ki ga tam nimajo. Bom kar napisala dialog, ki je potekal nekako takole:
Mitja: One McCountry menu please.
Prodajalka: Sorry?
Mitja: McCountry menu.
Prodajalka: ???
Mitja: M-C-C-O-U-N-T-R-Y (ja, prav črkoval ji je)
Prodajalka: We don't have that here.
Ja, kot si lahko predstavljate, je bilo neprecenljivo. Odločila sva se še za kratek sprehod po Londonu in to je bilo to.
Naslednji dan sva se odločila, da bova peš spoznala London. Moj zemljevid je bil takrat še kot iz škatlice in vse je bilo lepo. Prišla sva do parlamenta, Big Bena, ogledala sva si London Eye in se odločila, da je to prekratek sprehod, zato sva ob reki najino pot nadaljevala. Tako sva si ogledala vse mostove vse do slavnega Tower Bridge-a. Medtem sva še malce dlje postala pri mostu Millenium, ali po mojem Harry Potter bridge-u, saj so prav tega v petem delu filmov porušili Jedci Smrti. Obiskala sva tudi galerijo Tate Modern, o kateri vam ne morem povedati veliko, saj je bilo vse, kar sva si ogledala, precej creepy. Ko sem doma na google zemljevidih poiskala najin ''sprehod'', sem ugotovila, da sva v eno smer naredila kar devet kilometrov. In kot da teh devet kilometrov ne bi bilo dovolj, sva hodila še nazaj, kjer sva si spotoma ogledala še katedralo St. Paul's. Ubita sva tako šla iskat še hrano, potem pa nazaj do hostla in si zvečer privoščila samo še Starbucks in reševanje križank. Vas morem spomniti, da sva stara 21?
Tretji londonski dan sva preživela na drugi strani Londona. Obiskala sva Madame Tussauds, kjer sem spoznala glavni vabi za oči iz Twilighta, Zaca Efrona, Justina Timberlakea, Johnnyja Deppa in druge nadpovprečno privlačne ljudi. V muzej me je pospremil tudi princ Harry, saj sva se v prvem dnevu že zelo zbližala. Predstavil me je tudi babici in svojemu bratu. Šla sva tudi v ''scary'' del muzeja, kjer sem skoraj doživela najmanj pet infarktov. Popeljali so naju tudi skozi zgodovino Londona, za konec pa sva spoznala še risane junake in si ogledala risanko v 4D. Veliko ljudi mi je sicer reklo, da muzej ni vreden ogleda, ampak jaz bi ga definitivno priporočala. Pot sva nadaljevala skozi park v najstarejši živalski vrt na svetu. Tam sem seveda bila najbolj navdušena nad pingvini in tablo, ki zaznamuje dogajanje v prvem filmu Harryja Potterja. Tiste kače sicer več ni, ostala pa je tabla, da je tu stal Harry Potter. Ali pa vsaj Daniel Radcliffe.
Četrti dan. Na meni so se kazali simptomi utrujenosti. Spet sva se peš podala do Tower Bridge-a. Z Anžetom smo skupaj obiskali Tower of London. Mitja se je na poti do tja zapeljal še z London Eye, jaz pa sem raje ostala na trdnih tleh in naredila nekaj posnetkov Londona. V Tower of London sva dovolila, da se nama pridruži še Anže in skupaj smo ujeli voden ogled. Prijazen gospod v srednjeveških oblačilih nam je povedal nekaj zgodovine, predvsem pa, kdo je bil na različnih trgih obglavljen. Ogledali smo si še 1001 oklep vseh vitezov, kraljev, plemičev itd. Fanta sta obiskala še ječe, jaz pa sem se odpravila proti kraljičinim draguljem, ki so zaščiteni bolje kot kraljica sama. Tam sem obiskala še majhno trgovino s spominčki, kjer sem bila začudena nad prodajo netakopoceni replik prstana, ki ga nosi Williamova žena Catherine. Za konec sva si privoščila še britansko poslastico fish&chips, po kateri nama je bilo slabo.
Peti dan sva se najprej podala na iskanje perona 9 in tri četrtine. Tavala in tavala sva po King's Crossu in razmišljala, če bi lahko koga vprašala, brez da bi izpadla smešno. Skoraj sva že obupala ko sem končno zagledala tablo. Navdušenje je bilo nepopisno, takoj sva izvlekla svoje fotoaparate in fotošuting se je lahko začel. Slikanje iz vseh zornih kotov je bilo neizbežno. Zraven perona, sva opazila še majhno knjigarnico, ki je prodajala palice, značke, zvize, šale. Raj na Zemlji, če le ne bi bilo tako drago. Jaz sem se tako odločila le za zviz, ki me je stal šest funtov. Kar razumno. Mitja, na drugi strani, ni bil tako razumen in je nabavil palico Harryja Potterja in še značke. Še zdaj sem zelena od zavisti. Polna čarovniške energije sva zavila še v muzej naravne zgodovine, ki je neverjetne velikosti. Naj vam povem, da nisva izpustila čisto nič, saj je Mitja in Anžeta vse izjemno zanimalo (slišite moj vzdih?). Zvečer sva se odpravila še do Buckinghamske palače, na poti do tja pa sva se srečala še s trgovino s spominki. Moj vtis? Zelo, zelo drago. Ko sem slišala končno vsoto mojih 5 stvari, sem skoraj slišala obupane klice denarnice. Buckinghamsko palačo sva tako obiskala v temi. Izgledala je prav veličastno, očaral me je tudi Victoriin trg. Dan sva zaključila v Starbucksu, kjer sva dobila navdih za pisanje razglednic.
Šesti dan. Zadnjih 24 ur na britanskih tleh sva izkoristila za shopping. Najprej sva se odpravila do Trafalgarjevega trga, ki je definitivno nekaj najlepšega, kar sem videla v Londonu, sledil je še ogled Piccadilly Circusa, od tam pa še enkrat do Buckinghamske palače in do Marble Arch-a. Potem je prišel moj del dneva - Oxford Street! Seveda ne bi bil London, če ne bi vsaj enkrat šla na napačen avtobus/vlak in tukaj se je to zgodilo. Zaradi napačnega avtobusa sva videla še arabsko četrt in se potem končno s pravim avtobusom zapeljala do Oxford Street, kjer sva nakupila še zadnje spominke, glavna postaja pa je bila seveda trgovina HMV, kjer sem končno prišla do cd-ja Aidena Grimshawja in Mumford&Sons. Tudi Mitja je trgovina hitro očarala, tako da je tudi on tam pustil kar nekaj denarja. Lačna sva šla še na lov za hrano in našla Pizza Hut, kjer ti poleg pice v meniju dajo še pomfrit ali solato. Pomfrit? Ker pica še ni dovolj mastna. Kombinacije raje nisem preizkusila. Še zadnjič sva se sprehodila ob reki vse do Big Bena in London Eye in zaključila najino potovanje v Londonu. Zjutraj sva se zgodaj odpravila na letališče, si tam privoščila zajtrk in doživela še zadnjo dogodivščino pri varnostnih kontrolah. Mitju je piskalo telo, zato je tam doživel nekaj akcije, ki sem je tudi jaz nujno potrebna, obema pa je piskala tudi torba. Zakaj? Zaradi sneženih krogel. Pri meni ni bilo težav takoj, ko mi jih je varnostnica dala v vrečko, Mitja pa je moral svojo lepo, drago sneženo kroglo pustiti tam, saj je bila prevelika. Za varnost na letališču Stansted je res poskrbljeno, saj te naredijo živčno tudi, če sploh nisi terorist. Let je bil mirnejši, večino sem ga prespala, a sem vseeno bila vesela, ko sem spet imela trdna tla pod nogami.
London je zagotovo mesto, ki ga bom še obiskala. Ljudje so zelo prijazni, pa še moški te vedno pokličejo love ali dear in to se nikoli ne postara.
S pričakovanjem sem čakala ponedeljek, 24. september, 14:50. Takrat je namreč odpeljalo letalo v mesto, za katerega sem bila že vnaprej prepričana, da mi bo všeč. London je vedno v mojih mislih bil nekakšno obljubljeno mesto. Where the magic happens. Moda, arhitektura, ljudje, naglas, princ Harry, Aiden Grimshaw... No, nazaj k poročanju. Mitja, prijatelja, ki je z mano obiskal London, sem že težko pričakovala in skupaj sva se odpravila na vlak proti graškem letališču. Tam sva najprej oddala svojo prtljago in se nato počasi poslavljala od Gradca. Na moje presenečenje sem tam srečala še Anžeta, otroka, ki študira eno leto za nama z Mitjem, ki je po čudnem naključju prav tako letel v London in se vrnil ob istem času, kot midva. Tako sva ga sprejela v najino varstvo, saj je njegova mama bila vidno zaskrbljena. Prebili smo se čez varnostne kontrole in že smo čakali, da se lahko vkrcamo na letalo. Za Mitja in Anžeta je bil to prvi polet, zato je bilo njuno vznemirjenje veliko večje, saj jaz nisem velika ljubiteljica letal. Da se nanj povzpem, potrebujem v sistemu vsaj tableto proti potovalni slabosti, saj je vzlet nekaj najhujšega (ok, za mene, drugim je všeč). Za nameček je bil še ryanairski pilot malce neizkušen in je bil polet ''a bumpy ride''. Kljub vsemu, smo po uri in pol že zadihali britanski zrak. Prvi vtis Anžeta pa je bil: ''Glej kak je trava drugačna od naše!''. Ok, Anže, ok. Dobili smo še prtljago in off we go. Anžeta je na letališču pričakala teta, midva pa sva bila prepuščena najinim raziskavam na internetu. S svetlobno hitrostjo sva našla pult, kjer prodajajo vozovnice za najin avtobus in že sva bila na avtobusu. Vznemirjenost je rasla in v vsaki najini povedi, se je vsaj enkrat pojavila fraza London, baby! Vožnja je bila prijetna in že na začetku naju je presenetila prijaznost voznika Boba. Ker je imel za nameček še lep naglas, sem bila za trenutek prepričana, da je to moj bodoči mož (skoraj bi pozabila na princa Harryja, pomislite, kako bi bil razočaran). No, po skoraj dvourni vožnji, sva prispela do najine postaje in se podala na iskanje zaklada, znanega tudi kot najin hostel, Astor's Victoria. Imela sva nekaj težav, zato sva za pomoč prosila taksista, ki je prav tako bil malce zmeden. ''Krivita kraljico, številke so malce čudne,'' nama je v šali povedal in rekel, da je najin hostel ali malce nazaj ali pa naprej. Velika pomoč. Bil je malo naprej in končno sva se lahko namestila v sobi, ki sva jo delila še s šestimi osebami. Najprej sva spoznala Kitajca Simona, ki je kar tako potoval po Evropi in zelo, zelo slabo govoril angleško. Srečala sva nekaj Američank, prišle so tudi tečne Kitajke/Japonke/nekajvtemsmislu, ki so ob dveh ponoči prižigale luč in si pele, ker je uvidevnost preveč mainstream. Za temi so prišle super Argentinke in še nato 2 Vietnamca, ki bosta s svojo polomljeno angleščino tukaj študirala in sta bila tako zelo hvaležna že za plastenko vode, ki nama je ostala.
Še isti dan sva z Mitjem obiskala McDonald's, saj je bila to najvarnejša odločitev, pa tudi najhitrejša. Že tam je Mitja naletel na nekaj komplikacij, ki so seveda pri meni kar požele sarkastične komentarje. V McDonald'su je Mitja namreč hotel McCountry menu, ki ga tam nimajo. Bom kar napisala dialog, ki je potekal nekako takole:
Mitja: One McCountry menu please.
Prodajalka: Sorry?
Mitja: McCountry menu.
Prodajalka: ???
Mitja: M-C-C-O-U-N-T-R-Y (ja, prav črkoval ji je)
Prodajalka: We don't have that here.
Ja, kot si lahko predstavljate, je bilo neprecenljivo. Odločila sva se še za kratek sprehod po Londonu in to je bilo to.
Naslednji dan sva se odločila, da bova peš spoznala London. Moj zemljevid je bil takrat še kot iz škatlice in vse je bilo lepo. Prišla sva do parlamenta, Big Bena, ogledala sva si London Eye in se odločila, da je to prekratek sprehod, zato sva ob reki najino pot nadaljevala. Tako sva si ogledala vse mostove vse do slavnega Tower Bridge-a. Medtem sva še malce dlje postala pri mostu Millenium, ali po mojem Harry Potter bridge-u, saj so prav tega v petem delu filmov porušili Jedci Smrti. Obiskala sva tudi galerijo Tate Modern, o kateri vam ne morem povedati veliko, saj je bilo vse, kar sva si ogledala, precej creepy. Ko sem doma na google zemljevidih poiskala najin ''sprehod'', sem ugotovila, da sva v eno smer naredila kar devet kilometrov. In kot da teh devet kilometrov ne bi bilo dovolj, sva hodila še nazaj, kjer sva si spotoma ogledala še katedralo St. Paul's. Ubita sva tako šla iskat še hrano, potem pa nazaj do hostla in si zvečer privoščila samo še Starbucks in reševanje križank. Vas morem spomniti, da sva stara 21?
Tretji londonski dan sva preživela na drugi strani Londona. Obiskala sva Madame Tussauds, kjer sem spoznala glavni vabi za oči iz Twilighta, Zaca Efrona, Justina Timberlakea, Johnnyja Deppa in druge nadpovprečno privlačne ljudi. V muzej me je pospremil tudi princ Harry, saj sva se v prvem dnevu že zelo zbližala. Predstavil me je tudi babici in svojemu bratu. Šla sva tudi v ''scary'' del muzeja, kjer sem skoraj doživela najmanj pet infarktov. Popeljali so naju tudi skozi zgodovino Londona, za konec pa sva spoznala še risane junake in si ogledala risanko v 4D. Veliko ljudi mi je sicer reklo, da muzej ni vreden ogleda, ampak jaz bi ga definitivno priporočala. Pot sva nadaljevala skozi park v najstarejši živalski vrt na svetu. Tam sem seveda bila najbolj navdušena nad pingvini in tablo, ki zaznamuje dogajanje v prvem filmu Harryja Potterja. Tiste kače sicer več ni, ostala pa je tabla, da je tu stal Harry Potter. Ali pa vsaj Daniel Radcliffe.
Četrti dan. Na meni so se kazali simptomi utrujenosti. Spet sva se peš podala do Tower Bridge-a. Z Anžetom smo skupaj obiskali Tower of London. Mitja se je na poti do tja zapeljal še z London Eye, jaz pa sem raje ostala na trdnih tleh in naredila nekaj posnetkov Londona. V Tower of London sva dovolila, da se nama pridruži še Anže in skupaj smo ujeli voden ogled. Prijazen gospod v srednjeveških oblačilih nam je povedal nekaj zgodovine, predvsem pa, kdo je bil na različnih trgih obglavljen. Ogledali smo si še 1001 oklep vseh vitezov, kraljev, plemičev itd. Fanta sta obiskala še ječe, jaz pa sem se odpravila proti kraljičinim draguljem, ki so zaščiteni bolje kot kraljica sama. Tam sem obiskala še majhno trgovino s spominčki, kjer sem bila začudena nad prodajo netakopoceni replik prstana, ki ga nosi Williamova žena Catherine. Za konec sva si privoščila še britansko poslastico fish&chips, po kateri nama je bilo slabo.
Peti dan sva se najprej podala na iskanje perona 9 in tri četrtine. Tavala in tavala sva po King's Crossu in razmišljala, če bi lahko koga vprašala, brez da bi izpadla smešno. Skoraj sva že obupala ko sem končno zagledala tablo. Navdušenje je bilo nepopisno, takoj sva izvlekla svoje fotoaparate in fotošuting se je lahko začel. Slikanje iz vseh zornih kotov je bilo neizbežno. Zraven perona, sva opazila še majhno knjigarnico, ki je prodajala palice, značke, zvize, šale. Raj na Zemlji, če le ne bi bilo tako drago. Jaz sem se tako odločila le za zviz, ki me je stal šest funtov. Kar razumno. Mitja, na drugi strani, ni bil tako razumen in je nabavil palico Harryja Potterja in še značke. Še zdaj sem zelena od zavisti. Polna čarovniške energije sva zavila še v muzej naravne zgodovine, ki je neverjetne velikosti. Naj vam povem, da nisva izpustila čisto nič, saj je Mitja in Anžeta vse izjemno zanimalo (slišite moj vzdih?). Zvečer sva se odpravila še do Buckinghamske palače, na poti do tja pa sva se srečala še s trgovino s spominki. Moj vtis? Zelo, zelo drago. Ko sem slišala končno vsoto mojih 5 stvari, sem skoraj slišala obupane klice denarnice. Buckinghamsko palačo sva tako obiskala v temi. Izgledala je prav veličastno, očaral me je tudi Victoriin trg. Dan sva zaključila v Starbucksu, kjer sva dobila navdih za pisanje razglednic.
Šesti dan. Zadnjih 24 ur na britanskih tleh sva izkoristila za shopping. Najprej sva se odpravila do Trafalgarjevega trga, ki je definitivno nekaj najlepšega, kar sem videla v Londonu, sledil je še ogled Piccadilly Circusa, od tam pa še enkrat do Buckinghamske palače in do Marble Arch-a. Potem je prišel moj del dneva - Oxford Street! Seveda ne bi bil London, če ne bi vsaj enkrat šla na napačen avtobus/vlak in tukaj se je to zgodilo. Zaradi napačnega avtobusa sva videla še arabsko četrt in se potem končno s pravim avtobusom zapeljala do Oxford Street, kjer sva nakupila še zadnje spominke, glavna postaja pa je bila seveda trgovina HMV, kjer sem končno prišla do cd-ja Aidena Grimshawja in Mumford&Sons. Tudi Mitja je trgovina hitro očarala, tako da je tudi on tam pustil kar nekaj denarja. Lačna sva šla še na lov za hrano in našla Pizza Hut, kjer ti poleg pice v meniju dajo še pomfrit ali solato. Pomfrit? Ker pica še ni dovolj mastna. Kombinacije raje nisem preizkusila. Še zadnjič sva se sprehodila ob reki vse do Big Bena in London Eye in zaključila najino potovanje v Londonu. Zjutraj sva se zgodaj odpravila na letališče, si tam privoščila zajtrk in doživela še zadnjo dogodivščino pri varnostnih kontrolah. Mitju je piskalo telo, zato je tam doživel nekaj akcije, ki sem je tudi jaz nujno potrebna, obema pa je piskala tudi torba. Zakaj? Zaradi sneženih krogel. Pri meni ni bilo težav takoj, ko mi jih je varnostnica dala v vrečko, Mitja pa je moral svojo lepo, drago sneženo kroglo pustiti tam, saj je bila prevelika. Za varnost na letališču Stansted je res poskrbljeno, saj te naredijo živčno tudi, če sploh nisi terorist. Let je bil mirnejši, večino sem ga prespala, a sem vseeno bila vesela, ko sem spet imela trdna tla pod nogami.
London je zagotovo mesto, ki ga bom še obiskala. Ljudje so zelo prijazni, pa še moški te vedno pokličejo love ali dear in to se nikoli ne postara.
nedelja, 23. september 2012
Off to London Baby!
Tako. Po mesecih raziskovanja Londona preko interneta, sem končno dočakala dan D. O prevozu v Londonu vem več, kot o prevozu v Mariboru, naštudirala sem vse vstopnine, nakupovalna mesta, poceni restavracije itd. Natisnila sem si tudi kupone, ki za več Londonskih atrakcij znižajo ceno na polovico. Not bad. Not bad at all. Čaka me še samo pakiranje in jutri ob treh bom že na letalu za moje sanjsko mesto. Vem, da mi bo všeč, pa še sploh nisem tam. Ali pa bo vse preveč confusing in bom obupala nad podzemno železnico in se okrog Londona odpravila kar peš in se med ulicami večkrat izgubila. Vem tudi, da bo občutno več ljudi, kot jih je bilo v Dublinu. In da bodo vsi nekam hiteli in si ne bodo vzeli časa za naju, izgubljena revčka sredi Londona in naju napotili v pravo smer, tako kot je to naredil prijazen gospod v Dublinu, ki ga še dolgo ne bom pozabila. On je namreč bil resno zaskrbljen in žalosten, da sva se v njegovem preljubem mestu izgubili. No, back to London... V njem bom preživela celih 6 dni, nastanjena sva v hostlu Astor Victoria skupaj s še šestimi neznanci. Še en razlog za skrb, 6 neznancev, ki naju lahko okradejo, ali pa ne. Hopefully not. Moti me, da se z vsakim potovanjem toliko presekiram prej, da dokler nisem tam že nekaj časa, sploh ne dojamem, da sem dejansko v tujem mestu. Denar, prevoz, vstopnine, hrana, zemljevidi, vse je v mojih mislih in potem dogodivščina ni več taka, kot bi lahko bila brez mojega konstantnega sekiranja. Ampak ok, to je London. Vem, da me ne bo pustil na cedilu. Če je London. Sanjsko mesto. Mesto, kjer je bil na toliko mestih posnet Harry Potter. Mesto navdiha, umetnosti. Se veselim? Seveda se. Bom poročala o mojih dogodivščinah? Seveda bom, če le ne bom v Londonu srečala princa Harryja in se več ne bom vrnila, ker mu bom zamajala tla pod nogami :P. Do takrat pa mi zaželite veliko sreče.
sobota, 15. september 2012
Bi prodali eno uro svojega življenja za 3,5 evrov? (in nakladanje o smislu življenja)
Študentsko delo. S tem se (skoraj) vsak študent ali dijak na svoji šolski poti sreča vsaj enkrat. Delala sem že marsikaj, delila sem letake, stregla pijačo, delala na blagajni, na bencinski črpalki, trenutno prodajam knjige. To delo bi dejansko bilo popolno za študentko prevajalstva in slovenskega jezika, a ker moramo biti tam kot ''bubice'', od tega seveda ne bom odnesla ničesar. Razen še enega pomišljaja na svojem življenjepisu, ki se s študentskimi deli kar hitro polni. In ker imam na svojem delovnem mestu toliko časa za razmišljanje, sem prišla do vprašanja o urnih postavkah. Vem, da je 3,5 evrov na uro za ''nedelo'' zelo veliko, a vendar. Tam sem popolnoma nepotrebna, lahko se celo poslužim citata ''A monkey can do that.'' Seveda enkrat na dan mogoče pride nekdo, ki hoče, da mu priporočam kakšno dobro knjigo in to z veseljem postorim, a to je tudi vse. 6 ur na dan tako ''urejam'' moj kupček knjig, kar znaša okoli 6 knjižnih polic in 2 veliki mizi, kar znaša okoli 10 minut dela na dan. In ostalih 5 ur in 50 minut? Sprehajam se okoli knjig in razmišljam. V tem mesecu sem v tem postala kar dobra. Prvi teden sem se sama s sabo igrala kalodont, ker sem imela tako prazno glavo. Zdaj sem že boljša. Ne potrebujem več kalodonta da se zamotim. Kolegici sem prejšnjič rekla, da se odvadiš preveč misliti/razmišljati in njej je bilo to blazno smešno. Jaz sem pravzaprav mislila čisto resno. Prav občudujem blagajničarke, ki to delajo vsak dan. Do konca svojega življenja. V čem je smisel? Ok, zdaj boste vsi rekli, da v denarju. Ja, je potreben, a sama si tega ne želim. Je res kdo, ki si na koncu osnovne šole, ko se odločamo za poklic, res želi postati prodajalec? Temu je zelo težko verjeti. Ok, sem že odplavala.
Vprašanje, ki sem ga že od začetka hotela zastaviti je, ali bi, če bi ti ostalo samo še 24 ur življenja, prodal 6 ali 8 ur za nekaj, kar ti na koncu ne bo predstavljalo in prineslo nekega zadovoljstva? Vem, da je večina služb in poklicev takih, ki nam ne morejo predstavljati nekega zadovoljstva in tudi ne moremo misliti, da smo s tem nekaj prispevali svetu. In ja, vem, da če bi kdo imel na voljo le še 24 ur življenja, pač ne bi šel v službo, ampak vprašanje je, kaj pa bi naredili? Bi se poskušali zapisati v zgodovino in narediti tisti zadnji prispevek svetu, ali pa bi zbrali vse najdražje in naredili awesome zabavo (ki verjetno ne bi bila tako awesome, če bi vedeli, da boste umrli čez nekaj uric). Jaz pravzaprav ne vem kaj bi naredila. Najverjetneje bi okoli 3 ure preživela na letalu in skušala videti vse, česar še nisem. Ampak kje je point? V svojih 21ih letih življenja še nisem naredila ničesar, po čemer bi se me ljudje spominjali. Čez 20 let bi bila tista prijateljica, ki je umrla pred 20imi leti. Bi kdo rekel, da me res pogreša, bi se kdo spomnil name vsak ljubi dan in si mislil, da mu v življenju manjkam? Ja, nihče ni nenadomestljiv ampak si je vseeno lepo misliti, da moraš živeti. Če ne zase, pa zanj, zanjo. Za nekoga, ki še mu boš spremenil življenje in mu ne boš, če te ne bo več. Mogoče premalo cenimo samo eksistenco enega človeka, ki nam pomeni tako veliko. In on/a tega sploh ne ve. Imaš ga na speed dial, pa ga pokličeš trikrat na mesec. Zato, kdorkoli že bere ta blog: you're special. To me, to someone. You're special. And someone does love you.
Peace!
Vprašanje, ki sem ga že od začetka hotela zastaviti je, ali bi, če bi ti ostalo samo še 24 ur življenja, prodal 6 ali 8 ur za nekaj, kar ti na koncu ne bo predstavljalo in prineslo nekega zadovoljstva? Vem, da je večina služb in poklicev takih, ki nam ne morejo predstavljati nekega zadovoljstva in tudi ne moremo misliti, da smo s tem nekaj prispevali svetu. In ja, vem, da če bi kdo imel na voljo le še 24 ur življenja, pač ne bi šel v službo, ampak vprašanje je, kaj pa bi naredili? Bi se poskušali zapisati v zgodovino in narediti tisti zadnji prispevek svetu, ali pa bi zbrali vse najdražje in naredili awesome zabavo (ki verjetno ne bi bila tako awesome, če bi vedeli, da boste umrli čez nekaj uric). Jaz pravzaprav ne vem kaj bi naredila. Najverjetneje bi okoli 3 ure preživela na letalu in skušala videti vse, česar še nisem. Ampak kje je point? V svojih 21ih letih življenja še nisem naredila ničesar, po čemer bi se me ljudje spominjali. Čez 20 let bi bila tista prijateljica, ki je umrla pred 20imi leti. Bi kdo rekel, da me res pogreša, bi se kdo spomnil name vsak ljubi dan in si mislil, da mu v življenju manjkam? Ja, nihče ni nenadomestljiv ampak si je vseeno lepo misliti, da moraš živeti. Če ne zase, pa zanj, zanjo. Za nekoga, ki še mu boš spremenil življenje in mu ne boš, če te ne bo več. Mogoče premalo cenimo samo eksistenco enega človeka, ki nam pomeni tako veliko. In on/a tega sploh ne ve. Imaš ga na speed dial, pa ga pokličeš trikrat na mesec. Zato, kdorkoli že bere ta blog: you're special. To me, to someone. You're special. And someone does love you.
Peace!
ponedeljek, 3. september 2012
Tell me baby, what's your story...
Ležim na travi in gledam v nebo. Sama. Ok, s psom. Vidim dve letali, ki letita vsak v svojo smer. Mogoče potniki drugega letala niti ne vidijo. Mogoče ga vidijo samo iz enega letala, drugi pa ostanejo nevedni. In potem se mi je med ležanjem na travi utrnilo vprašanje: koliko ljudi ti opaziš in ti skozi čas postanejo pomembni, oni pa tebe sploh ne opazijo? Koliko ljudi konča prijateljstva, zveze zaradi nečesa povsem nepomembnega?
Skozi mojih 21 let življenja sem spoznala kar veliko ljudi, a zbližala sem se le s peščico. Ta številka se še manjša, ali pa v teh letih ostaja bolj ali manj enaka. Zakaj? Postajam manj odprta? Manj privlačna za nove prijatelje? Premalo hodim ven? Ali pa sem preveč navezana na obstoječe prijatelje, da bi se trudila iskati nove? Vse drži vsaj malo. Res je, da premalo hodim ven in da sem na svoje prijatelje zelo navezana. Res je tudi, da sem v novi družbi precej zadržana in da še v moji ''faksovski'' družbi velikokrat nisem dovolj sproščena, čeprav smo že skupaj prebrodili 2 leti faksa. To popraviti in se dotakniti več življenj, izvedeti več zgodb kot lani in predlani je moj cilj za novo šolsko leto. Tudi manj razmišljati in se sekirati je na spisku. Predvsem pa spoznati koga novega, se zabavati in pozabiti na ljudi, ki so iz mojega življenja odšli s tehtnim razlogom.
Zelo rada berem. Knjige so moj izhod, moja rešitev k vsemu. Zadnje leto se je moja številka na novo prebranih knjig močno zmanjšala. Ne zato, ker bi manj brala, ampak ker berem knjige, ki sem jih že prebrala. Rada berem že znano, dajejo mi občutek varnosti. Isto je pri ljudeh. Preprosteje je biti z nekom, ki ti daje občutek varnosti. Z nekom, za katerega veš, da te ne bo pustil na cedilu. Ok, res je, da je pri ljudeh to malce drugače, saj nikoli ne veš, pa vendar. Tako sem se vedno znova in znova zatekala k istemu bivšemu fantu. Res je, on je super, ampak vseeno sem fante, ki sem jih srečala v zadnjih dveh letih primerjala z njim. Saj ne, da sem imela fanta v zadnjih dveh letih (fml :P), ampak recimo, da sem z njim primerjala fante, ki sem jih na novo spoznala in bi mogoče bila mogoča kakšna zveza. To je bila moja zaščita, moj izhod. Skype, pogovori z njim, razmišljanje o starih časih. Ja, dotaknil se je mojega življenja. Močno dotaknil, a to še ne pomeni, da je najboljši. To še ne pomeni, da je tisti pravi. Mogoče je eden od tistih pravih, ker verjamem, da lahko ima človek več ''tapravih'' (ne naenkrat, da me ne boste narobe razumeli, ampak po moje nimamo samo ene sorodne duše, saj je sorodna duša lahko po mojem mnenju tudi ženska, čeprav si popolnoma straight...).
Danes je tak dan, ko se počutim sama. K temu je seveda pripomogla tudi včerajšnja izbira filma, ki te kar naenkrat vrže v tako stanje. Stanje osamljenosti. Ne preveč dober občutek, pa vendar. O tem pravzaprav ne moreš nikomur potožiti, ker se jim začneš smiliti. I don't want that. Ali pa, če si moja mama in ji rečeš: ''mami, jaz sem tak sama...'', in potem mami odgovori: ''daj, daj, kaj te s tabo je?''. In je zaključeno. In greš raje pisati blog, ki je pravzaprav bolj dnevnik. V tem blogu sem se dotaknila toliko različnih tem in očitno je, da moje misli kar skačejo in glede tega se vam iskreno opravičujem (ali tebi, dragi dnevnik/blog :P), obljubim, da bodo naslednji zapisi malo bolj premišljeni, danes sem hotela samo nekaj stvari spraviti iz moje glave. :) Vem tudi, da to ni bil najzabavnejši zapis ever, upam da bo tudi teh kaj :))
Pa lep dan želim ;)
Skozi mojih 21 let življenja sem spoznala kar veliko ljudi, a zbližala sem se le s peščico. Ta številka se še manjša, ali pa v teh letih ostaja bolj ali manj enaka. Zakaj? Postajam manj odprta? Manj privlačna za nove prijatelje? Premalo hodim ven? Ali pa sem preveč navezana na obstoječe prijatelje, da bi se trudila iskati nove? Vse drži vsaj malo. Res je, da premalo hodim ven in da sem na svoje prijatelje zelo navezana. Res je tudi, da sem v novi družbi precej zadržana in da še v moji ''faksovski'' družbi velikokrat nisem dovolj sproščena, čeprav smo že skupaj prebrodili 2 leti faksa. To popraviti in se dotakniti več življenj, izvedeti več zgodb kot lani in predlani je moj cilj za novo šolsko leto. Tudi manj razmišljati in se sekirati je na spisku. Predvsem pa spoznati koga novega, se zabavati in pozabiti na ljudi, ki so iz mojega življenja odšli s tehtnim razlogom.
Zelo rada berem. Knjige so moj izhod, moja rešitev k vsemu. Zadnje leto se je moja številka na novo prebranih knjig močno zmanjšala. Ne zato, ker bi manj brala, ampak ker berem knjige, ki sem jih že prebrala. Rada berem že znano, dajejo mi občutek varnosti. Isto je pri ljudeh. Preprosteje je biti z nekom, ki ti daje občutek varnosti. Z nekom, za katerega veš, da te ne bo pustil na cedilu. Ok, res je, da je pri ljudeh to malce drugače, saj nikoli ne veš, pa vendar. Tako sem se vedno znova in znova zatekala k istemu bivšemu fantu. Res je, on je super, ampak vseeno sem fante, ki sem jih srečala v zadnjih dveh letih primerjala z njim. Saj ne, da sem imela fanta v zadnjih dveh letih (fml :P), ampak recimo, da sem z njim primerjala fante, ki sem jih na novo spoznala in bi mogoče bila mogoča kakšna zveza. To je bila moja zaščita, moj izhod. Skype, pogovori z njim, razmišljanje o starih časih. Ja, dotaknil se je mojega življenja. Močno dotaknil, a to še ne pomeni, da je najboljši. To še ne pomeni, da je tisti pravi. Mogoče je eden od tistih pravih, ker verjamem, da lahko ima človek več ''tapravih'' (ne naenkrat, da me ne boste narobe razumeli, ampak po moje nimamo samo ene sorodne duše, saj je sorodna duša lahko po mojem mnenju tudi ženska, čeprav si popolnoma straight...).
Danes je tak dan, ko se počutim sama. K temu je seveda pripomogla tudi včerajšnja izbira filma, ki te kar naenkrat vrže v tako stanje. Stanje osamljenosti. Ne preveč dober občutek, pa vendar. O tem pravzaprav ne moreš nikomur potožiti, ker se jim začneš smiliti. I don't want that. Ali pa, če si moja mama in ji rečeš: ''mami, jaz sem tak sama...'', in potem mami odgovori: ''daj, daj, kaj te s tabo je?''. In je zaključeno. In greš raje pisati blog, ki je pravzaprav bolj dnevnik. V tem blogu sem se dotaknila toliko različnih tem in očitno je, da moje misli kar skačejo in glede tega se vam iskreno opravičujem (ali tebi, dragi dnevnik/blog :P), obljubim, da bodo naslednji zapisi malo bolj premišljeni, danes sem hotela samo nekaj stvari spraviti iz moje glave. :) Vem tudi, da to ni bil najzabavnejši zapis ever, upam da bo tudi teh kaj :))
Pa lep dan želim ;)
nedelja, 12. avgust 2012
Kaja?
Spet gremo na novo. Nov blog, nova razmišljanja, nove stvari, ki mi bodo ostajale v spominu. Predstavitev? Kaja, (novopečenih) 21 let, študentka. ''Filmoljub, serijoljub,'' predvsem pa fan Harryja Potterja, knjige, ki mi je spremenila življenje. Blog imam odprt že 3 ure in še vedno nisem nadaljevala z mojo predstavitvijo, tako da sem ''pametno'' googlala 'Get to know me tag' in se sprijaznila s tem, da prvi blog ne bo ne vem kako izviren, bom naredila kar tag. :)) Vprašanja so v angleščini, odgovori bodo v slovenščini, da malo preverim vašo dvojezičnost (predvsem pa podpiram mojo lenobo, ker se mi ga ne da prevesti).
1. Are you named after anyone? Ne.
2. When was the last time you cried? Med gledanjem olimpijskih iger, ko je zmagal Nemec in so igrali njihovo himno. Ne zato, ker bi bila srečna, ampak ker sem si predstavljala kakšna čustva te morajo obdati, ko na olimpijskih igrah igrajo himno tvoje države. Ja, cmera sem, če še niste pogruntali.
3. Do you have kids? Ne da bi vedela.
4. If you were another person, would you be a friend of yourself? D00h! Kdo ne bi bil moj prijatelj? (Don't answer that.)
5. Do you use sarcasm a lot? Ne! :P
6. Will you ever bungee-jump? Sem že in ne bom več.
7. What's your favorite cereal? Hoferjevi Nougat bits-i :D
8. What's the first thing you notice about people? Smisel za humor, nasmeh, oči.
9. What is your eye colour? Modra.
10. Scary movie or happy endings? Happy endings.
11. Favourite smells? Vonj pomladi in vonj v kleteh (don't ask).
12. Summer or winter? Zima.
13. Computer or television? Računalnik. Televizije sploh ne bi pogrešala.
14. What's the furthest you've ever been from home? Dublin, Irska.
15. Do you have any special talents? Moj humor? :P
16. Where were you born? Slovenijaaa, od kod lepote tvoje.
17. What are your hobbies? Upam, da bo to od danes naprej blog, ukvarjanje s psom.
18. Do you have any pets? Ja, ''novo'' psičko Roni, imela sem tudi mačka in mačko, ki sta se ob prihodu psa odselila. :(
19. Favourite movie? Najverjetneje P.S. I love you. Ko sem bila mlajša pa Coyote Ugly.
20. Do you have any siblings? Ja. Bratca.
21. What do you want to be when you grow up? Srečna. Neosamljena. Prevajalka.
Ok, to bi bilo vse za danes. Se slišimo. Upam.
Naročite se na:
Objave (Atom)