nedelja, 7. oktober 2012

London, obljubljeno mesto

No, pa sem doma. Iz prečudovitega mesta sem se sicer vrnila že prejšnjo nedeljo, a sem potrebovala nekaj dni za rehabilitacijo. Ne zaradi alkohola, zaradi hoje.

S pričakovanjem sem čakala ponedeljek, 24. september, 14:50. Takrat je namreč odpeljalo letalo v mesto, za katerega sem bila že vnaprej prepričana, da mi bo všeč. London je vedno v mojih mislih bil nekakšno obljubljeno mesto. Where the magic happens. Moda, arhitektura, ljudje, naglas, princ Harry, Aiden Grimshaw... No, nazaj k poročanju. Mitja, prijatelja, ki je z mano obiskal London, sem že težko pričakovala in skupaj sva se odpravila na vlak proti graškem letališču. Tam sva najprej oddala svojo prtljago in se nato počasi poslavljala od Gradca. Na moje presenečenje sem tam srečala še Anžeta, otroka, ki študira eno leto za nama z Mitjem, ki je po čudnem naključju prav tako letel v London in se vrnil ob istem času, kot midva. Tako sva ga sprejela v najino varstvo, saj je njegova mama bila vidno zaskrbljena. Prebili smo se čez varnostne kontrole in že smo čakali, da se lahko vkrcamo na letalo. Za Mitja in Anžeta je bil to prvi polet, zato je bilo njuno vznemirjenje veliko večje, saj jaz nisem velika ljubiteljica letal. Da se nanj povzpem, potrebujem v sistemu vsaj tableto proti potovalni slabosti, saj je vzlet nekaj najhujšega (ok, za mene, drugim je všeč). Za nameček je bil še ryanairski pilot malce neizkušen in je bil polet ''a bumpy ride''. Kljub vsemu, smo po uri in pol že zadihali britanski zrak. Prvi vtis Anžeta pa je bil: ''Glej kak je trava drugačna od naše!''. Ok, Anže, ok. Dobili smo še prtljago in off we go. Anžeta je na letališču pričakala teta, midva pa sva bila prepuščena najinim raziskavam na internetu. S svetlobno hitrostjo sva našla pult, kjer prodajajo vozovnice za najin avtobus in že sva bila na avtobusu. Vznemirjenost je rasla in v vsaki najini povedi, se je vsaj enkrat pojavila fraza London, baby! Vožnja je bila prijetna in že na začetku naju je presenetila prijaznost voznika Boba. Ker je imel za nameček še lep naglas, sem bila za trenutek prepričana, da je to moj bodoči mož (skoraj bi pozabila na princa Harryja, pomislite, kako bi bil razočaran). No, po skoraj dvourni vožnji, sva prispela do najine postaje in se podala na iskanje zaklada, znanega tudi kot najin hostel, Astor's Victoria. Imela sva nekaj težav, zato sva za pomoč prosila taksista, ki je prav tako bil malce zmeden. ''Krivita kraljico, številke so malce čudne,'' nama je v šali povedal in rekel, da je najin hostel ali malce nazaj ali pa naprej. Velika pomoč. Bil je malo naprej in končno sva se lahko namestila v sobi, ki sva jo delila še s šestimi osebami. Najprej sva spoznala Kitajca Simona, ki je kar tako potoval po Evropi in zelo, zelo slabo govoril angleško. Srečala sva nekaj Američank, prišle so tudi tečne Kitajke/Japonke/nekajvtemsmislu, ki so ob dveh ponoči prižigale luč in si pele, ker je uvidevnost preveč mainstream. Za temi so prišle super Argentinke in še nato 2 Vietnamca, ki bosta s svojo polomljeno angleščino tukaj študirala in sta bila tako zelo hvaležna že za plastenko vode, ki nama je ostala.

Še isti dan sva z Mitjem obiskala McDonald's, saj je bila to najvarnejša odločitev, pa tudi najhitrejša. Že tam  je Mitja naletel na nekaj komplikacij, ki so seveda pri meni kar požele sarkastične komentarje. V McDonald'su je Mitja namreč hotel McCountry menu, ki ga tam nimajo. Bom kar napisala dialog, ki je potekal nekako takole:
Mitja: One McCountry menu please.
Prodajalka: Sorry?
Mitja: McCountry menu.
Prodajalka: ???
Mitja: M-C-C-O-U-N-T-R-Y (ja, prav črkoval ji je)
Prodajalka: We don't have that here.

Ja, kot si lahko predstavljate, je bilo neprecenljivo. Odločila sva se še za kratek sprehod po Londonu in to je bilo to.

Naslednji dan sva se odločila, da bova peš spoznala London. Moj zemljevid je bil takrat še kot iz škatlice in vse je bilo lepo. Prišla sva do parlamenta, Big Bena, ogledala sva si London Eye in se odločila, da je to prekratek sprehod, zato sva ob reki najino pot nadaljevala. Tako sva si ogledala vse mostove vse do slavnega Tower Bridge-a.  Medtem sva še malce dlje postala pri mostu Millenium, ali po mojem Harry Potter bridge-u, saj so prav tega v petem delu filmov porušili Jedci Smrti. Obiskala sva tudi galerijo Tate Modern, o kateri vam ne morem povedati veliko, saj je bilo vse, kar sva si ogledala, precej creepy. Ko sem doma na google zemljevidih poiskala najin ''sprehod'', sem ugotovila, da sva v eno smer naredila kar devet kilometrov. In kot da teh devet kilometrov ne bi bilo dovolj, sva hodila še nazaj, kjer sva si spotoma ogledala še katedralo St. Paul's. Ubita sva tako šla iskat še hrano, potem pa nazaj do hostla in si zvečer privoščila samo še Starbucks in reševanje križank. Vas morem spomniti, da sva stara 21?

Tretji londonski dan sva preživela na drugi strani Londona. Obiskala sva Madame Tussauds, kjer sem spoznala glavni vabi za oči iz Twilighta, Zaca Efrona, Justina Timberlakea, Johnnyja Deppa in druge nadpovprečno privlačne ljudi. V muzej me je pospremil tudi princ Harry, saj sva se v prvem dnevu že zelo zbližala. Predstavil me je tudi babici in svojemu bratu. Šla sva tudi v ''scary'' del muzeja, kjer sem skoraj doživela najmanj pet infarktov. Popeljali so naju tudi skozi zgodovino Londona, za konec pa sva spoznala še risane junake in si ogledala risanko v 4D. Veliko ljudi mi je sicer reklo, da muzej ni vreden ogleda, ampak jaz bi ga definitivno priporočala. Pot sva nadaljevala skozi park v najstarejši živalski vrt na svetu. Tam sem seveda bila najbolj navdušena nad pingvini in tablo, ki zaznamuje dogajanje v prvem filmu Harryja Potterja. Tiste kače sicer več ni, ostala pa je tabla, da je tu stal Harry Potter. Ali pa vsaj Daniel Radcliffe.

Četrti dan. Na meni so se kazali simptomi utrujenosti. Spet sva se peš podala do Tower Bridge-a. Z Anžetom smo skupaj obiskali Tower of London. Mitja se je na poti do tja zapeljal še z London Eye, jaz pa sem raje ostala na trdnih tleh in naredila nekaj posnetkov Londona. V Tower of London sva dovolila, da se nama pridruži še Anže in skupaj smo ujeli voden ogled. Prijazen gospod v srednjeveških oblačilih nam je povedal nekaj zgodovine, predvsem pa, kdo je bil na različnih trgih obglavljen. Ogledali smo si še 1001 oklep vseh vitezov, kraljev, plemičev itd. Fanta sta obiskala še ječe, jaz pa sem se odpravila proti kraljičinim draguljem, ki so zaščiteni bolje kot kraljica sama. Tam sem obiskala še majhno trgovino s spominčki, kjer sem bila začudena nad prodajo netakopoceni replik prstana, ki ga nosi Williamova žena Catherine. Za konec sva si privoščila še britansko poslastico fish&chips, po kateri nama je bilo slabo.

Peti dan sva se najprej podala na iskanje perona 9 in tri četrtine. Tavala in tavala sva po King's Crossu in razmišljala, če bi lahko koga vprašala, brez da bi izpadla smešno. Skoraj sva že obupala ko sem končno zagledala tablo. Navdušenje je bilo nepopisno, takoj sva izvlekla svoje fotoaparate in fotošuting se je lahko začel. Slikanje iz vseh zornih kotov je bilo neizbežno. Zraven perona, sva opazila še majhno knjigarnico, ki je prodajala palice, značke, zvize, šale. Raj na Zemlji, če le ne bi bilo tako drago. Jaz sem se tako odločila le za zviz, ki me je stal šest funtov. Kar razumno. Mitja, na drugi strani, ni bil tako razumen in je nabavil palico Harryja Potterja in še značke. Še zdaj sem zelena od zavisti. Polna čarovniške energije sva zavila še v muzej naravne zgodovine, ki je neverjetne velikosti. Naj vam povem, da nisva izpustila čisto nič, saj je Mitja in Anžeta vse izjemno zanimalo (slišite moj vzdih?). Zvečer sva se odpravila še do Buckinghamske palače, na poti do tja pa sva se srečala še s trgovino s spominki. Moj vtis? Zelo, zelo drago. Ko sem slišala končno vsoto mojih 5 stvari, sem skoraj slišala obupane klice denarnice. Buckinghamsko palačo sva tako obiskala v temi. Izgledala je prav veličastno, očaral me je tudi Victoriin trg. Dan sva zaključila v Starbucksu, kjer sva dobila navdih za pisanje razglednic.


Šesti dan. Zadnjih 24 ur na britanskih tleh sva izkoristila za shopping. Najprej sva se odpravila do Trafalgarjevega trga, ki je definitivno nekaj najlepšega, kar sem videla v Londonu, sledil je še ogled Piccadilly Circusa, od tam pa še enkrat do Buckinghamske palače in do Marble Arch-a. Potem je prišel moj del dneva - Oxford Street! Seveda ne bi bil London, če ne bi vsaj enkrat šla na napačen avtobus/vlak in tukaj se je to zgodilo. Zaradi napačnega avtobusa sva videla še arabsko četrt in se potem končno s pravim avtobusom zapeljala do Oxford Street, kjer sva nakupila še zadnje spominke, glavna postaja pa je bila seveda trgovina HMV, kjer sem končno prišla do cd-ja Aidena Grimshawja in Mumford&Sons. Tudi Mitja je trgovina hitro očarala, tako da je tudi on tam pustil kar nekaj denarja. Lačna sva šla še na lov za hrano in našla Pizza Hut, kjer ti poleg pice v meniju dajo še pomfrit ali solato. Pomfrit? Ker pica še ni dovolj mastna. Kombinacije raje nisem preizkusila. Še zadnjič sva se sprehodila ob reki vse do Big Bena in London Eye in zaključila najino potovanje v Londonu. Zjutraj sva se zgodaj odpravila na letališče, si tam privoščila zajtrk in doživela še zadnjo dogodivščino pri varnostnih kontrolah. Mitju je piskalo telo, zato je tam doživel nekaj akcije, ki sem je tudi jaz nujno potrebna, obema pa je piskala tudi torba. Zakaj? Zaradi sneženih krogel. Pri meni ni bilo težav takoj, ko mi jih je varnostnica dala v vrečko, Mitja pa je moral svojo lepo, drago sneženo kroglo pustiti tam, saj je bila prevelika. Za varnost na letališču Stansted je res poskrbljeno, saj te naredijo živčno tudi, če sploh nisi terorist. Let je bil mirnejši, večino sem ga prespala, a sem vseeno bila vesela, ko sem spet imela trdna tla pod nogami.

London je zagotovo mesto, ki ga bom še obiskala. Ljudje so zelo prijazni, pa še moški te vedno pokličejo love ali dear in to se nikoli ne postara.