sreda, 9. januar 2013

Novoletne zaobljube, ali pač?

Ok. Ja, to se dogaja. Post o novoletnih zaobljubah. Ker si v Spektru nisem dala dovolj duška. :P Novoletne zaobljube so stalnica in ne bom lagala, da jih v preteklosti nisem nekaj napravila in se jih nikoli držala tudi sama, v januarskih revijah pa lahko beremo članke, kot so ''kako se držati novoletnih zaobljub'', ''21 pravil za uspeh vaših novoletnih zaobljub'', ''novoletne zaobljube za vašo ljubezensko življenje'', blablabla.

Zadnji naslov sem celo prebrala z mislijo, da bom moje osamljeno srce končno pregnala ampak guess what? Nasveta sta med drugim tudi ''Znižaj standarde''. NE! Jaz imam moje standarde rada! Če nimaš standardov, kaj potem? Standardi so kul! In ja, to vse zveni, kot da bi se dalo prenesti tudi na plakat, ampak ok, bomo pač naredili plakate. No, naslednji nasvet pa je *drumrolls*: ''Ne spreminjaj svojega partnerja''. In potem pomislim, da se mogoče članek iz mene malo norčuje. Valda je v mojem življenju 500 kandidatov, od katerih skačem, kakor se mi zazdi in ob tem uživam. Kmeti. Ja, to je bila moja prva asociacija, ampak ko sem nasvet prebrala do konca, sem ugotovila, da hočejo s tem povedati da mu, ko si že znižal standarde in dejansko dobil kandidata, ne smeš povedati kaj te moti. Če noge daje na jedilno mizo mu to pusti, saj boš drugače vedno sama in žalostna, po možnosti s 20 mačkami. Sounds freaking good, jaz imam mačke rada bolj kot noge na jedilni mizi ali pa nekoga, s katerim se karakterno popolnoma ne ujameva in mi gre na živce.

Je res lahko novoletna zaobljuba to, da si bom to leto našla ljubezen svojega življenja? Od kdaj je ljubezen vezana na čas in na načrtovanje. Jaz sem mislila, da se to pač zgodi. Enkrat. In da te to ne definira. In da to, ali imaš partnerja, o tebi ne pove, da si normalen. Da si pa zdaj končno primeren za v družbo. To, Kaja, končno imaš fanta, nisi edini samski človek za mizo in končno imaš teme za pogovor z drugimi. Ker sama nisem dovolj zanimiva, obviously. Itak je že dovolj čudno, da se od enaindvajsetletnice pravzaprav že zahteva resna zveza, sorodna duša and all that jazz. Ne rečem, da nočem ljubezni, nočem tega, da me k ljubezni nekaj priganja. Nočem znižati standardov, ker nočem sedeti v sobi z nekom, ki bi naj bil moja ljubezen in vedeti, da to ni to. Da pravzaprav sploh več nimava tem za pogovor ampak sva skupaj samo zato, da sva. Da nisva sama. Mogoče je to stvar poguma, mogoče moraš imeti dovolj jajc, da si sam in si s tem zadovoljen, ker še pač ni prišel tisti ''pravi''. Biti sam je včasih kar kul. Za drugo še vedno imaš prijatelje. 

In ja, tako se je iz novoletnih zaobljub razvil blog o ljubezni. Congrats to my brain. In zdaj sem rabila nekaj časa, da vidim, če ga naj sploh objavim in s tem ne bom izpadla preveč obupano, ubogo ali podobno. Ker to ni bil namen. Če si misliš to, idi bek! (sem mislila s to mislijo kar končati, pa ne bi bilo preveč vljudno, ali pač?)