Kaj pa tvoja zgodba?

Ti lahko spletna stran spremeni življenje? Meni ga namreč je. Ne, ne govorim o facebooku, kjer lahko izvemo kdo kaj jé, kje se trenutno nahaja in kolikokrat je zazehal v tistem dnevu. http://strangersproject.com/ je spletna stran, kjer lahko ljudje beremo zgodbe mimoidočih. In ker ljudi ne poznamo in so pisma anonimna ljudje napišejo stvari, ki jih večkrat ne ve niti najbližja oseba v njihovem življenju. To deluje nekako olajšujoče. Vedno si na primer želel povedati svojo zgodbo, vendar nikoli v tvojem življenju ni bilo prave osebe ali pravega časa. Vedno si na primer želel postati pisatelj, vendar ti to ni uspelo. S tem, da si napisal svojo zgodbo si bil slišan vsaj za sekundo, za minuto, mogoče tudi za dlje. Mogoče se z branjem zgodb počutiš majhnega, tvoje težave se ti zdijo nesmiselne, vendar hoče ta spletna stran poudariti prav to, da ima vsak zgodbo, ki je vredna tega, da jo nekdo sliši.

Na to temo sem za aprilski Spekter napisala tudi kolumno (do zdaj meni najljubšo):

Na internetu sem naletela na stran, ki objavlja zgodbe ljudi. Anonimne zgodbe, zgodbe mimoidočih ljudi, zgodbe, ki so samo njihove in ki so jih oni hoteli deliti z nami. To so zgodbe, ki jih ne ve niti njihova družina, prijatelji, znanci. Tako sem popoldan preživela za računalnikom na najbolj iskreni spletni strani, ki jo na internetu lahko najdeš in brala te skenirane skrivnosti popolnih neznancev, razmišljala, kaj bi napisala jaz. Skoraj sem si že želela, da bi na tistega, ki po ameriških ulicah prosi za zgodbe, naletela tudi jaz. Te zgodbe se dotaknejo življenj, ki se jih drugače ne bi nikoli dotaknile. Dotaknile so se mariborskega dekleta na povsem drugem koncu sveta. Te zgodbe so slišane, kar se večini od nas najverjetneje ne bo zgodilo.

V branju teh zgodb se najdeš, hkrati pa se počutiš majhnega. Pisali so ljudje, ki so preživeli raka, ki se borijo z rakom ali kakšno drugo boleznijo, pišejo ljudje, ki imajo zlomljeno srce, ki nimajo doma, ki se počutijo izgubljene. Predvsem pa tisti, ki hočejo biti slišani. Slabo zapisane zgodbe nisem našla, pa čeprav je na strani zapisana le poved ali beseda vemo, da za tem obstaja zgodba, ki je posebna. Tako, kot je posebna moja in tvoja zgodba, pa naj bo še tako navadna in tebi vsakdanja. V eni zgodbi je zapisano, da je tolažeče vedeti, da nekdo bere tvojo zgodbo. Da ni važno, ali tistega človeka poznaš ali ne, v trenutku, ko začneš brati njegovo zgodbo, sta vajini življenji za nekaj trenutkov povezani in mogoče je prav v tem čar branja drugih usod, pričakovanj, misli. Seveda človekove zgodbe spoznavamo skozi življenje, razlika je le v tem, da v večini primerov njihovo zgodbo spoznamo le površno, ali pa je sploh ne. Koliko stvari vemo o sošolcih, ki jih srečujemo vsak dan? Koliko stvari vemo o svojih najbližjih prijateljih? Običajno vemo to, kar oni hočejo, da vemo, včasih pa vemo to, kar mi hočemo, da vemo. Res hočemo izvedeti, kakšno je njihovo počutje, ko jih za to vprašamo, ali je to samo ''small talk'', nepomemben podatek s katerim začnemo pogovor?

Osamljeni, izgubljeni, ljubljeni, nerazumljeni, vsi imamo zgodbe. Mogoče jih ne bomo nikoli delili s svetom, mogoče bomo o njih pisali v knjigah in mogoče so naše zgodbe še neuresničene in so v neki daljni prihodnosti. Pomembno pa je vedeti, da imaš v tem trenutku nekaj, kar lahko poveš, zapišeš, celo narišeš in ti je ne more vzeti nihče. Hkrati pa boš imel zgodbo tudi jutri, čez eno leto ali deset, odvisno je le, ali boš na njo ponosen ali ne. Vse je odvisno od tebe. 

Ponarejena diploma - mačji kašelj?

Zadnje čase naslovnice časopisov ''krasijo'' ljudje, ki jim je bila odvzeta diploma. Zakaj? Ker je nikoli niso zaslužili in za njo trdo delali, kot to delamo mi. No, vsaj večina. Očitno je postalo tudi, da je šolski sistem precej lahko nalagati in  dobiti diplomo po nepoštenem postopku. Prav tako pa s tem podvomimo tudi v delodajalce. Res je, da preverjanje diplom ni njihovo delo in več podjetij je tudi potrdilo, da verodostojnosti teh listin ne preverjajo, vendar se sprašujem, ali se to, da imaš lažno diplomo, res ne pozna v našem delu. Če se ne, zakaj potem sploh študiramo? Ne zaradi znanja, temveč zato, da po treh ali petih, celo šestih letih v rokah držimo kos papirja? Kaj nam potem ta kos papirja sploh še pomeni?

Še huje je to, da se je ljudem, ki so s ponarejeno diplomo prišli do visokega položaja, vse to splačalo, saj si je na tem položaju nagrabil dovolj denarja, da mu sankcije pravzaprav niti ne pomenijo veliko, kar potrdi tudi zaskrbljujoč podatek, da so v zadnjih letih samo v državni upravi odkrili kar 112 ponarejenih spričeval. Seveda ne moremo reči, da ljudje s ponarejenimi diplomami v svojem delu niso dobri, saj morajo biti prepričljivi, vendar to še ne pomeni, da si službo, ki jo imajo, tudi zaslužijo. Zaslužil bi si jo namreč tisti, ki je do diplome prišel na pošten način in je za takšno delo kvalificiran. Mogoče bi tudi stanje v naši državi bilo boljše, če bi moč imeli v rokah ljudje, ki so za to mesto trdo delali.

Seveda pa s tem dogajanjem dvomimo tudi študenti in se sprašujemo, če je sploh vredno obiskovati predavanja, študirati in se truditi za položaj, ki bo na koncu enakovreden ali pa celo nižji tistemu, ki fakultete pred diplomiranjem nikoli ni obiskal. Ker si on lahko to privošči, saj ima poznanstva  in ve, da bo, ko bo diplomiral na nepošten način, imel službo še v istem mesecu. Kaj nas  loči od drugih kandidatov pri iskanju službe? Če verodostojnosti delodajalec ne pregleda, prav nič.

No, mogoče nas od njih loči nekaj, kar je pomembnejše od denarja ali oblasti. Čista vest. Mogoče to res ne pomeni nič v očeh delodajalcev, ki prvič vidijo našo prošnjo in mogoče res zaradi tega ne bomo prej dobili službe, vendar je vseeno pomembna za našo osebnost. Imeli bomo znanje, ki nam ga ne more odvzeti prav nihče in imeli bomo spoštovanje ljudi, kar je stvar, ki so jo ljudje s ponarejenimi diplomami izgubili. Vedeli bomo, da naše otroke lahko naučimo poštenosti in iskrenosti in to sta vrlini, ki sta pomembnejši od denarja in oblasti. 

To kolumno lahko preberete tudi v marčevski izdaji Spektra! :)