Več jezikov znaš, več veljaš?

*Spet je izšel Spekter in s tem tudi moja kolumna. Upam, da vam bo všeč.

 

Nobena skrivnost ni, da je angleščina v današnjem svetu univerzalni jezik, da se govori ne le v državah, v katerih je ta uradni jezik, temveč tudi tam, kjer se srečajo ljudje, ki jezikov drug drugega ne znajo, znajo pa angleško. Tako bi lahko rek »Več jezikov znaš, več veljaš« bolj ali manj ovrgli. Ali pač? Sama se kot jezikoslovka trudim naučiti osnov čim več jezikov. Tako sem se v preteklosti učila nemško, francosko, italijansko, poljsko in seveda angleško. A koliko bi znanje teh jezikov brez angleščine dejansko pomenilo? Verjetno zelo malo. Kako dobro pa sploh poznamo svojo materinščino?

Otroci se že v zgodnjih letih v osnovni šoli učijo angleško do mere, ko je angleščina že skoraj enako pomembna kot slovenščina. Veliko ljudi mi govori, da raje berejo knjige v angleščini, da se jim slovenščina zdi okorna in nenaravna. Posledično ljudje ne usvojimo ne slovenščine ne angleščine. Kolikokrat se pogovarjamo dvojezično – en del povedi v slovenščini in en del v angleščini in se nam to zdi popolnoma normalno, celo bolj »svetovljansko«, kot če bi uporabljali samo slovenščino. Angleščini seveda ne moremo uiti, danes je stanje pač takšno, da brez znanja angleščine skorajda ne moreš v tujino, se ne moreš zaposliti ali potovati, govori jo namreč okoli 740 milijonov ljudi, številka pa še raste, vendar bi se ji lahko gladko izognili v pogovorih, na slovenskih forumih ali v slovenski pogovorni oddaji. Za nekakšno čistost jezika so se trudili naši jezikoslovci, ko so hoteli slovenščino očistiti takratnih germanizmov, mi pa postopoma njihovo delo uničujemo z angleščino, ki prehaja v naš delovni prostor in v naše zasebno življenje, na kar opozarja veliko slovenskih jezikoslovcev. Seveda je znanje jezikov pomembno, vendar moramo dajati težo tudi svoji materinščini in z njo ravnati kot z nečim dragocenim. Tujke so del jezika, vendar ne smemo pustiti, da popolnoma prevzamejo naš jezik. Če se lahko izognemo angleškim imenom, zakaj se ne bi? Mogoče je čas, da trend angleških imen prevesimo v trend slovenščine, ko bo tudi naš jezik bolj cenjen in govorjen.

Na svetu je okoli 7000 jezikov in prav vsak je nekaj posebnega. Truditi bi se morali, da bi se naučili ne le angleščine, temveč tudi kakšnega jezika, ki bi bil samo za naše veselje, obenem pa med učenjem ne bi pozabili na svojo materinščino. Tako bi postali bolj privlačni tudi za delodajalce in za angleški trg, sami pa bi lahko bili ponosni na znanje, ki nas za odtenek loči od drugih. »Več jezikov znaš, več veljaš« bi tako postal pregovor, ki ne drži le na papirju, temveč tudi v »resničnem svetu«.

Update

Nimam neke fancy teme za pisanje. Ni globoka ali pa pretirano žalostna ali vesela. Je en majhen update (go figure :D) trenutnega življenja, ki je seveda vsem zelo, zelo zanimiv. Honestly, je bolj za mene, ker se mi je zahotelo pisanja. :)

Ni skrivnost, da sem rada zaposlena, in v absolventskem letu sem se bala prav tega, da ne bom dovolj zaposlena. Seveda so bili ti strahovi popolnoma neupravičeni, ker sem si to leto napolnila, kolikor se je pač dalo. Tako sem se lotila učenja iranščine in hitro tudi odnehala, ker je pretežka. Nisem quitter, ampak to pa je res težko. Ali pa je profesorica bolj nesposobne sorte. Ali pa oboje. Anyways, lotila sem se. Lotila sem se tudi učenja znakovnega jezika, ki sem se ga hotela naučiti že leta in je težek ampak ne ''nenaučljiv'', tako da pri tem še vztrajam. Uspeva mi tudi pri zaobljubi, da bom več športala, kar je še en dosežek. Postala sem prostovoljka pri Popotniškem društvu Slovenije in s tem dobila tudi priložnost, da obiščem Luksemburg, katerega potopis lahko pričakujete v naslednjih dneh. Še vedno pišem za Spekter, zdaj pa je tu tudi Globetrotter. Seveda je tu tudi študentsko delo, ki ni nek dosežek, je pa pri današnjem trgu dela dosežek da ga sploh imam. :) Berem knjige, ki jih hočem brati in v njih uživam, čeprav vem, da niso potencialna visoka literatura, ampak so namenjene le temu, da se ljudje ob njih sprostimo, na kar sem v zadnjih letih malo pozabila. To so moje aktivnosti v zadnjem mesecu in če vam odkrito povem, je to več, kot sem prej naredila v treh letih. Še vedno imam dovolj prostega časa, še vedno se družim s prijatelji, z družino in še vedno sem ista Kaja, le mogoče malo modrejša in bogatejša za kakšno izkušnjo. Seveda je faks potreben za pridobitev želene službe, ampak imam občutek, da sem v zadnjih treh letih delala le to - študirala. Nisem bila prostovoljka, nisem se učila novih stvari, če ni bilo povezano s šolo in močno sem se bala, da bi si urnik prenatrpala in šole ne bi več zmogla. Turns out, I'm not that stupid. :D Ali pa mogoče sem, ker nisem pomislila na to, da bi kakšno prostovoljstvo lahko vplivalo na pridobitev potencialne službe, da bi me to ločilo od 20ih drugih ljudi, ki so študirali isto, kot jaz. Mladi včasih pozabimo, da niso pomembne le ocene, ampak tudi druge izkušnje, mogoče študentsko delo na blagajni pove, da si pripravljen vzeti kakršnokoli službo, da si že delal z ljudmi in da ti delo ni tako tuje, kot drugim, ki te izkušnje nimajo. Ampak to je že druga tema, za drugo priložnost. In tako sem v blogu prišla do zaključka, da pa mogoče absolventsko leto ne bo tako potratno, ampak bo leto, ko bom malo zrastla in se naučila novih stvari. Seveda morem malo potrkat na les, glede na to, da je to komaj prvi mesec, ampak glede na update, mi kar uspeva. Zdaj pa grem spat, ker je nedelja in sem cel dan delala in si zaslužim. Tak! :D

Peace!
Kaja