nedelja, 23. november 2014

6 mesecev

Javljam se po celih šestih mesecih. Ja, še sem živa in ja, še pišem, malo berem in dosti tipkam. Fant me opisuje kot t-rexa, ki neprestano tolče po tipkovnici, jaz pa se z njim definitivno strinjam. To, da je tipkovnica prevzela velik del mojega življenja, se mi zdi bolj prav, kot karkoli drugega. Definitivno bolj kot to, da so se končali Friendsi in kot to, da sta se razšla Jennifer Aniston in Brad Pitt. Pisanje je zdaj že tako naravno, da o tem sploh ne razmišljam več. Moje misli še vedno delujejo na misteriozni način in tudi to me ne moti (no, mogoče včasih). Spet sem na faksu, ki je bolj naporen, kot sem si mislila da bo.

Kaj se mi je zgodilo v teh šestih mesecih? Pravzaprav nič posebnega, že tradicionalno me je septembra pičila osa in spet sem z roko v obliki balona trkala/lomastila po zdravniški ordinaciji in  prosila za injekcijo, kar se ne zgodi pogosto. Potem sem pred zdravstvenim domom čakala, da oteklina vsaj malo izgine, da se bom lahko normalno peljala domov. Ugotovila sem, da imajo ose zloben načrt in urnik, ko vidijo, da sem na vrsti jaz z največjo alergijo na njihove pike in me samo pripravljajo na leto, ko se bodo naveličale pikati mojo roko in bodo končno končale zaporedje dolgih let in pičile moj vrat. Mogoče bo to potem pisalo na mojem nagrobniku  - Kaja Kren, hči, sestra, punca, pokončale so jo ose. In potem se boste vi še bolj smejali mojemu blogu in ugotovili, da sem bila čarovnica, ker sem pravilno napovedala svojo smrt.

V teh šestih mesecih sem po treh letih abstiniranja spet obiskala morje. Bilo je zabavno, malo deževno in stresno, ko sem se podila po cestah Trsta. Vedno sem mislila, da je kaotična vožnja Italijanov samo stereotip in da nikakor ne more biti tako hudo. Pa je. Več desetkrat sem se zbala za svojega bogega Cliota, nekajkrat tudi za svoje življenje. Pa se je vse izšlo. In zdaj se preko aplikacije učim italijansko, da jim bom drugo leto lahko povedala, da so budale. Ali pa, da naj bodo žalostni, ker jaz ne bom več vozila po italijanskih cestah. Se še odločam.

Kaj še? Nehala sem delati za blagajno, v mislih, da se bom vrnila in potem ugotovila, da se ne bom vrnila, ker je faks težki. Kdo bi si mislil, da bo filofax kdaj težki. Oziroma zahteval toliko dela, da bo potrebna dobra organizacija časa ali pa boš jaz in boš začel delati nekaj stvari hkrati. Ker zdaj jaz ne pišem samo bloga, ampak si barvam lase. (Trenutek za: ''Kaj, Kaja si barva lase? Sem mislila, da ima naravno tako bleščeče lase.'' Ok, sarcasm off.) Ne delam se, da sem Napoleon, ker to trenutno delamo vsi in so to delali tudi študenti pred nami. Pravim samo, da je magisterij nadgradil moja pričakovanja. Če je to dobro ali slabo, povem čez leto ali dve, ko bom iskala službo. Mogoče nekaj v zvezi s tolčenjem po tipkovnici.

Z občudovanjem sem prebrala ''avtobiografijo'' Mindy Kaling in Amy Poehler. Zares zabavni ženski, ki sta uspeli v businessu Hollywooda. In si to zagotovo zaslužita. Prav tako sta dali že toliko skozi, da sta lahko svojo biografijo napisali v smislu anekdot. Smešnih anekdot. Toplo priporočam. Prav tako sem začela brati nekaj slovenskih avtorjev, ki so izdali knjigo v zadnjem letu in ugotovila, da ne rabiš bit noben Prešeren ali Cankar, da v Sloveniji izdaš knjigo. Ne rabiš biti niti pretirano inovativen, mogoče moraš samo nekoga poznati ali se dobro prodati. Sama mislim, da bi ti morali prebrati malo več knjig, Ne pravim, da v Sloveniji zadnje leto ni bilo izdanih odličnih knjig, mogoče so bile, le jaz jo še iščem.

Je to dovolj novic zaenkrat? Ne bom obljubljala, da bom redno pisala, ker je že ta ''novoletna zaobljuba'' padla po vseh štirih. Bom pa se še oglasila. Verjetno. :)


sreda, 28. maj 2014

Strahovi

Moj blog je malo umrl. Ni ne volje, ne idej za pisanje, oziroma jih izčrpam v drugih virih (najdeš me v Spektru in na Globetrotterju) v življenju pa se mi ne dogaja nič kaj posebnega. Spet se bo treba učit, spet bodo pred mano veliki življenjski dogodki, na katere ne vem, če sem pripravljena. In spet me je strah. Strah me je velikih življenjskih dogodkov, naj bodo pozitivni ali negativni. Strah me je izgubiti ljudi, ki jih imam rada in strah me je tega, da vedno dvomim v sebe in v to, kar se okoli mene dogaja, pa čeprav nimam nobenega razloga za to. Ko sem to prejšnjič omenila prijateljici, mi je rekla, naj si tega ne delam, naj bom srečna. Naj ne skrbim za stvari, ki se sploh še niso zgodile, ki se mogoče sploh ne bodo. Jaz pa nazaj, da se ne morem čisto prepustiti. Da se življenje prehitro obrne in da jaz to še predobro vem. Moj strah, da bi bila zapuščena, da bi ostala čisto sama (za kar je res manj kot procent možnosti glede na moje čudne, ampak super prijatelje) pa samo še raste. Morem res povedati, da bo še bolj res? Strah me je, da bi te izgubila, ker si več ne predstavljam življenja brez tebe (ker če bereš ta blog, si mi najverjetneje blizu). Strah me je že pomisliti, da bi ti lahko bil moja prava ljubezen, ker se bojim, da bi bila prizadeta. Preveč osebno? Mogoče, ampak moj blog je že itak nekakšen dnevnik. Moje življenje se ne odvija okoli stvari, ki jih počnem, temveč okoli ljudi, s katerimi sem. Mogoče je to napačen stil življenja, mogoče bi se morala skoncentrirati na sebe in na stvari, ki jih rada počnem, ampak je dejstvo, da so ljudje okoli mene moje življenje. Zaradi njih sem srečna. Ali pa vsaj na poti do tja. Ne zaradi odbojke ali pisanja ali šole, čeprav so vse to stvari, ki jih rada počnem in jih počnem s strastjo. Seveda so to stvari, ki naredijo mene, mene in res je, da brez teh stvari ne bi bila ista. Pa vseeno bi mesec pisanja zamenjala za še en mesec druženja s prijateljicama, ki gresta jeseni v Portorož. Zamenjala bi tudi mesec sekiranja, če sem naredila kaj narobe (kar nisem) za mesec sreče. In spet me je strah. Vedno, ko mislim, da sem to introvertiranost za nekaj časa premagala, izbruhne nov strah, nova prepreka, ki mi preprečuje, da bi se končno nehala sekirat za vsako malo stvar in spoznala nove ljudi, postala zgovorna, tista Kaja, ki jo pozna samo nekaj oseb in za katero se morem tako zelo truditi, da pride na plan, ko sem med novimi ljudmi, ker ji strahovi preprečujejo, da bi bila takšna že naravno. In čeprav vem, da je večina strahov popolnoma iracionalnih, so še vedno tukaj. Sem pravzaprav sama sebi največji strah? Najverjetneje. Bom kdaj to premagala? Delam na tem.

nedelja, 30. marec 2014

Na katero vprašanje bi radi odgovor?

Pa sem nazaj po skoraj dveh mesecih in z rekordnim prelomom novoletne zaobljube. Ne, da se na blog ne bi spomnila, samo inspiracije ni bilo, ali pa blog preprosto ni bil za v javnost (pa veste, da imam nizke standarde). Danes sem del jutra prespala, del pa preživela na youtubu na kanalu Soulpancake. V njihovem zadnjem videu sprašujejo ljudi, na katero vprašanje, katerokoli vprašanje, bi si želeli odgovora. No, saj lahko vidite sami.

Pa je spet en video, ki te naredi bolj razmišljujočega, kot običajno na nedeljsko jutro. Bi spremenila svojo smer izobrazbe, če bi vedela, da ne bom delala v tem področju? Bi faks preprosto pustila, če bi vedela, da bom delala to, kar mi ne bo prineslo sreče, če nadaljujem s študijem? Najverjetneje pa na vprašanja v povezavi s kariero sploh nočem odgovora. Ne bi hotela niti odgovora v povezavi z ljubeznijo. Ne bi pravzaprav zamujali življenja, če bi vedeli, kaj se bo z nami zgodilo, s kom bomo in ne bomo preživljali svojega življenja in ali bomo še vedno mislili, da je fant ali punca s katero smo danes ena izmed najboljših oseb, kar smo jih spoznali? Mogoče bi res radi imeli kakšne odgovore, vendar so v veliki meri ti odvisni od nas in od našega poguma. Sama vem, da se bojim bogvečesa in da sem tiha, če ljudi ne poznam in da bi včasih rabila nekoga, ki bi me potisnil v to, da se odprem in da bi si včasih lahko upala povedati, kaj me moti, čeprav bi temu sledil prepir. Ampak to je že drugo jamranje. Mogoče je vprašanje, ki bi ga zastavila ali bom srečna, vendar se potem postavlja drugo vprašanje - kaj storiti, če je odgovor ne? Ni to potem že zapisano v usodi, če je odgovor nedvoumen? Moramo potem verjeti v usodo in v to, da so odločitve, ki jih sprejemamo, že zapisane v zvezdah? Mogoče pa je tokrat res bolje, da vprašanja ne postavimo... :)

nedelja, 9. februar 2014

Dragi dnevnik!

Mislim, da smo skoraj vsi v nekem trenutku v svojem življenju pisali dnevnik. Najpogosteje je to bilo v naših zgodnjih najstniških letih, ko je vse bilo tako zelo vznemirljivo, novo in tragično obenem. Sama sem v teh letih zapolnila kar dva zvezka, oba seveda zelo zabavna 22-letni Kaji, še vedno pa je nekaj, kar se še vedno ni spremenilo. Še vedno sem butasto nesigurna sama v sebe, še vedno rada berem in te knjige ''strogo'' ocenjujem in še vedno imam ob sebi dve najboljši prijateljici, ki me spremljata že od časov, ko nisem znala stati na nogah (tudi to se še v teh letih včasih zgodi).

Seveda sem pripravljena nekaj dnevnika v vašo in mojo zabavo deliti z vami. Kar je zelo zabavno je, da sem dnevnik skozi leta večkrat prebrala in potem prečrtala stvari, ki so držale leta 2000 s tistimi, ki so držale leta 2003. Smooth, Kaja, smooth. Ali pa zapis v dnevniku bogatijo zapisi iz kasnejših let. Tako je trdni odločitvi, da ne bom več v mojo simpatijo (katere imena nisem zaupala niti dnevniku) 22. 10. 2001 sledila opomba leta 2002, da sem še vedno zaljubljena v njega, leta 2003 pa sem končno zrasla kot oseba in nisem bila več v njega. Oh, the drama hurts my eyes. :D Prvič je dokumentirana tudi moja ljubezen do Harryja Potterja, leta 2001 sem namreč bila prepričana, da je zakon. 13 let kasneje ne morem reči, da se je kaj dosti spremenilo. Leto kasneje sem se odločila, da je dnevniku vseeno treba zaupati ime moje simpatije, vendar sem jo napisala v kodi - njegovo ime sem zapisala od zadaj naprej. Ne vem, če ne bi mogla delat za FBI, če pa slučajno ne bi mogla razvozlat kode, pa je za vsak slučaj na koncu dnevnika slovarček. Moja najpogostejša poved v dnevniku je: ''No, zdaj je sedanjost.'' Bravo, Kaja. Bodoča slovenistka. Dnevniški zapisi skačejo od ljubezni, pa do tega, da je moj brat zelo tečen, kar lahko podkrepim z dokazom: ''Jan je tako tečen. Vse, kar imam na mizi mi je že vzel. No, malo pretiravam, na mizi je kar veliko. Jan je star 6 let in ima novo sobo. Nič kaj vredu ni biti starejša.'' Vsaj iskrena sem bila. :D Vse pa je über dramatično, obviously. Temu dnevniku pa je sledil dnevnik pesmi. Ljubezenskih. To so bili časi, ko sem mislila, da bom postala pesnica in zatresla svet s svojo poezijo. Vsaj sanje so bile.

Na nek način je tudi ta blog moj dnevnik in mogoče ga bom lahko čez 10 let skritizirala kot prava strokovnjakinja in se bom čudila svojim norostim. It's life, right? :)

P. S. - Še javna zahvala Maticu za spimpanje mojega bloga, ki je tako dobil malo več duše. :)

sobota, 1. februar 2014

Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih ...

Danes je eden tistih dnevov, ko bi ostala v postelji in strmela v strop ali v kapljice, k polzijo po moji strešni okni in bi mi bilo čisto ok. Ne bi mi bilo dolgčas, ker je glava prazna, ali pa polna butastih, sekirantskih misli. Ja, tečna sem. In slabe volje. Čakam, da me bo prevzela utrujenost in bom lahko spala in čakala na nedeljo, ki verjetno ne bo kaj boljša, but hey, one step at a time, kajne? Napisati moram blog, ki naj ne bi bil (popolnoma) depresiven, zato začnem gledati youtube videe, ki me vedno navdihnejo s pozitivnimi misli (ok, ne mislim plešočih mačk in psov, čeprav to nikoli ni slaba ideja). Ne deluje, še vedno sem grumpy. Pol ure kasneje se odločim, da bom vam spisala 25 dejstev o meni, ki so pozitivna. Challenge accepted. Challenge declined. Ne pridem niti do 10. Mogoče 25 dejstev o sebi? Črtamo pozitivno? Ah, ne, rekla sem, da ta blog ne bo depresiven. Kaj pa, če samo izlijem dušo? Res mi gre na živce to, da imam službo (čeprav je samo študentska), v kateri ne uživam. Kjer samo odštevam ure, da bom lahko šla domov. Res je, da je plača dobra in da nimam nič kaj pametnejšega na zalogi, pa vseeno. Na živce mi gre tudi, da lahko pokličejo ob enajstih, če lahko pridem ob treh delat, kar mi ne daje ravno veliko možnosti, da naredim kakršnekoli plane. Kdo pa rabi življenje? Po drugi strani, mi je všeč, da končno imam neko življenje in da prvič po 15 letih ne rabim vsega časa posvetiti šoli. Ali pa vsaj nimam občutka, da bi ga morala posvetiti šoli, ker let's face it, vsega svojega prostega časa definitivno nisem posvečala šoli. Rada imam svoj kindle, ker mi da možnost, da si zaželim dobre knjige in je čez nekaj minut že pri meni in dostopna za branje. Pa še čas za branje je. O branju smo že diskutirali prejšnji teden, right? Mogoče pa bi si mogla prižgat Harryja, but to be honest, mi še za to ni. Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih. Zdaj me pobere ob enajstih in je to najvišja stopnja badass-nosti, kar jih obstaja. Prisežem, da sem ta teden že poskusila napisati blog, pa je bil še vedno no good. ''Ker ta pa je višek kreativnosti, bravo Kaja,'' si zdaj mislite, saj vem. Naj raje končam, ali naj še kar teptam po tipkovnici? I can do both. Rada bi nekam šla. Če bi mi usoda naklonjena, bi se zdaj pripravljala na Irsko. In boljšega od tega, skoraj ne bi moglo biti. Še vedno bereš? Čestitam. Resno. Niti sama ne bi tega brala do konca. Prisežem, konec je tu nekje. Tečna, tečna, tečna, tečna.

(občutek imam da bi to lahko bila ena izmed postmodernističnih ''kratkih zgodb'', ki jih kovejo slovenski pisatelji, mi pa jih potem pri postmodernistični književnosti opredeljujemo in skušamo razumet skriti pomen, ki ga obviously ni.)

petek, 24. januar 2014

Ko sem otožna, gledam/berem Harryja...

Knjige so bila moja prva ljubezen. Potovala sem po različnih svetovih, obiskala Pepelko, potovala z Jevgenijem Onjeginom, s Francko tekla za vozom in s Partljičem hotela prijeti sonce. Knjige so čarobna stvar, ki ti pomagajo pozabiti realni svet ali pa pomagajo, da ga vidimo z drugačnimi očmi. V vsakem primeru je vsaka knjiga nova izkušnja, nova dogodivščina in nova priložnost, da rastemo.

Nobena skrivnost ni, da sem ''fan'' Harryja Potterja. Vse se je začelo že v osnovni šoli in je izhodišče za mojo ljubezen do knjig, do besed, do pisanja, do prevajanja. Všeč mi je, da lahko za nekaj ur s filmom ali s knjigami pobegnem od realnosti in se posvetim svetu, ki je čisto drugačen, čisto tuj, pa vendar tako zelo moj. Z njim sem odraščala, preživela svojo puberteto, probleme s fanti, s šolo in podobno. Nikoli se ni spremenilo, da je vsakič, ko je na sporedu ekstremno slab dan ali popoldne, na sporedu Harry, pa čeprav samo za nekaj strani ali za nekaj minut. Tako je to prišlo v vednost tudi vsem, ki me zelo dobro poznajo - če med gledanjem/branjem Harryja dobim klic prijatelja in mu/ji povem, da gledam Harryja, jim je takoj jasno, da se rehabilitiram od slabega dne, slabega pogovora in podobnih neprijetnih stvari. Da bom ok čez nekaj minut, ker lahko knjiga ali film to storita zame. In to mi je všeč. Ne rečem, da je to dolgoročno in da deluje za vse stvari, ampak je vseeno neka začasna rešitev, tako kot grejo nekateri potožiti k svojim prijateljem, k fantu ali punci, bratu ali sestri, tako se jaz zanesem na svoj svet, ki me spremlja že dobrih deset let in sem ga zgradila s pomočjo knjig, pa vendar je tako zelo drugačen od tistega v knjigah, ker se je gradil v moji glavi. Rada imam svojo domišljijo, rada imam to, da se lahko izgubim v nečem, ki je drugemu povsem ''neposebno''.  Mogoče se komu zdi bizarno, da bi si ustvaril svoj fikcionalen svet za odganjanje težav, ampak je to edini ''coping'' mehanizem, ki ga imam.

Harry me je tako spremljal že odkar pomnim. Knjige so prebrane tolikokrat, da sem nehala šteti, šesta pa je bila celo do potankosti analizirana v prid diplomske naloge. Vsak ima svojo stvar, ki jo pograbi, ko je na tleh, otožen ali pa samo potrebuje malce razvedrila. Za nekatere je to šport, za nekatere film, za nekatere glasba, zame so knjige. Včasih na njih malce pozabim, včasih jih zanemarim z izgovorom, da ni časa, čeprav bi si ga lahko vzela. Včasih tudi pozabim, da rada berem, da sem otroštvo preživela za knjigami, ampak me nova zgodba in nov svet na to vedno znova in znova spomnita.

Svetovi so različni in vsak gleda na svojega s svojimi očmi. Tako je tudi pogled na realen svet za vsako osebo drugačen. Or so I'd like to believe. Če je vsak človek drugačen, mora biti drugačen tudi njegov svet, mar ne? Kar pomeni, da nobena knjiga ni ista izkušnja za vsakega...

ponedeljek, 13. januar 2014

Kam je šla romantika? (in bonus random zgodbica)

Poleg obdobja romantike SSKJ definira romantiko kot čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti. Idealizacija? Seriously? Po definiciji slovenskega jezika torej romantika sploh ne obstaja, oziroma je nekaj, kar temelji na nerealnosti. Zakaj pa romantika ne bi mogla biti realna? Zakaj ne bi bil v zvezi, kjer sta oba srečna in občasno tudi romantična? Romantika je subjektivna, ampak za mene definitivno ne idealizacija stvarnosti. Romantika je tisti random sms, ki ga dobiš čez dan ali pa ob dveh ponoči s preprostim ''rad te imam'', romantika je objem sredi mesta, da se vse ustavi, romantika je ''pogrešam te'', čeprav te je videl pred nekaj urami. Romantika je zaupanje in ljubezen sama, če si jo takšno narediš.

Zakaj idealizacija? Itak v vsaki zvezi nikoli vse ne štima, ampak s to definicijo se ne morem strinjati in ne vem, če se bom kdaj lahko (upam, da ne). Seveda romantika sčasoma potihne in postane nekaj, kar se pojavi samo ob redkih priložnostih, ampak kdo pravi, da mora potihniti? Z nekaj truda in mogoče petimi minutami na dan lahko polepšamo dan svoje ''boljše polovice'' in kaj je sploh lahko lepšega, kot to?

S približevanjem 14. februarja tudi popularne ''ženske'' revije dajejo predloge, kako na tisti dan biti romantičen, ker je tisti dan nekaj posebnega in se na tisti dan pač spodobi biti romantičen, če seveda imaš koga s katerim si lahko romantičen, drugače si pač romantičen sam s sabo (kar seveda ni nujno slabo - preverjeno :D), ampak to postaja prav moteče. Zakaj pa si ne bi valentinovega naredila vsak mesec in bila romantična tudi na 14. april? Don't get me wrong, nič nimam proti valentinovem, lepo da je na svetu dan, ko praznujemo ljubezen, ne pa samo nesrečnih stvari (čeprav je tudi ljubezen lahko nesrečna, hmmm...).

Nikoli tudi ne bom pozabila prvega pomembnega osnovnošolskega valentinovega, ki je pravzaprav najbolj exciting valentinovo v mojem 22-letnem življenju. Zgodbico hočete, pravite? Osnovna šola je bila za mene precej ne-pestra glede ljubezenskega življenja, navsezadnje smo le bili rojeni v 90ih, kar pomeni, da še nismo razmišljali o stvareh, ki se danes pletejo po glavah 14-letnikov, temveč o tem, kako bi se z nekom držali za roke. No, jaz sem se za roke hotela držati s samo enim fantom celih osem let osnovne šole. Ko je prišlo valentinovo v okoli sedmem razredu, smo punce spesnile pesmice za vse naše ''valentine'' in jim to pisemce vtaknile v žepe njihovih bund. Seveda sem bila jaz, z mojo überkreativnostjo glavna pesnica in moj ''valentin'' je dobil nadvse prisrčno pesmico, ki se je na žalost ne spomnim (on pa je na njo, upam da, pozabil). Do sem je vse seveda bilo vse zelo vznemirljivo, vse do trenutka, ko so fantje te pesmice našli, jaz pa sem hitro ''zbežala'' domov, ker sem se prestrašila, da mu moja pesmica ne bi bila všeč (ne vem sicer, kako bi bilo to mogoče ali ipak :D ok, sarcasm off). Ampak! Tukaj pride zaplet! :D On me je seveda dohitel, me povprašal o avtorici te pesmice, na koncu pogovora pa je rekel: ''no, se vidiva!''. In to je bilo moje exciting valentinovo, ki sploh ni tako exciting, ampak za 13-letnico dovolj, da se tega spomni še čez devet let.

In prav v tem tiči ta romantika. Ni idealizirana, ni nekaj velikega. Romantika so male stvari, ki naredijo vse lepo. Ki ti nariše nasmeh na obraz, čeprav si imel crappy dan in hočeš biti zavit v odejo in cel dan gledat serije. Z življenjem v materialističnem svetu včasih pač malo pozabimo na te stvari. Pozabimo na to, da ne rabimo imeti denarja, da naredimo nekaj lepega za svojega dragega in pozabimo, da včasih potrebujemo samo iskren objem, ki pomeni več, kot veliko darilo. In navsezadnje, romantika je tisti čudovit občutek, ki ga dobiš samo, ko ga zagledaš, on pa se tega, da ti ga daje, niti malo ne zaveda.

Kam je šla romantika? Še vedno je tukaj, samo malo pobliže je treba pogledati. Romantika je okoli nas, če hočemo, da je. Romantika naredi stvari vznemirljive, nove, vesele. Romantika je tisto, kar naredi vse malo lepše, nepozabno in ''memorable''.

Peace. :)

četrtek, 9. januar 2014

Užitki dela na blagajni

Ko malo ''poscrollaš'' po mojem blogu vidiš, da se je kar zresnil. Ne vem, če mi je to všeč, ali ne, mogoče pa sem celo v teh nekaj mesecih, bognedaj, odrasla. No, v takšne skrajnosti še verjetno nisem zašla, vseeno pa bom to preverila. 

Seveda je dejstvo, da se moje življenje ni kaj drastično spremenilo, razen to, da uživam v statusu absolventa in da delam na blagajni, kjer skoraj dnevno poslušam ljube piskajoče zvoke, ki se zadnje čase pojavljajo še v sanjah, ali pa spet v sanjah naletim na velik plakat z vsoto računa, ki sem ga zaračunala med delom. Pri delu na blagajni je, če to počneš celo življenje, najverjetneje najbolj pomembno ne da znaš šteti, ampak da si ''people person'', kar je moja definicija tega, da se rad pogovarjaš tudi z neznanci, da si z njimi prijazen in da imaš na obrazu vedno narisan ne preširok, vljuden nasmešek, ki ga rad deliš z drugimi. Seveda je to tudi delo, kjer od časa do časa dobiš povabilo na kavo ali celo na večerjo od ''moških'' (za moške blagajničarke še ne vem, bom preverila), ki so pravkar začeli brati (ok, to je karikirano, da ne bo pomote) do moških, ki že imajo toliko kilometrine, da bi lahko preleteli svet. V tem lahko oseba, a.k.a. blagajničarka uživa, ali pa je postavljena v awkward položaj, ki je še bolj awkward, če sama ne ve, kako s takimi ponudbami ravnati. Pogosto pri meni tako nastopi samo vljuden nasmešek in ''hvala, na svidenje'', kar pri nekaterih zadostuje, nekateri pa so pač malo bolj vztrajni, čeprav nosiš tisti grozni oranžni pulover, v katerem ne bi izgledala dobro niti Jessica Alba (ok, mogoče ona, ampak res redka!). Ali pa ti namesto kave ponudijo kakšen nasvet za spolne aktivnosti, ki so definitivno njihova stvar ali pa mi zaupajo kakšen trik, ki bo naredil življenje mojega fanta bolj pestro. Tukaj seveda jaz postanem še bolj awkward, ampak to njih seveda zabava. Počasi bom mislila, da pridejo v trgovino z namenom, da me spravijo v položaj, v katerem mi bo skrajno neudobno, kjer bo moj obraz rdeč kot Sneguljčičine ustnice in ob katerem bom se, ker se tega ne sprašujem dovolj pogosto, spraševala čemu mi je ta služba sploh potrebna. Ampak dobro, ti gospodje so vsaj prijazni in ti si lahko prijazen nazaj. Izziv je, ko se ukvarjaš z ljudmi, katerih cilj je, da te dodobra natulijo, ti pokvarijo dan in ti povejo, da v življenju ne boš postal nič dobrega. Za to je nesekirantom (med njih ne spadam jaz, da ne bo pomote) popolnoma vseeno, meni pa lahko dodobra pokvari dan in hitro je blagajničarska zabava, ki je seveda na sporedu vedno, ko ti kdo ne pokvari dneva, končana, tebi pa cel dan po glavi hodijo pametne zadeve, ki bi jih lahko rekel v tisti situaciji, ampak se jih takrat, obviously, nisi spomnil. Oh, well.

Takšni dogodki ti delo na blagajni res ''popestrijo'', še vedno pa je najbolj pester ''veseli'' december. Božič in s tem časom povezano vzdušje sem, če me slučajno ne poznate in tega ne veste, vedno imela rada. Lučke, vonj po kuhanem vinu v centru Maribora, božični koncerti in, če še nisem omenila dovolj, lučke, me nikoli niso pustile ravnodušne. Imela sem nedolžno mišljenje, da je v tem času vse magično, da se vse spremeni na boljše in da je to najboljši čas v letu. Delo na blagajni je ta pogled malo spremenilo. Zdaj je misel na božični čas povezana z gužvo, gužvo in še enkrat gužvo, mogoče tudi z dolgimi delovniki in na to, da najverjetneje ne boš imel časa za karkoli drugega, kot delo in pri tem se ne moreš niti pritoževati, ker delaš preko študenta in ker itak rabiš denar (ki pride jutri :D), ampak vseeno mi delo na božični večer, ko je trgovina odprta čisto predolgo in ko ljudje grejo v trgovino samo, da grejo in kupijo eno stekleničko milnih mehurčkov za pihanje (true story, btw), ni preveč dišalo. Zakaj, zakaj bi šel v trgovino ob pol sedmih na božični večer (oziroma lahko rečem kar kadarkoli) in kupil samo milne mehurčke? Si brez milnih mehurčkov ne predstavljaš življenja, tisto tekočino piješ in si od nje odvisen ali je kakšen globlji razlog in bo tista steklenička rešila življenje 30im otrokom v Afriki? Če je slednji, še razumem, drugače pa žal ne.

Seveda nobeno študentsko delo ni idealno in tega se zavedam, pravzaprav mi na blagajni sploh ne gre slabo in bi definitivno bilo slabše. Še vedno pa je zabavno dogodivščine spraviti na papir (ali pa na blog) in si v vašo zabavo olajšati dušo, moj blog pa tako končno narediti malo bolj lahek in ne preveč globok, ker je že šlo malo daleč. :D

Kot vedno - hvala za branje. :)

nedelja, 5. januar 2014

Z upanjem v 2014

Pa smo se poslovili tudi od leta 2013. Moram priznati, da mi ni bilo dolgčas in da je definitivno imelo veliko vzponov in padcev. V tem letu sem spisala kar dve diplomi, pridobila nekaj prijateljev, vsaj enkrat pregledala vse sezone Friendsov in Gilmore Girls in se jaz, Kaja, the control freak, vpisala v absolventsko leto, kar sploh ni bila tako slaba odločitev. Na svoj zemljevid obiskanih držav sem dodala še Luksemburg (ki je bil še en korak k temu, da premagam svojo socialno nerodnost - malo se čudno sliši v slovenščini ali ipak) in Poljsko (ki je bila samo potrditev, da imam super prijatelje, da je alkohol lahko zelo poceni in da sem in vedno bom lightheaded). Začela sem tudi še bolj izkoriščati mojo ''pisateljsko'' žilico, kar se kaže tudi na blogu, ki še ni tak, kot bi ga hotela, ampak upam, da bo postal rastoči projekt leta 2014. Premagala sem svoje depresivne mesece in končno s samozavestjo povedala, da sem srečna (upam, da nisem prehitro rekla). Lahko bi rekli, da sem naredila dolgo pot in da čeprav prvi meseci niso bili najboljši, I made it a good one.

Prav zato za leto 2014 nisem sklenila nobenih novoletnih zaobljub. Nobenih pričakovanj, nobenih stvari, ki se jih potem ne bom držala. Leto bom sprejela takšno, kot bo. Delala bom stvari, ki me osrečujejo, dokler jih lahko. Družila se bom s prijatelji, z ljudmi, ki so mi pomembni in delala na tem, da so tudi oni srečni in jim pri tem pomagala, če bo le možno. Mislim, da bo leto dobro. Mislim, da bo polno smeha, optimizma in lepih trenutkov, ki jih ne bom pozabila. Upam, da bo polno potovanj in upam, da bodo ga zaznamovale pozitivne stvari. Upam tudi, da bom iz tega bloga končno naredila nekaj dobrega. Nekaj, kar ne bo lahko pozabiti, pa naj bo slabo ali dobro (ampak upam, da dobro).

Srečno 2014. Make it a good one.