Dragi dnevnik!

Mislim, da smo skoraj vsi v nekem trenutku v svojem življenju pisali dnevnik. Najpogosteje je to bilo v naših zgodnjih najstniških letih, ko je vse bilo tako zelo vznemirljivo, novo in tragično obenem. Sama sem v teh letih zapolnila kar dva zvezka, oba seveda zelo zabavna 22-letni Kaji, še vedno pa je nekaj, kar se še vedno ni spremenilo. Še vedno sem butasto nesigurna sama v sebe, še vedno rada berem in te knjige ''strogo'' ocenjujem in še vedno imam ob sebi dve najboljši prijateljici, ki me spremljata že od časov, ko nisem znala stati na nogah (tudi to se še v teh letih včasih zgodi).

Seveda sem pripravljena nekaj dnevnika v vašo in mojo zabavo deliti z vami. Kar je zelo zabavno je, da sem dnevnik skozi leta večkrat prebrala in potem prečrtala stvari, ki so držale leta 2000 s tistimi, ki so držale leta 2003. Smooth, Kaja, smooth. Ali pa zapis v dnevniku bogatijo zapisi iz kasnejših let. Tako je trdni odločitvi, da ne bom več v mojo simpatijo (katere imena nisem zaupala niti dnevniku) 22. 10. 2001 sledila opomba leta 2002, da sem še vedno zaljubljena v njega, leta 2003 pa sem končno zrasla kot oseba in nisem bila več v njega. Oh, the drama hurts my eyes. :D Prvič je dokumentirana tudi moja ljubezen do Harryja Potterja, leta 2001 sem namreč bila prepričana, da je zakon. 13 let kasneje ne morem reči, da se je kaj dosti spremenilo. Leto kasneje sem se odločila, da je dnevniku vseeno treba zaupati ime moje simpatije, vendar sem jo napisala v kodi - njegovo ime sem zapisala od zadaj naprej. Ne vem, če ne bi mogla delat za FBI, če pa slučajno ne bi mogla razvozlat kode, pa je za vsak slučaj na koncu dnevnika slovarček. Moja najpogostejša poved v dnevniku je: ''No, zdaj je sedanjost.'' Bravo, Kaja. Bodoča slovenistka. Dnevniški zapisi skačejo od ljubezni, pa do tega, da je moj brat zelo tečen, kar lahko podkrepim z dokazom: ''Jan je tako tečen. Vse, kar imam na mizi mi je že vzel. No, malo pretiravam, na mizi je kar veliko. Jan je star 6 let in ima novo sobo. Nič kaj vredu ni biti starejša.'' Vsaj iskrena sem bila. :D Vse pa je über dramatično, obviously. Temu dnevniku pa je sledil dnevnik pesmi. Ljubezenskih. To so bili časi, ko sem mislila, da bom postala pesnica in zatresla svet s svojo poezijo. Vsaj sanje so bile.

Na nek način je tudi ta blog moj dnevnik in mogoče ga bom lahko čez 10 let skritizirala kot prava strokovnjakinja in se bom čudila svojim norostim. It's life, right? :)

P. S. - Še javna zahvala Maticu za spimpanje mojega bloga, ki je tako dobil malo več duše. :)

Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih ...

Danes je eden tistih dnevov, ko bi ostala v postelji in strmela v strop ali v kapljice, k polzijo po moji strešni okni in bi mi bilo čisto ok. Ne bi mi bilo dolgčas, ker je glava prazna, ali pa polna butastih, sekirantskih misli. Ja, tečna sem. In slabe volje. Čakam, da me bo prevzela utrujenost in bom lahko spala in čakala na nedeljo, ki verjetno ne bo kaj boljša, but hey, one step at a time, kajne? Napisati moram blog, ki naj ne bi bil (popolnoma) depresiven, zato začnem gledati youtube videe, ki me vedno navdihnejo s pozitivnimi misli (ok, ne mislim plešočih mačk in psov, čeprav to nikoli ni slaba ideja). Ne deluje, še vedno sem grumpy. Pol ure kasneje se odločim, da bom vam spisala 25 dejstev o meni, ki so pozitivna. Challenge accepted. Challenge declined. Ne pridem niti do 10. Mogoče 25 dejstev o sebi? Črtamo pozitivno? Ah, ne, rekla sem, da ta blog ne bo depresiven. Kaj pa, če samo izlijem dušo? Res mi gre na živce to, da imam službo (čeprav je samo študentska), v kateri ne uživam. Kjer samo odštevam ure, da bom lahko šla domov. Res je, da je plača dobra in da nimam nič kaj pametnejšega na zalogi, pa vseeno. Na živce mi gre tudi, da lahko pokličejo ob enajstih, če lahko pridem ob treh delat, kar mi ne daje ravno veliko možnosti, da naredim kakršnekoli plane. Kdo pa rabi življenje? Po drugi strani, mi je všeč, da končno imam neko življenje in da prvič po 15 letih ne rabim vsega časa posvetiti šoli. Ali pa vsaj nimam občutka, da bi ga morala posvetiti šoli, ker let's face it, vsega svojega prostega časa definitivno nisem posvečala šoli. Rada imam svoj kindle, ker mi da možnost, da si zaželim dobre knjige in je čez nekaj minut že pri meni in dostopna za branje. Pa še čas za branje je. O branju smo že diskutirali prejšnji teden, right? Mogoče pa bi si mogla prižgat Harryja, but to be honest, mi še za to ni. Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih. Zdaj me pobere ob enajstih in je to najvišja stopnja badass-nosti, kar jih obstaja. Prisežem, da sem ta teden že poskusila napisati blog, pa je bil še vedno no good. ''Ker ta pa je višek kreativnosti, bravo Kaja,'' si zdaj mislite, saj vem. Naj raje končam, ali naj še kar teptam po tipkovnici? I can do both. Rada bi nekam šla. Če bi mi usoda naklonjena, bi se zdaj pripravljala na Irsko. In boljšega od tega, skoraj ne bi moglo biti. Še vedno bereš? Čestitam. Resno. Niti sama ne bi tega brala do konca. Prisežem, konec je tu nekje. Tečna, tečna, tečna, tečna.

(občutek imam da bi to lahko bila ena izmed postmodernističnih ''kratkih zgodb'', ki jih kovejo slovenski pisatelji, mi pa jih potem pri postmodernistični književnosti opredeljujemo in skušamo razumet skriti pomen, ki ga obviously ni.)