nedelja, 23. november 2014

6 mesecev

Javljam se po celih šestih mesecih. Ja, še sem živa in ja, še pišem, malo berem in dosti tipkam. Fant me opisuje kot t-rexa, ki neprestano tolče po tipkovnici, jaz pa se z njim definitivno strinjam. To, da je tipkovnica prevzela velik del mojega življenja, se mi zdi bolj prav, kot karkoli drugega. Definitivno bolj kot to, da so se končali Friendsi in kot to, da sta se razšla Jennifer Aniston in Brad Pitt. Pisanje je zdaj že tako naravno, da o tem sploh ne razmišljam več. Moje misli še vedno delujejo na misteriozni način in tudi to me ne moti (no, mogoče včasih). Spet sem na faksu, ki je bolj naporen, kot sem si mislila da bo.

Kaj se mi je zgodilo v teh šestih mesecih? Pravzaprav nič posebnega, že tradicionalno me je septembra pičila osa in spet sem z roko v obliki balona trkala/lomastila po zdravniški ordinaciji in  prosila za injekcijo, kar se ne zgodi pogosto. Potem sem pred zdravstvenim domom čakala, da oteklina vsaj malo izgine, da se bom lahko normalno peljala domov. Ugotovila sem, da imajo ose zloben načrt in urnik, ko vidijo, da sem na vrsti jaz z največjo alergijo na njihove pike in me samo pripravljajo na leto, ko se bodo naveličale pikati mojo roko in bodo končno končale zaporedje dolgih let in pičile moj vrat. Mogoče bo to potem pisalo na mojem nagrobniku  - Kaja Kren, hči, sestra, punca, pokončale so jo ose. In potem se boste vi še bolj smejali mojemu blogu in ugotovili, da sem bila čarovnica, ker sem pravilno napovedala svojo smrt.

V teh šestih mesecih sem po treh letih abstiniranja spet obiskala morje. Bilo je zabavno, malo deževno in stresno, ko sem se podila po cestah Trsta. Vedno sem mislila, da je kaotična vožnja Italijanov samo stereotip in da nikakor ne more biti tako hudo. Pa je. Več desetkrat sem se zbala za svojega bogega Cliota, nekajkrat tudi za svoje življenje. Pa se je vse izšlo. In zdaj se preko aplikacije učim italijansko, da jim bom drugo leto lahko povedala, da so budale. Ali pa, da naj bodo žalostni, ker jaz ne bom več vozila po italijanskih cestah. Se še odločam.

Kaj še? Nehala sem delati za blagajno, v mislih, da se bom vrnila in potem ugotovila, da se ne bom vrnila, ker je faks težki. Kdo bi si mislil, da bo filofax kdaj težki. Oziroma zahteval toliko dela, da bo potrebna dobra organizacija časa ali pa boš jaz in boš začel delati nekaj stvari hkrati. Ker zdaj jaz ne pišem samo bloga, ampak si barvam lase. (Trenutek za: ''Kaj, Kaja si barva lase? Sem mislila, da ima naravno tako bleščeče lase.'' Ok, sarcasm off.) Ne delam se, da sem Napoleon, ker to trenutno delamo vsi in so to delali tudi študenti pred nami. Pravim samo, da je magisterij nadgradil moja pričakovanja. Če je to dobro ali slabo, povem čez leto ali dve, ko bom iskala službo. Mogoče nekaj v zvezi s tolčenjem po tipkovnici.

Z občudovanjem sem prebrala ''avtobiografijo'' Mindy Kaling in Amy Poehler. Zares zabavni ženski, ki sta uspeli v businessu Hollywooda. In si to zagotovo zaslužita. Prav tako sta dali že toliko skozi, da sta lahko svojo biografijo napisali v smislu anekdot. Smešnih anekdot. Toplo priporočam. Prav tako sem začela brati nekaj slovenskih avtorjev, ki so izdali knjigo v zadnjem letu in ugotovila, da ne rabiš bit noben Prešeren ali Cankar, da v Sloveniji izdaš knjigo. Ne rabiš biti niti pretirano inovativen, mogoče moraš samo nekoga poznati ali se dobro prodati. Sama mislim, da bi ti morali prebrati malo več knjig, Ne pravim, da v Sloveniji zadnje leto ni bilo izdanih odličnih knjig, mogoče so bile, le jaz jo še iščem.

Je to dovolj novic zaenkrat? Ne bom obljubljala, da bom redno pisala, ker je že ta ''novoletna zaobljuba'' padla po vseh štirih. Bom pa se še oglasila. Verjetno. :)