tag:blogger.com,1999:blog-75385532377291294382024-03-13T01:44:17.958+01:00I heard it's called lifeAnonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.comBlogger32125tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-70047204204848910602016-02-04T15:20:00.002+01:002016-02-04T15:20:54.230+01:00The Big StepOk, ok, ok. Priznam, ne pišem več. Izgubila sem veselje, ali pa nimam časa, ker zdaj pišem za denar in sem all fancy and stuff. Ali pa nimam časa, ker čas kakovostno preživljam na Pinterestu, spletnih straneh Rutarja, Lesnine, Dipa in kraljice vseh pohištvenih izdelkov, Ikee. Ne, tudi sobe ne prenavljam, ker sem skozi 24 let življenja v njej napolnila skoraj vsak uporaben kotiček. Tako lahko svoja oblačila, ki niso pospravljena v omari prestavljam na stol in na posteljo, pa tudi na mali predalnik, če je res nuja. Pohištvene letake sem vedno rada prebirala, za dušo, sem rekla. A v zadnjih nekaj mesecih sem jih gledala zares. Za sebe. In čeprav še vedno nisem popolnoma ponotranjila tega dejstva, ga zdaj delim še z vami, dragi neznanci in prijatelji, ki še niste obupali nad mojo blogersko potjo. Ok, draga mama. Selim se. Zapuščam to mojo predrago Jarenino, katere lepote pravzaprav vidim komaj zdaj, ko se selim. Sprehajam se z Roni in si mislim: "Joj, kaki lepi potoček, tega pa v Selnici nimajo." In podobno. Ja, še vedno sem ista sekirantska Kaja, ki misli, da zaradi selitve ne bo Jarenine nikoli več videla. Čeprav bo še vedno prišla v Jarenino po stvari ko ji bo česa zmanjkalo v svojem stanovanju ali pa ko ne bo imela nič za jest. Ali pa ko se ji bo zaluštalo lepe narave in maminega objema. Čakaj, kaj je že namen bloga? Da vam povem, da se selim. Ali pa da z vami podelim modrosti, ki sem se jih naučila v zadnjih mesecih.<br />
<br />
Pleskanje sten. Naj povem, da sem očitno razvajen otrok, saj še nikoli do, recimo oktobra, nisem v roki držala valja za pleskanje. Vse je enkrat prvič in tudi prvič mi je šlo odlično. Lepljenje zaščitnega traka, delanje vzorcev, vse je bilo zelo zabavno in vse je zelo zelo lepo. Mogoče se s tem, da je bilo zabavno, Matic ne bi strinjal, on prav v tem trenutku namreč pleska še kuhinjo brez mene. V glavnem, prepleskano je, izgleda odlično in vsi nama bodo zavidali! :D<br />
<br />
Kot sem že povedala, ogromno časa sem preživela ob gledanju letakov, pohištvenih spletnih strani in podobnega. Ker ko se seliš, rabiš vse, če niste vedeli. Najina glavna pohištvena destinacija je bila Ikea. Sicer v Grazu, kar ne pomeni, da boš ravno mimogrede šel tja past oči, temveč da misliš resno. Midva sva prišla oborožena s kombijem in resnično dolgim nakupovalnim listkom, ki sva se ga tudi držala. Nič spontanih nakupov (ok, razen omarice za televizijo, ki je ni bilo na internetu), nič nepotrebnega zapravljanja. Ker še takrat nisva imela kuhinje niti naročene, tudi skoraj nič za kuhinjo. No, v glavnem, tam sva pustila zajeten kup Matičevega denarja. Sicer je vedno nekje v tvoji glavi, da boš moral to pohištvo tudi sestaviti, ampak teh stvari nihče ne jemlje resno. Sestaviti? Ah, ni problema. Jaz imam pred sestavljanjem vedno nekaj "rešpekta", vem, da nisem dobra pri branju navodil in tudi, če slikica nazorno kaže, kam moram dati tisti "šrauf", še vedno nisem točno prepričana, kam ga moram dati. "Tu bo Matic videl, kako neumna sem," so bile moje misli. Pa tako dolgo sem ga lahko zavajala, da si je mislil, da sem ena najpametnejših ljudi na svetu! (ok, vsaj med prvimi desetimi. Stotimi?) A mogoče mi je ta rešpekt pred navodili za sestavljanje malo pomagal. Ali pa to, da sem najprej pol minute opazovala Matica, kako je začel delati svoj predal, šele nato pa sem jaz začela delati svojega. Ampak najverjetneje ni to. Delala sem celo s pormašino! In to uspešno! Ne bom se niti trudila iskati tega slovenskega izraza, za mene bo vedno pormašina, lektorica gor ali dol. Kljub temu, da jaz nisem bila čisto neuporabna, pa nama je sestavljanje pohištva vzelo veliiiko časa. Nekajkrat sva se zmotila, pa potem še enkrat, pa ok. Po vstajanju, sedenju, prelaganju in vzdigovanju težkih stvari nama je uspelo in sva naredila pohištvo, ki se sploh ne maje. 150 Ikea točk za naju.<br />
<br />
In zdaj sva pri koncu. Čakava le še na kuhinjo, ki bi naj prispela jutri. Čaka naju še sestavljanje te in zadnji izziv – življenje drug z drugim. O tem pa morda drugič. ;)Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-14796314248000992482015-09-29T14:41:00.000+02:002015-09-29T14:41:06.363+02:00Gorenjska, od kod lepote tvoje?<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Kdo pravi, da moraš
poleti ravno na morje? Seveda tudi tega nisem izpustila, sem se pa za spremembo
za dva dni odpravila na Gorenjsko, da se nadiham čistega zraka in da malo
namučim svoje noge s sprehodi v hribe ali pa s sprehodi po bolj zahtevnih poteh
kot so asfaltne. Gorenjska ponuja ogromno svojih lepot, jaz pa sem nazadnje tam
bila pred nekaj več kot desetimi leti, zato sem bila vznemirjena in vesela, da
jo bom spet obiskala. <o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-mKHkcboa7uA/VgqGD1a7esI/AAAAAAAAA5M/h91pNI6ugeE/s1600/GOPR0368.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="480" src="http://2.bp.blogspot.com/-mKHkcboa7uA/VgqGD1a7esI/AAAAAAAAA5M/h91pNI6ugeE/s640/GOPR0368.jpg" width="640" /></a></div>
<br />
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Moja prva postaja je bila
Radovljica. To je bil moj prvi obisk tega mesta in se je na mojem seznamu
znašlo samo zaradi tega, ker je blizu Bleda in Bohinja, ki sta bili moji glavni
destinaciji. Vedela sem, da je mesto majhno, pred prihodom pa sem se pozanimala
samo, kje leži moj hostel, ki sem si ga izbrala za prenočišče. Moja
pričakovanja, ki resda niso bila velika, so bila presežena. Radovljica je
simpatično mestece, ki ima res majhno mestno jedro, vendar je tisto napolnjeno
z ljudmi, ki posedajo na kavi, ližejo sladoled (najboljši je prav pod hostlom,
kjer lahko spiš) in se udeležujejo prstometa. Kaj je prstomet, vam povem malo
kasneje. Najprej k zgodovini. Radovljica, ali Radol'ca kot jo kličejo domačini
je dobila mestne pravice v 15. stoletju, naseljena pa naj bi bila že v rimskih
časih. Danes ima mesto okoli 20000 prebivalcev, ki živijo na sotočju Save
Dolinke in Save Bohinjke. Središče mesta predstavlja Linhartov trg, ki nosi ime
po Antonu Tomažu Linhartu, avtorju vsem znane prve slovenske komedije Županove
Micke. V Radovljici se je namreč Linhart rodil in že pri vstopu v staro mestno
jedro najdemo njegovo rojstno hišo. Domačini, ki sem jih spoznala, mogoče res
trdijo, da se v Radovljici ne dogaja kaj dosti, vendar mi je kratko brskanje po
internetu povedalo drugače. Tukaj vsako leto, aprila, poteka festival čokolade,
kjer se zberejo čokoladnice iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine, obiskovalci pa
lahko to čokolado degustirajo. Zakaj je festival prav v Radovljici? Nedaleč
stran, v Lescah, je tovarna čokolade Gorenjka, torej kraj, kjer izdelujejo
slavno čokolado s celimi lešniki, ki je mnogim Slovencem najljubša. Letos je
Radovljica bila tudi ena izmed gostiteljic mednarodnega festivala uličnega
gledališča Ana Desetnica, v času mojega obiska pa se je začel 33. festival
Radovljica, kjer so v Radovljiški graščini potekali različni koncerti. S temi
podatki lahko ljudi, ki pravijo, da se v njihovem mestu nič ne dogaja, gladko
utišam. <o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-bp-W8qc_uGU/VgqGG3LNCRI/AAAAAAAAA5U/Wpc6pe1J9Ak/s1600/GOPR0379.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="480" src="http://1.bp.blogspot.com/-bp-W8qc_uGU/VgqGG3LNCRI/AAAAAAAAA5U/Wpc6pe1J9Ak/s640/GOPR0379.jpg" width="640" /></a></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Moja prva postojanka v
Radovljici je bil hostel. Izbrala sem </span><a href="https://www.hihostels.com/hostels/radovljica-youth-hostel-radovljica/reviews#hostel-tabs"><span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Youth
Hostel Radovljica</span></a><span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">, kjer me je sprejela najverjetneje
najprijaznejša lastnica </span><a href="http://www.globetrotter.si/hostels.asp?id=53#page=1"><span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">hostla</span></a><span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">,
gospa Vasja in me nastanila v ljubek apartma. Moja prva misel je bila, da sploh
nisem vedela, da lahko spiš v hostlu in uživaš v ugodnih cenah hostla, pa
vseeno dobiš apartma. Tako sva s fantom samo zase imela majhno kuhinjico,
veliko sobo s televizijo in čisto kopalnico, gospa Vasja pa nama je bila na
voljo čez vse dni in je uslišala vsem najinim prošnjam. Hostel je verjetno
bolje poznan kot Vidičeva hiša, ki jo družina Vidic obnavlja, saj je ta hiša
stari renesančni dvorec iz leta 1634, družina pa je odprla tudi kavarno in
slaščičarno, ki deluje pod hostlom in je odlična lokacija za začetek dneva z
odlično kavo, sladoledom ter blejsko kremšnito (na vrtu kavarne pa z malo sreče
lahko srečaš tudi prijaznega mačka in poskočnega zajčka). Soba je bila
opremljena zelo zanimivo, saj so pri opremljanju hostla uporabili tudi nekaj
pohištva, ki so ga tukaj našli pred obnovitvijo in ga obnovili. Iz prostorne
sobe sem imela razgled na Linhartov trg in na spomenik Josipine Hočevar, prav
tako rojene v Radovljici, slovenske podjetnice in mecenke. Moja pot iz hostla
je vodila na kratek sprehod po mestu. Ugotovila sem, da je mesto res majhno in
da je Linhartov trg središče dogajanja, le ulico stran pa se nahaja izjemna
razgledna točka, od koder se ob jasnem vremenu, ki mi je bil zadnji dan
naklonjen, vidi celo Triglav (takrat sem navdušena »zavihtela« svoj fotoaparat
in kljub soncu, ki mi ni omogočal ravno idealnega pogleda čez fotografski
objektiv, posnela nekaj fotografij najvišje gore Slovenije). Če želite, iz
Radovljice poteka kar nekaj pohodniških poti, za mene pa je bila prijetno
izhodišče in zatočišče ob raziskovanju Bleda in Bohinja. Po celodnevni hoji sem
bila vesela, da si lahko v tem mestecu in odličnem hostlu spočijem noge, ob
pohajkovanju po mestu pa sem odkrila še en dragulj Radovljice – vinoteko
Sodček, ki mi je po dolgem dnevu postregla z odličnim kozarčkom vina, prijazna
natakarica pa mi je dala napotke o tem, kaj še lahko obiščem, kaj moram videti
in me še enkrat prepričala, da moram Radovljico še obiskati in da dva dneva
definitivno nista dovolj za ogled vseh okoliških lepot.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://2.bp.blogspot.com/-DLEghQwVEL4/VgqGWGINhHI/AAAAAAAAA5c/V55l39-4SYg/s1600/GOPR0446.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="480" src="http://2.bp.blogspot.com/-DLEghQwVEL4/VgqGWGINhHI/AAAAAAAAA5c/V55l39-4SYg/s640/GOPR0446.jpg" width="640" /></a></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Iz Radovljice sem se
odpravila na blejski vintgar, ki je ena najbolj poznanih naravnih znamenitosti
in je bila za turistične oglede odprta že leta 1893, seveda pa so poti večkrat
obnovili. Čez vintgar teče reka Radovna in fascinantno je opazovati njene
brzice, slapove, pa tudi stolpičke, ki so jih ob obisku sestavili ljudje. Pot
je izjemno lepa in pravcata pravljica za fotografe, prelep pa je tudi
13-metrski slap Šum, ki nas čaka na koncu (ali na začetku, saj je v vintgar
možno vstopiti iz dveh smeri). Pri slapu Šum se lahko najbolj pogumni lahko
tudi okopate, sama pa že zaradi mrzlega zraka, ki ga povzroči reka, nisem v
reko upala potisniti niti gležnjev. Blejski vintgar je zagotovo ena izmed
znamenitosti, ki je privlačna za turiste in naredi vtis prav na vsakemu.
Naslednja postaja je bil Bled, vendar le za kratek čas, saj sem ga obiskala na
višku sezone, prav tako pa je vsem znano, da cene tam niso ravno popotniku
prijazne, vseeno pa sem se odločila, da brez blejske kremšnite na Gorenjskem
preprosto ne gre (seveda ni ostalo samo pri eni). Ob jezeru je ogromno
restavracij, ki ponujajo razgled na blejski otok s prepoznavno cerkvijo
Marijinega vnebovzetja z 99 stopnicami in zvonikom, o njem pa je pisal tudi naš
največji pesnik France Prešeren v Krstu pri Savici. Poleti je na jezeru urejeno
tudi kopališče s spodobnimi temperaturami vode, saj za razliko od Bohinjskega
jezera, Blejsko jezero nima pritokov ali odtokov, ki bi jezero naredili hladno.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-cZ5qJ3vkaNg/VgqGYvazQdI/AAAAAAAAA5k/nieyfMoX4Tk/s1600/GOPR0477.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="480" src="http://4.bp.blogspot.com/-cZ5qJ3vkaNg/VgqGYvazQdI/AAAAAAAAA5k/nieyfMoX4Tk/s640/GOPR0477.jpg" width="640" /></a></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Naslednji dan sem
obiskala še korita Mostnice, ki so od Radovljice malo dlje, vendar vredne
ogleda. Pot je nezahtevna in izjemno slikovita ter odlično urejena. Ves čas
poteka tik ob reki, zato lahko vedno zaidemo iz poti in si vzamemo čas za
piknik ali za fotografiranje. Osvežimo si lahko tudi svoje noge in jih pomočimo
v ledeno mrzlo vodo (seveda lahko v nekaterih delih tudi zaplavamo, vendar je
to primerno za ljudi z izjemno trdo kožo) ter s prijatelji tekmujemo, kdo bo z
nogami v vodi zdržal dlje. Kristalno čista voda nam omogoča, da opazujemo
ribice, ki jih je bilo v tej reki veliko manj kot v Radovni ali pa občudujemo
majhne slapove, vrtince ali korito, ki je močno podobno slončku.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Moj izlet se je končal s
kopanjem v Bohinjskem jezeru, ki je takrat bilo ob obali prijetno toplo, če pa
si zaplaval malce dlje ali noge potopil globoko, pa si ugotovil, da temperature
jezera le niso tako prijazne. Kopališče je dobro urejeno, na jezeru se lahko
voziš s kanuji, s kajaki, podaš pa se lahko tudi na rafting po Savi Bohinjki.
Če prisegate na kopanje v morju, vas bo mogoče plavanje v Bohinjskem jezeru
spreobrnilo, razgled je namreč iz vseh strani jezera veličasten.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;"><br /></span></div>
<br />
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-O29srLlzy34/VgqGA8YJ0rI/AAAAAAAAA5E/fDfrzhV0484/s1600/GOPR0440.jpg" imageanchor="1" style="clear: right; float: right; margin-bottom: 1em; margin-left: 1em;"><img border="0" height="257" src="http://1.bp.blogspot.com/-O29srLlzy34/VgqGA8YJ0rI/AAAAAAAAA5E/fDfrzhV0484/s400/GOPR0440.jpg" width="400" /></a><span style="font-family: "Times New Roman",serif; font-size: 12.0pt; line-height: 107%;">Radovljica je odlično
izhodišče za raziskovanje gorenjskih lepot, očarali pa so me tudi izjemno
prijazni ljudje. Ko sem na Linhartovem trgu pila še svojo zadnjo kavo na
Gorenjskem in se sladkala ob kremšniti, pa me je presenetil še en dogodek v Radovljici
– prstomet. To je tekmovalna igra z gumijastimi ploščicami in je zelo podobna
balinanju. Takrat se je namreč v Radovljici odvil turnir dvojic Radovljica open
in poživil to srednjeveško mesto. Sledil je še nakup lectovega srca v
Lectarskem muzeju in trgovinici za svojega fanta in grenko-sladek odhod iz
Radovljice, saj sem si želela, da bi ga lahko podaljšala.</span></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-18969964077771492332014-11-23T17:59:00.001+01:002014-11-23T17:59:14.493+01:006 mesecevJavljam se po celih šestih mesecih. Ja, še sem živa in ja, še pišem, malo berem in dosti tipkam. Fant me opisuje kot t-rexa, ki neprestano tolče po tipkovnici, jaz pa se z njim definitivno strinjam. To, da je tipkovnica prevzela velik del mojega življenja, se mi zdi bolj prav, kot karkoli drugega. Definitivno bolj kot to, da so se končali Friendsi in kot to, da sta se razšla Jennifer Aniston in Brad Pitt. Pisanje je zdaj že tako naravno, da o tem sploh ne razmišljam več. Moje misli še vedno delujejo na misteriozni način in tudi to me ne moti (no, mogoče včasih). Spet sem na faksu, ki je bolj naporen, kot sem si mislila da bo.<br />
<br />
Kaj se mi je zgodilo v teh šestih mesecih? Pravzaprav nič posebnega, že tradicionalno me je septembra pičila osa in spet sem z roko v obliki balona trkala/lomastila po zdravniški ordinaciji in prosila za injekcijo, kar se ne zgodi pogosto. Potem sem pred zdravstvenim domom čakala, da oteklina vsaj malo izgine, da se bom lahko normalno peljala domov. Ugotovila sem, da imajo ose zloben načrt in urnik, ko vidijo, da sem na vrsti jaz z največjo alergijo na njihove pike in me samo pripravljajo na leto, ko se bodo naveličale pikati mojo roko in bodo končno končale zaporedje dolgih let in pičile moj vrat. Mogoče bo to potem pisalo na mojem nagrobniku - <i>Kaja Kren, hči, sestra, punca, pokončale so jo ose. </i>In potem se boste vi še bolj smejali mojemu blogu in ugotovili, da sem bila čarovnica, ker sem pravilno napovedala svojo smrt.<br />
<br />
V teh šestih mesecih sem po treh letih abstiniranja spet obiskala morje. Bilo je zabavno, malo deževno in stresno, ko sem se podila po cestah Trsta. Vedno sem mislila, da je kaotična vožnja Italijanov samo stereotip in da nikakor ne more biti tako hudo. Pa je. Več desetkrat sem se zbala za svojega bogega Cliota, nekajkrat tudi za svoje življenje. Pa se je vse izšlo. In zdaj se preko aplikacije učim italijansko, da jim bom drugo leto lahko povedala, da so budale. Ali pa, da naj bodo žalostni, ker jaz ne bom več vozila po italijanskih cestah. Se še odločam.<br />
<br />
Kaj še? Nehala sem delati za blagajno, v mislih, da se bom vrnila in potem ugotovila, da se ne bom vrnila, ker je faks težki. Kdo bi si mislil, da bo filofax kdaj težki. Oziroma zahteval toliko dela, da bo potrebna dobra organizacija časa ali pa boš jaz in boš začel delati nekaj stvari hkrati. Ker zdaj jaz ne pišem samo bloga, ampak si barvam lase. (Trenutek za: ''Kaj, Kaja si barva lase? Sem mislila, da ima naravno tako bleščeče lase.'' Ok, sarcasm off.) Ne delam se, da sem Napoleon, ker to trenutno delamo vsi in so to delali tudi študenti pred nami. Pravim samo, da je magisterij nadgradil moja pričakovanja. Če je to dobro ali slabo, povem čez leto ali dve, ko bom iskala službo. Mogoče nekaj v zvezi s tolčenjem po tipkovnici.<br />
<br />
Z občudovanjem sem prebrala ''avtobiografijo'' Mindy Kaling in Amy Poehler. Zares zabavni ženski, ki sta uspeli v businessu Hollywooda. In si to zagotovo zaslužita. Prav tako sta dali že toliko skozi, da sta lahko svojo biografijo napisali v smislu anekdot. Smešnih anekdot. Toplo priporočam. Prav tako sem začela brati nekaj slovenskih avtorjev, ki so izdali knjigo v zadnjem letu in ugotovila, da ne rabiš bit noben Prešeren ali Cankar, da v Sloveniji izdaš knjigo. Ne rabiš biti niti pretirano inovativen, mogoče moraš samo nekoga poznati ali se dobro prodati. Sama mislim, da bi ti morali prebrati malo več knjig, Ne pravim, da v Sloveniji zadnje leto ni bilo izdanih odličnih knjig, mogoče so bile, le jaz jo še iščem.<br />
<br />
Je to dovolj novic zaenkrat? Ne bom obljubljala, da bom redno pisala, ker je že ta ''novoletna zaobljuba'' padla po vseh štirih. Bom pa se še oglasila. Verjetno. :)<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-16384167373898354532014-05-28T12:06:00.001+02:002014-05-30T11:41:05.295+02:00StrahoviMoj blog je malo umrl. Ni ne volje, ne idej za pisanje, oziroma jih izčrpam v drugih virih (najdeš me v Spektru in na Globetrotterju) v življenju pa se mi ne dogaja nič kaj posebnega. Spet se bo treba učit, spet bodo pred mano veliki življenjski dogodki, na katere ne vem, če sem pripravljena. In spet me je strah. Strah me je velikih življenjskih dogodkov, naj bodo pozitivni ali negativni. Strah me je izgubiti ljudi, ki jih imam rada in strah me je tega, da vedno dvomim v sebe in v to, kar se okoli mene dogaja, pa čeprav nimam nobenega razloga za to. Ko sem to prejšnjič omenila prijateljici, mi je rekla, naj si tega ne delam, naj bom srečna. Naj ne skrbim za stvari, ki se sploh še niso zgodile, ki se mogoče sploh ne bodo. Jaz pa nazaj, da se ne morem čisto prepustiti. Da se življenje prehitro obrne in da jaz to še predobro vem. Moj strah, da bi bila zapuščena, da bi ostala čisto sama (za kar je res manj kot procent možnosti glede na moje čudne, ampak super prijatelje) pa samo še raste. Morem res povedati, da bo še bolj res? Strah me je, da bi te izgubila, ker si več ne predstavljam življenja brez tebe (ker če bereš ta blog, si mi najverjetneje blizu). Strah me je že pomisliti, da bi ti lahko bil moja prava ljubezen, ker se bojim, da bi bila prizadeta. Preveč osebno? Mogoče, ampak moj blog je že itak nekakšen dnevnik. Moje življenje se ne odvija okoli stvari, ki jih počnem, temveč okoli ljudi, s katerimi sem. Mogoče je to napačen stil življenja, mogoče bi se morala skoncentrirati na sebe in na stvari, ki jih rada počnem, ampak je dejstvo, da so ljudje okoli mene moje življenje. Zaradi njih sem srečna. Ali pa vsaj na poti do tja. Ne zaradi odbojke ali pisanja ali šole, čeprav so vse to stvari, ki jih rada počnem in jih počnem s strastjo. Seveda so to stvari, ki naredijo mene, mene in res je, da brez teh stvari ne bi bila ista. Pa vseeno bi mesec pisanja zamenjala za še en mesec druženja s prijateljicama, ki gresta jeseni v Portorož. Zamenjala bi tudi mesec sekiranja, če sem naredila kaj narobe (kar nisem) za mesec sreče. In spet me je strah. Vedno, ko mislim, da sem to introvertiranost za nekaj časa premagala, izbruhne nov strah, nova prepreka, ki mi preprečuje, da bi se končno nehala sekirat za vsako malo stvar in spoznala nove ljudi, postala zgovorna, tista Kaja, ki jo pozna samo nekaj oseb in za katero se morem tako zelo truditi, da pride na plan, ko sem med novimi ljudmi, ker ji strahovi preprečujejo, da bi bila takšna že naravno. In čeprav vem, da je večina strahov popolnoma iracionalnih, so še vedno tukaj. Sem pravzaprav sama sebi največji strah? Najverjetneje. Bom kdaj to premagala? Delam na tem.Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-3555601839555069212014-03-30T13:03:00.001+02:002014-03-30T13:03:21.627+02:00Na katero vprašanje bi radi odgovor?Pa sem nazaj po skoraj dveh mesecih in z rekordnim prelomom novoletne zaobljube. Ne, da se na blog ne bi spomnila, samo inspiracije ni bilo, ali pa blog preprosto ni bil za v javnost (pa veste, da imam nizke standarde). Danes sem del jutra prespala, del pa preživela na youtubu na kanalu Soulpancake. V njihovem zadnjem videu sprašujejo ljudi, na katero vprašanje, katerokoli vprašanje, bi si želeli odgovora. No, saj lahko vidite <a href="https://www.youtube.com/watch?v=as8koShukIs" target="_blank">sami</a>.<br />
<br />
Pa je spet en video, ki te naredi bolj razmišljujočega, kot običajno na nedeljsko jutro. Bi spremenila svojo smer izobrazbe, če bi vedela, da ne bom delala v tem področju? Bi faks preprosto pustila, če bi vedela, da bom delala to, kar mi ne bo prineslo sreče, če nadaljujem s študijem? Najverjetneje pa na vprašanja v povezavi s kariero sploh nočem odgovora. Ne bi hotela niti odgovora v povezavi z ljubeznijo. Ne bi pravzaprav zamujali življenja, če bi vedeli, kaj se bo z nami zgodilo, s kom bomo in ne bomo preživljali svojega življenja in ali bomo še vedno mislili, da je fant ali punca s katero smo danes ena izmed najboljših oseb, kar smo jih spoznali? Mogoče bi res radi imeli kakšne odgovore, vendar so v veliki meri ti odvisni od nas in od našega poguma. Sama vem, da se bojim bogvečesa in da sem tiha, če ljudi ne poznam in da bi včasih rabila nekoga, ki bi me potisnil v to, da se odprem in da bi si včasih lahko upala povedati, kaj me moti, čeprav bi temu sledil prepir. Ampak to je že drugo jamranje. Mogoče je vprašanje, ki bi ga zastavila ali bom srečna, vendar se potem postavlja drugo vprašanje - kaj storiti, če je odgovor ne? Ni to potem že zapisano v usodi, če je odgovor nedvoumen? Moramo potem verjeti v usodo in v to, da so odločitve, ki jih sprejemamo, že zapisane v zvezdah? Mogoče pa je tokrat res bolje, da vprašanja ne postavimo... :)<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-25262837877176225382014-02-09T20:29:00.001+01:002014-02-09T21:14:19.014+01:00Dragi dnevnik!Mislim, da smo skoraj vsi v nekem trenutku v svojem življenju pisali dnevnik. Najpogosteje je to bilo v naših zgodnjih najstniških letih, ko je vse bilo tako zelo vznemirljivo, novo in tragično obenem. Sama sem v teh letih zapolnila kar dva zvezka, oba seveda zelo zabavna 22-letni Kaji, še vedno pa je nekaj, kar se še vedno ni spremenilo. Še vedno sem butasto nesigurna sama v sebe, še vedno rada berem in te knjige ''strogo'' ocenjujem in še vedno imam ob sebi dve najboljši prijateljici, ki me spremljata že od časov, ko nisem znala stati na nogah (tudi to se še v teh letih včasih zgodi).<br />
<br />
Seveda sem pripravljena nekaj dnevnika v vašo in mojo zabavo deliti z vami. Kar je zelo zabavno je, da sem dnevnik skozi leta večkrat prebrala in potem prečrtala stvari, ki so držale leta 2000 s tistimi, ki so držale leta 2003. Smooth, Kaja, smooth. Ali pa zapis v dnevniku bogatijo zapisi iz kasnejših let. Tako je trdni odločitvi, da ne bom več v mojo simpatijo (katere imena nisem zaupala niti dnevniku) 22. 10. 2001 sledila opomba leta 2002, da sem še vedno zaljubljena v njega, leta 2003 pa sem končno zrasla kot oseba in nisem bila več v njega. Oh, the drama hurts my eyes. :D Prvič je dokumentirana tudi moja ljubezen do Harryja Potterja, leta 2001 sem namreč bila prepričana, da je zakon. 13 let kasneje ne morem reči, da se je kaj dosti spremenilo. Leto kasneje sem se odločila, da je dnevniku vseeno treba zaupati ime moje simpatije, vendar sem jo napisala v kodi - njegovo ime sem zapisala od zadaj naprej. Ne vem, če ne bi mogla delat za FBI, če pa slučajno ne bi mogla razvozlat kode, pa je za vsak slučaj na koncu dnevnika slovarček. Moja najpogostejša poved v dnevniku je: ''No, zdaj je sedanjost.'' Bravo, Kaja. Bodoča slovenistka. Dnevniški zapisi skačejo od ljubezni, pa do tega, da je moj brat zelo tečen, kar lahko podkrepim z dokazom: ''Jan je tako tečen. Vse, kar imam na mizi mi je že vzel. No, malo pretiravam, na mizi je kar veliko. Jan je star 6 let in ima novo sobo. Nič kaj vredu ni biti starejša.'' Vsaj iskrena sem bila. :D Vse pa je über dramatično, obviously. Temu dnevniku pa je sledil dnevnik pesmi. Ljubezenskih. To so bili časi, ko sem mislila, da bom postala pesnica in zatresla svet s svojo poezijo. Vsaj sanje so bile.<br />
<br />
Na nek način je tudi ta blog moj dnevnik in mogoče ga bom lahko čez 10 let skritizirala kot prava strokovnjakinja in se bom čudila svojim norostim. It's life, right? :)<br />
<br />
P. S. - Še javna zahvala Maticu za spimpanje mojega bloga, ki je tako dobil malo več duše. :)Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-62246431974664031502014-02-01T21:53:00.001+01:002014-02-01T21:53:22.386+01:00Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih ...Danes je eden tistih dnevov, ko bi ostala v postelji in strmela v strop ali v kapljice, k polzijo po moji strešni okni in bi mi bilo čisto ok. Ne bi mi bilo dolgčas, ker je glava prazna, ali pa polna butastih, sekirantskih misli. Ja, tečna sem. In slabe volje. Čakam, da me bo prevzela utrujenost in bom lahko spala in čakala na nedeljo, ki verjetno ne bo kaj boljša, but hey, one step at a time, kajne? Napisati moram blog, ki naj ne bi bil (popolnoma) depresiven, zato začnem gledati youtube videe, ki me vedno navdihnejo s pozitivnimi misli (ok, ne mislim plešočih mačk in psov, čeprav to nikoli ni slaba ideja). Ne deluje, še vedno sem grumpy. Pol ure kasneje se odločim, da bom vam spisala 25 dejstev o meni, ki so pozitivna. Challenge accepted. Challenge declined. Ne pridem niti do 10. Mogoče 25 dejstev o sebi? Črtamo pozitivno? Ah, ne, rekla sem, da ta blog ne bo depresiven. Kaj pa, če samo izlijem dušo? Res mi gre na živce to, da imam službo (čeprav je samo študentska), v kateri ne uživam. Kjer samo odštevam ure, da bom lahko šla domov. Res je, da je plača dobra in da nimam nič kaj pametnejšega na zalogi, pa vseeno. Na živce mi gre tudi, da lahko pokličejo ob enajstih, če lahko pridem ob treh delat, kar mi ne daje ravno veliko možnosti, da naredim kakršnekoli plane. Kdo pa rabi življenje? Po drugi strani, mi je všeč, da končno imam neko življenje in da prvič po 15 letih ne rabim vsega časa posvetiti šoli. Ali pa vsaj nimam občutka, da bi ga morala posvetiti šoli, ker let's face it, vsega svojega prostega časa definitivno nisem posvečala šoli. Rada imam svoj kindle, ker mi da možnost, da si zaželim dobre knjige in je čez nekaj minut že pri meni in dostopna za branje. Pa še čas za branje je. O branju smo že diskutirali prejšnji teden, right? Mogoče pa bi si mogla prižgat Harryja, but to be honest, mi še za to ni. Pogrešam tiste dni, ko sem lahko zaspala ob devetih. Zdaj me pobere ob enajstih in je to najvišja stopnja badass-nosti, kar jih obstaja. Prisežem, da sem ta teden že poskusila napisati blog, pa je bil še vedno no good. ''Ker ta pa je višek kreativnosti, bravo Kaja,'' si zdaj mislite, saj vem. Naj raje končam, ali naj še kar teptam po tipkovnici? I can do both. Rada bi nekam šla. Če bi mi usoda naklonjena, bi se zdaj pripravljala na Irsko. In boljšega od tega, skoraj ne bi moglo biti. Še vedno bereš? Čestitam. Resno. Niti sama ne bi tega brala do konca. Prisežem, konec je tu nekje. Tečna, tečna, tečna, tečna.<br />
<br />
(občutek imam da bi to lahko bila ena izmed postmodernističnih ''kratkih zgodb'', ki jih kovejo slovenski pisatelji, mi pa jih potem pri postmodernistični književnosti opredeljujemo in skušamo razumet skriti pomen, ki ga obviously ni.)Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-74332911561373697972014-01-24T21:44:00.001+01:002014-01-24T21:44:21.473+01:00Ko sem otožna, gledam/berem Harryja...Knjige so bila moja prva ljubezen. Potovala sem po različnih svetovih, obiskala Pepelko, potovala z Jevgenijem Onjeginom, s Francko tekla za vozom in s Partljičem hotela prijeti sonce. Knjige so čarobna stvar, ki ti pomagajo pozabiti realni svet ali pa pomagajo, da ga vidimo z drugačnimi očmi. V vsakem primeru je vsaka knjiga nova izkušnja, nova dogodivščina in nova priložnost, da rastemo.<br />
<br />
Nobena skrivnost ni, da sem ''fan'' Harryja Potterja. Vse se je začelo že v osnovni šoli in je izhodišče za mojo ljubezen do knjig, do besed, do pisanja, do prevajanja. Všeč mi je, da lahko za nekaj ur s filmom ali s knjigami pobegnem od realnosti in se posvetim svetu, ki je čisto drugačen, čisto tuj, pa vendar tako zelo moj. Z njim sem odraščala, preživela svojo puberteto, probleme s fanti, s šolo in podobno. Nikoli se ni spremenilo, da je vsakič, ko je na sporedu ekstremno slab dan ali popoldne, na sporedu Harry, pa čeprav samo za nekaj strani ali za nekaj minut. Tako je to prišlo v vednost tudi vsem, ki me zelo dobro poznajo - če med gledanjem/branjem Harryja dobim klic prijatelja in mu/ji povem, da gledam Harryja, jim je takoj jasno, da se rehabilitiram od slabega dne, slabega pogovora in podobnih neprijetnih stvari. Da bom ok čez nekaj minut, ker lahko knjiga ali film to storita zame. In to mi je všeč. Ne rečem, da je to dolgoročno in da deluje za vse stvari, ampak je vseeno neka začasna rešitev, tako kot grejo nekateri potožiti k svojim prijateljem, k fantu ali punci, bratu ali sestri, tako se jaz zanesem na svoj svet, ki me spremlja že dobrih deset let in sem ga zgradila s pomočjo knjig, pa vendar je tako zelo drugačen od tistega v knjigah, ker se je gradil v moji glavi. Rada imam svojo domišljijo, rada imam to, da se lahko izgubim v nečem, ki je drugemu povsem ''neposebno''. Mogoče se komu zdi bizarno, da bi si ustvaril svoj fikcionalen svet za odganjanje težav, ampak je to edini ''coping'' mehanizem, ki ga imam.<br />
<br />
Harry me je tako spremljal že odkar pomnim. Knjige so prebrane tolikokrat, da sem nehala šteti, šesta pa je bila celo do potankosti analizirana v prid diplomske naloge. Vsak ima svojo stvar, ki jo pograbi, ko je na tleh, otožen ali pa samo potrebuje malce razvedrila. Za nekatere je to šport, za nekatere film, za nekatere glasba, zame so knjige. Včasih na njih malce pozabim, včasih jih zanemarim z izgovorom, da ni časa, čeprav bi si ga lahko vzela. Včasih tudi pozabim, da rada berem, da sem otroštvo preživela za knjigami, ampak me nova zgodba in nov svet na to vedno znova in znova spomnita. <br />
<br />
Svetovi so različni in vsak gleda na svojega s svojimi očmi. Tako je
tudi pogled na realen svet za vsako osebo drugačen. Or so I'd like to
believe. Če je vsak človek drugačen, mora biti drugačen tudi njegov
svet, mar ne? Kar pomeni, da nobena knjiga ni ista izkušnja za vsakega...Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-15912783677668394272014-01-13T22:50:00.003+01:002014-01-13T22:55:20.240+01:00Kam je šla romantika? (in bonus random zgodbica)Poleg obdobja romantike SSKJ definira romantiko kot čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti. Idealizacija? Seriously? Po definiciji slovenskega jezika torej romantika sploh ne obstaja, oziroma je nekaj, kar temelji na nerealnosti. Zakaj pa romantika ne bi mogla biti realna? Zakaj ne bi bil v zvezi, kjer sta oba srečna in občasno tudi romantična? Romantika je subjektivna, ampak za mene definitivno ne idealizacija stvarnosti. Romantika je tisti random sms, ki ga dobiš čez dan ali pa ob dveh ponoči s preprostim ''rad te imam'', romantika je objem sredi mesta, da se vse ustavi, romantika je ''pogrešam te'', čeprav te je videl pred nekaj urami. Romantika je zaupanje in ljubezen sama, če si jo takšno narediš.<br />
<br />
Zakaj idealizacija? Itak v vsaki zvezi nikoli vse ne štima, ampak s to definicijo se ne morem strinjati in ne vem, če se bom kdaj lahko (upam, da ne). Seveda romantika sčasoma potihne in postane nekaj, kar se pojavi samo ob redkih priložnostih, ampak kdo pravi, da mora potihniti? Z nekaj truda in mogoče petimi minutami na dan lahko polepšamo dan svoje ''boljše polovice'' in kaj je sploh lahko lepšega, kot to?<br />
<br />
S približevanjem 14. februarja tudi popularne ''ženske'' revije dajejo predloge, kako na tisti dan biti romantičen, ker je tisti dan nekaj posebnega in se na tisti dan pač spodobi biti romantičen, če seveda imaš koga s katerim si lahko romantičen, drugače si pač romantičen sam s sabo (kar seveda ni nujno slabo - preverjeno :D), ampak to postaja prav moteče. Zakaj pa si ne bi valentinovega naredila vsak mesec in bila romantična tudi na 14. april? Don't get me wrong, nič nimam proti valentinovem, lepo da je na svetu dan, ko praznujemo ljubezen, ne pa samo nesrečnih stvari (čeprav je tudi ljubezen lahko nesrečna, hmmm...).<br />
<br />
Nikoli tudi ne bom pozabila prvega pomembnega osnovnošolskega valentinovega, ki je pravzaprav najbolj exciting valentinovo v mojem 22-letnem življenju. Zgodbico hočete, pravite? Osnovna šola je bila za mene precej ne-pestra glede ljubezenskega življenja, navsezadnje smo le bili rojeni v 90ih, kar pomeni, da še nismo razmišljali o stvareh, ki se danes pletejo po glavah 14-letnikov, temveč o tem, kako bi se z nekom držali za roke. No, jaz sem se za roke hotela držati s samo enim fantom celih osem let osnovne šole. Ko je prišlo valentinovo v okoli sedmem razredu, smo punce spesnile pesmice za vse naše ''valentine'' in jim to pisemce vtaknile v žepe njihovih bund. Seveda sem bila jaz, z mojo überkreativnostjo glavna pesnica in moj ''valentin'' je dobil nadvse prisrčno pesmico, ki se je na žalost ne spomnim (on pa je na njo, upam da, pozabil). Do sem je vse seveda bilo vse zelo vznemirljivo, vse do trenutka, ko so fantje te pesmice našli, jaz pa sem hitro ''zbežala'' domov, ker sem se prestrašila, da mu moja pesmica ne bi bila všeč (ne vem sicer, kako bi bilo to mogoče ali ipak :D ok, sarcasm off). Ampak! Tukaj pride zaplet! :D On me je seveda dohitel, me povprašal o avtorici te pesmice, na koncu pogovora pa je rekel: ''no, se vidiva!''. In to je bilo moje exciting valentinovo, ki sploh ni tako exciting, ampak za 13-letnico dovolj, da se tega spomni še čez devet let.<br />
<br />
In prav v tem tiči ta romantika. Ni idealizirana, ni nekaj velikega. Romantika so male stvari, ki naredijo vse lepo. Ki ti nariše nasmeh na obraz, čeprav si imel crappy dan in hočeš biti zavit v odejo in cel dan gledat serije. Z življenjem v materialističnem svetu včasih pač malo pozabimo na te stvari. Pozabimo na to, da ne rabimo imeti denarja, da naredimo nekaj lepega za svojega dragega in pozabimo, da včasih potrebujemo samo iskren objem, ki pomeni več, kot veliko darilo. In navsezadnje, romantika je tisti čudovit občutek, ki ga dobiš samo, ko ga zagledaš, on pa se tega, da ti ga daje, niti malo ne zaveda.<br />
<br />
Kam je šla romantika? Še vedno je tukaj, samo malo pobliže je treba pogledati. Romantika je okoli nas, če hočemo, da je. Romantika naredi stvari vznemirljive, nove, vesele. Romantika je tisto, kar naredi vse malo lepše, nepozabno in ''memorable''.<br />
<br />
Peace. :)Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-37898077013373889122014-01-09T23:34:00.002+01:002014-01-09T23:34:57.214+01:00Užitki dela na blagajni<div style="text-align: justify;">
Ko malo ''poscrollaš'' po mojem blogu vidiš, da se je kar zresnil. Ne vem, če mi je to všeč, ali ne, mogoče pa sem celo v teh nekaj mesecih, bognedaj, odrasla. No, v takšne skrajnosti še verjetno nisem zašla, vseeno pa bom to preverila. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Seveda je dejstvo, da se moje življenje ni kaj drastično spremenilo, razen to, da uživam v statusu absolventa in da delam na blagajni, kjer skoraj dnevno poslušam ljube piskajoče zvoke, ki se zadnje čase pojavljajo še v sanjah, ali pa spet v sanjah naletim na velik plakat z vsoto računa, ki sem ga zaračunala med delom. Pri delu na blagajni je, če to počneš celo življenje, najverjetneje najbolj pomembno ne da znaš šteti, ampak da si ''people person'', kar je moja definicija tega, da se rad pogovarjaš tudi z neznanci, da si z njimi prijazen in da imaš na obrazu vedno narisan ne preširok, vljuden nasmešek, ki ga rad deliš z drugimi. Seveda je to tudi delo, kjer od časa do časa dobiš povabilo na kavo ali celo na večerjo od ''moških'' (za moške blagajničarke še ne vem, bom preverila), ki so pravkar začeli brati (ok, to je karikirano, da ne bo pomote) do moških, ki že imajo toliko kilometrine, da bi lahko preleteli svet. V tem lahko oseba, a.k.a. blagajničarka uživa, ali pa je postavljena v awkward položaj, ki je še bolj awkward, če sama ne ve, kako s takimi ponudbami ravnati. Pogosto pri meni tako nastopi samo vljuden nasmešek in ''hvala, na svidenje'', kar pri nekaterih zadostuje, nekateri pa so pač malo bolj vztrajni, čeprav nosiš tisti grozni oranžni pulover, v katerem ne bi izgledala dobro niti Jessica Alba (ok, mogoče ona, ampak res redka!). Ali pa ti namesto kave ponudijo kakšen nasvet za spolne aktivnosti, ki so definitivno njihova stvar ali pa mi zaupajo kakšen trik, ki bo naredil življenje mojega fanta bolj pestro. Tukaj seveda jaz postanem še bolj awkward, ampak to njih seveda zabava. Počasi bom mislila, da pridejo v trgovino z namenom, da me spravijo v položaj, v katerem mi bo skrajno neudobno, kjer bo moj obraz rdeč kot Sneguljčičine ustnice in ob katerem bom se, ker se tega ne sprašujem dovolj pogosto, spraševala čemu mi je ta služba sploh potrebna. Ampak dobro, ti gospodje so vsaj prijazni in ti si lahko prijazen nazaj. Izziv je, ko se ukvarjaš z ljudmi, katerih cilj je, da te dodobra natulijo, ti pokvarijo dan in ti povejo, da v življenju ne boš postal nič dobrega. Za to je nesekirantom (med njih ne spadam jaz, da ne bo pomote) popolnoma vseeno, meni pa lahko dodobra pokvari dan in hitro je blagajničarska zabava, ki je seveda na sporedu vedno, ko ti kdo ne pokvari dneva, končana, tebi pa cel dan po glavi hodijo pametne zadeve, ki bi jih lahko rekel v tisti situaciji, ampak se jih takrat, obviously, nisi spomnil. Oh, well. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Takšni dogodki ti delo na blagajni res ''popestrijo'', še vedno pa je najbolj pester ''veseli'' december. Božič in s tem časom povezano vzdušje sem, če me slučajno ne poznate in tega ne veste, vedno imela rada. Lučke, vonj po kuhanem vinu v centru Maribora, božični koncerti in, če še nisem omenila dovolj, lučke, me nikoli niso pustile ravnodušne. Imela sem nedolžno mišljenje, da je v tem času vse magično, da se vse spremeni na boljše in da je to najboljši čas v letu. Delo na blagajni je ta pogled malo spremenilo. Zdaj je misel na božični čas povezana z gužvo, gužvo in še enkrat gužvo, mogoče tudi z dolgimi delovniki in na to, da najverjetneje ne boš imel časa za karkoli drugega, kot delo in pri tem se ne moreš niti pritoževati, ker delaš preko študenta in ker itak rabiš denar (ki pride jutri :D), ampak vseeno mi delo na božični večer, ko je trgovina odprta čisto predolgo in ko ljudje grejo v trgovino samo, da grejo in kupijo eno stekleničko milnih mehurčkov za pihanje (true story, btw), ni preveč dišalo. Zakaj, zakaj bi šel v trgovino ob pol sedmih na božični večer (oziroma lahko rečem kar kadarkoli) in kupil samo milne mehurčke? Si brez milnih mehurčkov ne predstavljaš življenja, tisto tekočino piješ in si od nje odvisen ali je kakšen globlji razlog in bo tista steklenička rešila življenje 30im otrokom v Afriki? Če je slednji, še razumem, drugače pa žal ne. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Seveda nobeno študentsko delo ni idealno in tega se zavedam, pravzaprav mi na blagajni sploh ne gre slabo in bi definitivno bilo slabše. Še vedno pa je zabavno dogodivščine spraviti na papir (ali pa na blog) in si v vašo zabavo olajšati dušo, moj blog pa tako končno narediti malo bolj lahek in ne preveč globok, ker je že šlo malo daleč. :D</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Kot vedno - hvala za branje. :)</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-33624096218994807902014-01-05T20:21:00.001+01:002014-01-05T20:21:05.716+01:00Z upanjem v 2014Pa smo se poslovili tudi od leta 2013. Moram priznati, da mi ni bilo dolgčas in da je definitivno imelo veliko vzponov in padcev. V tem letu sem spisala kar dve diplomi, pridobila nekaj prijateljev, vsaj enkrat pregledala vse sezone Friendsov in Gilmore Girls in se jaz, Kaja, the control freak, vpisala v absolventsko leto, kar sploh ni bila tako slaba odločitev. Na svoj zemljevid obiskanih držav sem dodala še Luksemburg (ki je bil še en korak k temu, da premagam svojo socialno nerodnost - malo se čudno sliši v slovenščini ali ipak) in Poljsko (ki je bila samo potrditev, da imam super prijatelje, da je alkohol lahko zelo poceni in da sem in vedno bom lightheaded). Začela sem tudi še bolj izkoriščati mojo ''pisateljsko'' žilico, kar se kaže tudi na blogu, ki še ni tak, kot bi ga hotela, ampak upam, da bo postal rastoči projekt leta 2014. Premagala sem svoje depresivne mesece in končno s samozavestjo povedala, da sem srečna (upam, da nisem prehitro rekla). Lahko bi rekli, da sem naredila dolgo pot in da čeprav prvi meseci niso bili najboljši, I made it a good one.<br />
<br />
Prav zato za leto 2014 nisem sklenila nobenih novoletnih zaobljub. Nobenih pričakovanj, nobenih stvari, ki se jih potem ne bom držala. Leto bom sprejela takšno, kot bo. Delala bom stvari, ki me osrečujejo, dokler jih lahko. Družila se bom s prijatelji, z ljudmi, ki so mi pomembni in delala na tem, da so tudi oni srečni in jim pri tem pomagala, če bo le možno. Mislim, da bo leto dobro. Mislim, da bo polno smeha, optimizma in lepih trenutkov, ki jih ne bom pozabila. Upam, da bo polno potovanj in upam, da bodo ga zaznamovale pozitivne stvari. Upam tudi, da bom iz tega bloga končno naredila nekaj dobrega. Nekaj, kar ne bo lahko pozabiti, pa naj bo slabo ali dobro (ampak upam, da dobro).<br />
<br />
Srečno 2014. Make it a good one.<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-14008721443955991832013-12-08T22:42:00.000+01:002013-12-08T22:42:10.031+01:00Pa ti, si srečen?Pravijo, da je človek sam svoje sreče kovač. Pravijo, da si sam zaslužen za to, kar imaš in za to, česar nimaš. Pravijo tudi, da moraš za svojo srečo delati. Trdo delati. Vem, da sem trenutno malo poetična, ampak včasih je sreča popolnoma objektivna stvar. Stvar okoliščin. Nekaj, na kar ne moreš korenito vplivati. Lahko si na playlisto vržeš najbolj vesele pesmi ever in upaš, da te prevzamejo. Sama menim, da je sreča v ljudeh, ki te obdajajo. Če se obkrožiš z ljudmi, ki jih imaš rad, ki te osrečujejo, si tudi sam srečen. Je tako preprosto. <br />
<br />
V torek, 3. decembra sem obiskala Dunaj in koncert Imagine Dragons s prijateljicama, ki si jih lahko želi vsak človek. In vem, da sem to, da jih imam rada povedala že kakšna dva bloga nazaj, ampak tega itak ni nikoli preveč. Nekako te udari, ko cela dvorana v en glas poje pesem, ti pa si tam z ljudmi, ki jih včasih jemlješ za samoumevne, v tistem trenutku pa se zaveš kako zelo posebni so. Ko ti pevec sporoči, da si lahko srečen, ker si živ, da so tvoji problemi majhni proti problemom drugim, v polni dvorani doživiš filozofski trenutek. Srečna sem. Včasih v tem svetu pozabiš na stvari, ki so pomembne. Na prijatelje, na družino, na to, kar te osrečuje. Na tiste drobne trenutke, ko si v postelji s knjigo in s čajem ali pa na tiste trenutke, ko si v objemu nekoga, ki te ima tako zelo rad, pa sploh ne veš zakaj in kako se je to zgodilo. Nizka samozavest je vedno bila ena izmed mojih značilnosti, ki jih nikoli ne kažem, ampak je vedno zasidrana nekje globoko. Vedno so vprašanja, če bom osebo, ki mi je pomembna, izgubila. Ampak hej, takšno je življenje. Včasih nekoga izgubiš, včasih pa dobiš nekoga, ki tvoje življenje naredi srečnejše in vanj vnese več ljubezni. Seveda s tem tvegamo. Tvegamo, da bomo prizadeti, na črto postavimo življenje, kot smo ga poznali do zdaj. In s tem postanemo ranljivi. Takšnih situacij se bojimo in v takšne situacije se neradi postavljamo, pa vendar gremo skozi njih znova in znova. Ker je vredno. <br />
<br />
Zato moramo delati stvari, ki jih radi počnemo. Rad pišeš? Piši. Rad bereš, potuješ, hodiš na koncerte? Beri, potuj, hodi na koncerte. Passengerji pravijo ''Life is for the living, so live it.'' Včasih pozabimo, da smo živi, zdravi, da lahko gremo kamorkoli želimo, če si ta cilj postavimo in če je želja dovolj velika. In ker je vredno. <br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<iframe allowfullscreen='allowfullscreen' webkitallowfullscreen='webkitallowfullscreen' mozallowfullscreen='mozallowfullscreen' width='320' height='266' src='https://www.youtube.com/embed/Nl2GwLtMX7s?feature=player_embedded' frameborder='0'></iframe></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-56714173421892593742013-11-26T21:44:00.001+01:002013-11-26T21:44:07.836+01:00Več jezikov znaš, več veljaš?
<span style="font-size: x-small;">*Spet je izšel Spekter in s tem tudi moja kolumna. Upam, da vam bo všeč.</span><br />
<div align="center" class="MsoNormal" style="line-height: 150%; margin: 0cm 0cm 8pt; text-align: center;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12pt; line-height: 150%;"><o:p></o:p></span> </div>
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12pt; line-height: 150%;">Nobena
skrivnost ni, da je angleščina v današnjem svetu univerzalni jezik, da se
govori ne le v državah, v katerih je ta uradni jezik, temveč tudi tam, kjer se
srečajo ljudje, ki jezikov drug drugega ne znajo, znajo pa angleško. Tako bi
lahko rek »Več jezikov znaš, več veljaš« bolj ali manj ovrgli. Ali pač? Sama se
kot jezikoslovka trudim naučiti osnov čim več jezikov. Tako sem se v
preteklosti učila nemško, francosko, italijansko, poljsko in seveda angleško. A
koliko bi znanje teh jezikov brez angleščine dejansko pomenilo? Verjetno zelo
malo. Kako dobro pa sploh poznamo svojo materinščino?<o:p></o:p></span><br />
<br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; margin: 0cm 0cm 8pt; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12pt; line-height: 150%;">Otroci
se že v zgodnjih letih v osnovni šoli učijo angleško do mere, ko je angleščina
že skoraj enako pomembna kot slovenščina. Veliko ljudi mi govori, da raje
berejo knjige v angleščini, da se jim slovenščina zdi okorna in nenaravna.
Posledično ljudje ne usvojimo ne slovenščine ne angleščine. Kolikokrat se
pogovarjamo dvojezično – en del povedi v slovenščini in en del v angleščini in
se nam to zdi popolnoma normalno, celo bolj »svetovljansko«, kot če bi
uporabljali samo slovenščino. Angleščini seveda ne moremo uiti, danes je stanje
pač takšno, da brez znanja angleščine skorajda ne moreš v tujino, se ne moreš
zaposliti ali potovati, govori jo namreč okoli 740 milijonov ljudi,
številka pa še raste, vendar bi se ji lahko gladko izognili v pogovorih, na
slovenskih forumih ali v slovenski pogovorni oddaji. Za nekakšno čistost jezika
so se trudili naši jezikoslovci, ko so hoteli slovenščino očistiti takratnih
germanizmov, mi pa postopoma njihovo delo uničujemo z angleščino, ki prehaja v
naš delovni prostor in v naše zasebno življenje, na kar opozarja veliko
slovenskih jezikoslovcev. Seveda je znanje jezikov pomembno, vendar moramo
dajati težo tudi svoji materinščini in z njo ravnati kot z nečim dragocenim. Tujke
so del jezika, vendar ne smemo pustiti, da popolnoma prevzamejo naš jezik. Če
se lahko izognemo angleškim imenom, zakaj se ne bi? Mogoče je čas, da trend
angleških imen prevesimo v trend slovenščine, ko bo tudi naš jezik bolj cenjen
in govorjen.<o:p></o:p></span></div>
<br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; margin: 0cm 0cm 8pt; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12pt; line-height: 150%;">Na
svetu je okoli 7000 jezikov in prav vsak je nekaj posebnega. Truditi bi se
morali, da bi se naučili ne le angleščine, temveč tudi kakšnega jezika, ki bi
bil samo za naše veselje, obenem pa med učenjem ne bi pozabili na svojo
materinščino. Tako bi postali bolj privlačni tudi za delodajalce in za angleški
trg, sami pa bi lahko bili ponosni na znanje, ki nas za odtenek loči od drugih.
»Več jezikov znaš, več veljaš« bi tako postal pregovor, ki ne drži le na
papirju, temveč tudi v »resničnem svetu«.<o:p></o:p></span></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com3tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-68787744545963546982013-11-10T21:51:00.001+01:002013-11-10T21:51:36.930+01:00UpdateNimam neke fancy teme za pisanje. Ni globoka ali pa pretirano žalostna ali vesela. Je en majhen update (go figure :D) trenutnega življenja, ki je seveda vsem zelo, zelo zanimiv. Honestly, je bolj za mene, ker se mi je zahotelo pisanja. :)<br />
<br />
Ni skrivnost, da sem rada zaposlena, in v absolventskem letu sem se bala prav tega, da ne bom dovolj zaposlena. Seveda so bili ti strahovi popolnoma neupravičeni, ker sem si to leto napolnila, kolikor se je pač dalo. Tako sem se lotila učenja iranščine in hitro tudi odnehala, ker je pretežka. Nisem quitter, ampak to pa je res težko. Ali pa je profesorica bolj nesposobne sorte. Ali pa oboje. Anyways, lotila sem se. Lotila sem se tudi učenja znakovnega jezika, ki sem se ga hotela naučiti že leta in je težek ampak ne ''nenaučljiv'', tako da pri tem še vztrajam. Uspeva mi tudi pri zaobljubi, da bom več športala, kar je še en dosežek. Postala sem prostovoljka pri Popotniškem društvu Slovenije in s tem dobila tudi priložnost, da obiščem Luksemburg, katerega potopis lahko pričakujete v naslednjih dneh. Še vedno pišem za Spekter, zdaj pa je tu tudi Globetrotter. Seveda je tu tudi študentsko delo, ki ni nek dosežek, je pa pri današnjem trgu dela dosežek da ga sploh imam. :) Berem knjige, ki jih hočem brati in v njih uživam, čeprav vem, da niso potencialna visoka literatura, ampak so namenjene le temu, da se ljudje ob njih sprostimo, na kar sem v zadnjih letih malo pozabila. To so moje aktivnosti v zadnjem mesecu in če vam odkrito povem, je to več, kot sem prej naredila v treh letih. Še vedno imam dovolj prostega časa, še vedno se družim s prijatelji, z družino in še vedno sem ista Kaja, le mogoče malo modrejša in bogatejša za kakšno izkušnjo. Seveda je faks potreben za pridobitev želene službe, ampak imam občutek, da sem v zadnjih treh letih delala le to - študirala. Nisem bila prostovoljka, nisem se učila novih stvari, če ni bilo povezano s šolo in močno sem se bala, da bi si urnik prenatrpala in šole ne bi več zmogla. Turns out, I'm not that stupid. :D Ali pa mogoče sem, ker nisem pomislila na to, da bi kakšno prostovoljstvo lahko vplivalo na pridobitev potencialne službe, da bi me to ločilo od 20ih drugih ljudi, ki so študirali isto, kot jaz. Mladi včasih pozabimo, da niso pomembne le ocene, ampak tudi druge izkušnje, mogoče študentsko delo na blagajni pove, da si pripravljen vzeti kakršnokoli službo, da si že delal z ljudmi in da ti delo ni tako tuje, kot drugim, ki te izkušnje nimajo. Ampak to je že druga tema, za drugo priložnost. In tako sem v blogu prišla do zaključka, da pa mogoče absolventsko leto ne bo tako potratno, ampak bo leto, ko bom malo zrastla in se naučila novih stvari. Seveda morem malo potrkat na les, glede na to, da je to komaj prvi mesec, ampak glede na update, mi kar uspeva. Zdaj pa grem spat, ker je nedelja in sem cel dan delala in si zaslužim. Tak! :D<br />
<br />
Peace!<br />
KajaAnonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-80654560186927383872013-10-31T21:28:00.000+01:002013-10-31T21:28:06.197+01:00Like/dislike gumb za ljudi? :)<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<iframe allowfullscreen='allowfullscreen' webkitallowfullscreen='webkitallowfullscreen' mozallowfullscreen='mozallowfullscreen' width='320' height='266' src='https://www.youtube.com/embed/cON3qGI6NTI?feature=player_embedded' frameborder='0'></iframe></div>
<br />
<br />
Nekaj časa sem hotela dati v objavo samo ta video. It speaks for itself, ampak vseeno. Prva misel, ki jo prikaže je ''I often have trouble letting go of the past.'' Ampak dobro, to imamo vsi, ali pač? Ne moremo pozabiti dogodkov, ki se jih drugi sploh ne spomnijo več, ki mogoče sploh niso pomembni. Igramo igrice z ljudmi, ki so nam pri srcu, ker drugače ne znamo, poleg tega pa vemo, da oni počnejo isto. Mogoče bi se vrnili v tisto otroštvo, ko si iskreno povedal, ali imaš raje mamico ali atija, ko si povedal odraslim točno to, kar misliš, ko nisi imel nekega filtra in je to bilo čisto ok. Ko nisi potem še dva tedna razmišljal ali si fantu/punci odgovoril z napačnim tonom.<br />
<br />
Analiziramo vsako rečeno besedo, ko smo na kavi z nekom, ki nam je všeč. Sem kaj narobe rekla? Sem bila preveč zadržana/preveč napadalna? Seveda to niso vsa vprašanja, na katera potem odgovarjaš še mesec po tem, ampak ok, pravo vprašanje je, če je to sploh pomembno. Na nek način je tako, da se z nekom ujameš, ali pa se ne, preprosto, ali pač? Bi pomagalo, če bi v enem trenutku rekel nekaj drugega, bi zato bila potem ''compatible''? Najverjetneje ne bo ena beseda/poved/pogovor definirala celotnega tvojega odnosa, ali pač? Nismo teh stvari že malo prerasli? Ne bi bilo preprosteje reči: hey, I like you, let's be friends/something more/whatever? Da bi potem za spremembo enkrat končno vedel, kje si? Živcira me, da ne vem kje sem. Pri komerkoli. Seveda, za to sem lahko kriva tudi jaz, saj ''ljubezen/prijateljstvo/znanstvo igra je za dva'', če citiram Game Over in nisem več na čisto resni strani. Čisto resno pa mislim, da bi bilo življenje one hell of a lot easier če bi ljudje bili malo bolj odkriti. Če nam dejanj ne bi preprečevali strahovi. Če bi si enkrat, samo enkrat za spremembo upali. Živeli v trenutku in ne bi pomislili na preteklost ali na prihodnost. Seveda tej ''filozofiji'' ni ravno dobro slediti povsod, ampak bi bilo res revolucionarno (in lažje), če bi se tega držali pri naših odnosih z ljudmi, ali pa bom sama uvedla like in dislike button za ljudi, tudi to bi bilo kul. Hm, mogoče pa bom s to idejo obogatela in je ne bi smela objaviti javnosti? Oh, well. :) Ni dobro tudi, če se preko interneta pogovarjaš s Sandro, ki si te pogovore shranjuje in se potem tolčeš po glavi za besede, ki si jih napisal v letu 2007. :D In me je spet zaneslo in je prišel ven blog, ki ni tako hudo globok, kot je bil mišljen na začetku. :) Oh, well. :P<br />
<br />
Peace! :)Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-80672709016877948922013-10-23T21:21:00.004+02:002013-10-23T21:26:29.072+02:00PrijateljemJe verjeti, da že dva meseca nisem pisala za blog? Lahko bi se izgovarjala, da sem bila ekstremno zaposlena, čeprav nisem bila, zato bom povedala samo, da ni bilo inspiracije, ko pa je bila, pa sem bila prelena, da bi dejansko vzela prazen list papirja ali pa stran v wordu, kot to delajo v modernem času in se dejansko spravila pisat. Izgovor je torej lenoba, malce pa tudi ukvarjanje z ljudmi, ki jim je ta blog posvečen. Ne, to ne bo nek zabaven blog, ampak bo bolj resne narave in ne tako jaz, kot običajno. Mogoče. Saj veste kako delujejo moji možgani, če me slučajno berete. Na blogu, ne v Spektru, Spekter kaže malo bolj zbran del mene.<br />
<br />
V zadnjih letih sem dobila kar nekaj prijateljev, nekaj pa jih tudi izgubila, to je pač življenje. Nekateri so se obdržali, z nekaterimi smo se oddaljili. Stvari se, ko začneš s faksom pač malo spremenijo (po mojem mnenju) in mogoče celo odkriješ, da je to, kar si, čisto ok za nekatere ljudi, za nekatere ljudi (ki očitno niso pomembni) pa pač ne. Hell, mogoče celo odkriješ samega sebe. Mogoče se celo sprijazniš s tem, kar si, za to pa potrebuješ ljudi, ki jim pravimo prijatelji. :) Na faks sem prišla bolj z mislijo, da bom najverjetneje srečala in spoznala ljudi, s katerimi se bomo razumeli, imeli bomo skupne interese, po faksu pa se bomo najverjetneje razšli. Ne vem zakaj sem tako mislila in trenutno se mi ta ideja zdi ena najbolj čudnih, ki sem jih kdaj imela. Spoznala sem namreč ljudi, brez katerih si svojega življenja danes sploh več ne predstavljam in so mi pravzaprav kot bratje in sestre, nekateri kot bratranci in sestrične. Postali so nekako samoumevni, da so tam, in čeprav se med seboj ''cenimo'' in to kažemo s smehom, ko kdo pade na ledu, ali pa ko napačno prebere kakšno besedo (ne bomo se izpostavljali, ne bi blo preveč FUN) :D. Vse lepo in prav, ampak sem vam vseeno hotela posvetiti mali blogčič, da se vam malce zahvalim. Ne bi mogla najti boljših ljudi, s katerimi bi preživela večji del zadnjih treh let in s katerimi bom še preživela leta, ki nas še čakajo (hopefully me ne boste unfriendali zaradi pretirane čustvenosti in, let's face it, for being corny).<br />
<br />
Ok, da ne bom samo faksovskih prijateljev kujala v zvezde, morem omeniti še stare. Tiste, ki so se obdržali skozi mojo puberteto, moje gangsterske čase, ko sem bila izjemno kul s svojim Eminemom in debelimi blond prameni. Čase, ko sem na svoji valeti povedala: ''Prebrala sem, da je kaditi škodljivo, zato sem nehala brati,'' čeprav še nikoli v življenju nisem kadila, ampak je ta citat bil takrat ekstremno kul. Čase, ko si prvič poskusil alkohol in čase, ko si prvič legalno poskusil alkohol, tvoja polnoletna prijateljica, pa zaradi svoje ''mladosti'' (ali je bila to blontnost) tega ni smela. In seveda čase, ki niso bili lahki, ali ipak. Nekateri so bolj v ozadju, nekateri so vedno tukaj, nekateri so prijatelji samo na Facebooku in mi malo spodbude izkažejo s kakšnim lajkom, either way pa je lepo vedeti, da vas imam. :)<br />
<br />
In še bodočim prijateljem, ker jih nikoli nimaš dovolj. Vem, da sem na začetku malo socially awkward, ampak sem, ko me spoznaš, malo boljša. Malo. :)<br />
<br />
Kar hočem povedati je: hvala, ker ste. Mogoče nisem ravno človek, ki pogosto izkazuje čustva, ampak trezna sem skupaj spravila ta blog, kar je že nekaj, ne?<br />
<br />
Peace!Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-38964082700197903902013-07-28T22:44:00.002+02:002013-07-28T22:44:39.680+02:00Socially AwkwardZdravo, sem Kaja in sem socially awkward (vsi: zdravo, Kaja). To je najverjetneje splošno znano, ampak vseeno razglasim, če še slučajno kdo tega ni opazil. Seveda dejstvo, da sem rada zaprta med štirimi stenami z dobro knjigo, serijo ali filmom, ali to, da lahko ljudi, ki sem jih spoznala letos (vem, da še imam 4 mesece) preštejem na prste ene roke, to definitivno potrjuje, ampak naj vas popeljem še do kakšnih vedno (za druge) zabavnih dogodkov.<br />
<br />
Pred nekaj meseci sem dobila bon za masažo, ki sem ga seveda hotela izkoristiti. Navdušena nad mislijo na prvo masažo v svojem življenju, sem se podala v tajski ''masažni center'', kjer so vsi s tabo über prijazni, kar me sploh ne moti, tudi jaz sem lahko prijazna, če hočem biti. :) Seveda me takoj sprejmejo in me pošljejo v sobo, kjer bom prejela svojo tajsko masažo in iz nje prišla prerojen človek. Khm. Khm. Seveda se moraš sleči, in počakati na masažni mizi. V sobo pride 35 kg ženica, ki ne zna slovensko in mi začne masirati noge. U, to pa je kul, je bila moja prva misel vse do tega, ko mi je začela pokati prste na nogah... oziroma jih vleči tako dolgo, da niso spokali. V čem je point? Ok, Kaja, chill, saj je samo masaža... Če bi bila samo masaža, bi me mogoče še impresionirala, tako pa je bila maserka, ki seveda ni znala slovensko, še zgovorna in tukaj je situacija podobna kot pri frizerju, le da je v polomljeni angleščini in da mi je gospa prijazno prevedla vsebino pesmi gangnam style. Naslednji pomemben podatek pri tajski masaži je, da se ne smeš premikat, pustiti ji moraš, da te premakne ona, pri tem pa ji ne smeš niti pomagati in tako si na masažni mizi kot nasedli kit, ki se ne more premakniti. Če niste ugotovili, me masaža ni preveč impresionirala, dejstvo, da se me 2 uri dotika neznana oseba, je pač malo preveč v mojem osebnem prostoru.<br />
<br />
Redko se zgodi, da mi je kdo res všeč in ko se to zgodi, postanem ob njem druga oseba. Ni več tiste Kaje, ki ima dober smisel za humor, ni več sarkazma ali sproščenosti. Ta oseba postane čisto drugačna. ''Kako to misliš, Kaja?'' vprašate. No, naj vas popeljem kakšno leto nazaj, ko mi je bil všeč en fant. Močno všeč. :P Seveda sem bila še v stanju impresioniranja, kar pomeni, da bi naj izpadla čim bolj kul in v tej fazi meni običajno spodleti, sploh če je to oseba, ki me na novo spoznava. Primer, pravite? Nekako je tema naletela na facebook in na to, za kaj ga uporabljamo... Seveda so tu čisto navadni razlogi, kot so zaradi faksa, službe, zaradi obveščanja med prijatelji, potem pa jaz zinem: zato, da lahko stalkam bivše. Res, Kaja, res? Ne bi rekla, da bi to bilo dejansko res, in da bi facebook dejansko uporabljala za to, ampak jaz tega sploh ne delam, pravzaprav bivših sploh nimam pod prijatelji. Zakaj, zakaj na celem svetu bi to zinila fantu, ki mi je všeč? Zakaj bi pravzaprav to zinila komurkoli. Njegova reakcija?<br />
''Hah...''<br />
Jaz:''....''<br />
On:''...''<br />
In tu so šle moje šanse, seveda ne zaradi ene izjave, ampak lahko potrdim, da ta ni bila edina gŁupa. Bilo je kratko ampak sladko. Do takrat se je moja ''zatreskanost'' ohladila in spet sem tista navadna Kaja, ki ni korenito drugačna, vendar mi je vseeno bolj všeč, kot Kaja, ki govori stvari samo zato, da jih govori.<br />
<br />
Za poslastico pa naj še z vami delim pogovor, ki je potekal z mojo bodočo delodajalko, ki ni postala moja delodajalka, nanjo namreč zaradi nekega čudnega razloga nisem naredila preveč dobrega vtisa. Razgovori so potekali zunaj, jaz pa sem bila ''malce'' živčna, ker sem si to službo res želela. Delodajalka si je med najinim pogovorom prižgala cigaret in enega ponudila meni. Namesto, da bi vljudno rekla ne hvala, sem jaz zinila: ''Ne, cigareti ubijajo.'' Moram poudariti, da sva razgovor kar hitro zaključili?<br />
<br />
Mogoče bodo takšni blogi kar serijski, včasih je pač treba svoje dogodivščine deliti z drugimi in se skupaj držati za glavo.<br />
<br />
Peace!<br />
<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-60712717666961866572013-07-15T00:49:00.001+02:002013-07-15T00:49:06.643+02:00ReminiscingSe spomnite tistega občutka, ko slišite pesem in se spomnite na občutke, ki ste jih imeli pred petimi, desetimi leti? Sama velikokrat pesmi povezujem z različnimi dogodki, z osebami, s kraji. Včasih so občutki dobri, včasih slabi, tako kot je pač tudi življenje samo. Včasih te pesem spomni na občutke, ki jih nisi živel že kar nekaj časa in si želiš, da bi jih spet. Saj veste, da bi spet doživeli tisto obdobje v življenju, ko ste bili popolnoma zadovoljni sami s seboj, zadovoljni s svojim življenjem, zadovoljni s tem, kar ste do zdaj dosegli in zadovoljni s tem, da je prihodnost odprta, ali pa da ne želite spremeniti prav nič. Spomnite se najsrečnejših dni v svojem življenju. Sama včasih pomislim kam je ta oseba šla. Kam je izginila? Zakaj se moramo obremenjevati s stvarmi, ki čez nekaj let sploh ne bodo pomembne?<br />
<br />
Ne bom se čez deset let na primer spomnila, da sem 15. julija, na bratov rojstni dan, ob pol enih ponoči pisala blog samo zato, ker sem slišala Yellow od Coldplayjev. Ne bom se spomnila katero nepomembno študentsko delo sem tisti čas opravljala ali kolikokrat sem ta blog popravila, da sem ga končno objavila. Mogoče pa se bom spomnila na katere trenutke me spomni pesem, vsaj upam. Ni to, da je trenutno moje življenje popolnoma nesrečno, ker ni, vem pa, da sem že doživela srečnejše dni. Takrat sem natanko vedela kaj hočem postati in iskreno mislila, da mi bo to tudi uspelo, kar danes, ob pol enih ponoči ne morem reči. Nekaj je seveda odvisno od moje osebnosti, ker stvari še bolj zakompliciram, kot bi jih morala/lahko, ampak to sem jaz in to je ena izmed lastnosti, ki naredi Kajo, Kajo. Seriously, včasih se sekiram, pa sploh ne vem zakaj se sekiram, tudi vi kdaj dobite ta občutek? Na primer, trenutno je v prsih nek cmok, ki mi brani spanje.<br />
<br />
Da se vrnemo na Yellow, ki najverjetneje v vseh spodbudi misel na nekoga, ki smo ga (včasih) imeli radi. Na tisti vznemirjajoč, strašljiv, čudovit in grozljiv občutek, ki nas je naredil druge osebe. Mogoče boljše, mogoče slabše in včasih to osebo pogrešamo ne zaradi njega ali nje, temveč zaradi osebe, ki jo je on/ona iz tebe izvlekla ali pa te je takšno naredila zaradi vseh njegovih/njenih dobrih lastnosti, ker se slabih tako ali tako ne spomniš več. Tista (zaljubljena) oseba je v meni prebudila nekoga, ki je malce bolj brezskrben, drzen, srečen in priznam, včasih to osebo pogrešam, vem pa tudi, da jo bom nekega dne dobila nazaj. Izboljšano verzijo. In dolgotrajnejšo. Kaj veš, mogoče celo za vedno.<br />
<br />
Za vas pa še - Yellow. Za tiste občutke, kakršnikoli že so.<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<iframe allowfullscreen='allowfullscreen' webkitallowfullscreen='webkitallowfullscreen' mozallowfullscreen='mozallowfullscreen' width='320' height='266' src='https://www.youtube.com/embed/cfUOrjnzqNw?feature=player_embedded' frameborder='0'></iframe></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-80119431109244661832013-05-01T14:05:00.001+02:002013-05-01T14:05:33.656+02:00Psihološke težavePočitnice sem definitivno hotela izkoristiti za pisanje moje prve diplome. Druga bo morala še malo počakati, a prepričana sem bila, da bom do danes imela knjigo že prebrano, napisan vsaj osnutek in mogoče, samo mogoče bo že nekaj na papirju. No, na računalniku. Hočete videti moj napredek? Prebranih 300 strani od 600. Yay! Produktivno. Namesto tega sem raje podnaslavljala govore na strani TED, češ da mi bo to definitivno pomagalo pri karieri. Guess what, Kaja? Pisanje diplome bi ti tudi pomagalo. Ne kaj dosti, pa vendar je potrebna za dokončanje študija. <div>
<br /></div>
<div>
Čeprav mi je tema diplomske več kot pisana na kožo, jo vsak dan prelagam. To, kar bi z veseljem delala v prostem času je zdaj obveznost, kar očitno spremeni moje mišljenje na stvar. Če bi si za temo diplomske izbrala podnaslavljanje serije Prijatelji je danes skoraj zagotovo ne bi gledala. Moji možgani delujejo v misterioznih smereh. </div>
<div>
<br /></div>
<div>
Zakaj je stvar takoj manj privlačna, ko jo moraš narediti? Mogoče bi to bila zanimiva diplomska za tiste, ki študirajo psihologijo, ampak bi tema seveda bila spet manj zanimiva, ko bi se je nekdo dejansko lotil. Ali pa imam tak problem samo jaz?</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-90189625993148001942013-04-29T22:12:00.002+02:002013-04-29T22:12:52.099+02:00Kaj pa tvoja zgodba?Ti lahko spletna stran spremeni življenje? Meni ga namreč je. Ne, ne govorim o facebooku, kjer lahko izvemo kdo kaj jé, kje se trenutno nahaja in kolikokrat je zazehal v tistem dnevu. <a href="http://strangersproject.com/">http://strangersproject.com/</a> je spletna stran, kjer lahko ljudje beremo zgodbe mimoidočih. In ker ljudi ne poznamo in so pisma anonimna ljudje napišejo stvari, ki jih večkrat ne ve niti najbližja oseba v njihovem življenju. To deluje nekako olajšujoče. Vedno si na primer želel povedati svojo zgodbo, vendar nikoli v tvojem življenju ni bilo prave osebe ali pravega časa. Vedno si na primer želel postati pisatelj, vendar ti to ni uspelo. S tem, da si napisal svojo zgodbo si bil slišan vsaj za sekundo, za minuto, mogoče tudi za dlje. Mogoče se z branjem zgodb počutiš majhnega, tvoje težave se ti zdijo nesmiselne, vendar hoče ta spletna stran poudariti prav to, da ima vsak zgodbo, ki je vredna tega, da jo nekdo sliši.<br />
<br />
Na to temo sem za aprilski Spekter napisala tudi kolumno (do zdaj meni najljubšo):<br />
<br />
<br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
Na internetu sem naletela na
stran, ki objavlja zgodbe ljudi. Anonimne zgodbe, zgodbe mimoidočih ljudi,
zgodbe, ki so samo njihove in ki so jih oni hoteli deliti z nami. To so zgodbe,
ki jih ne ve niti njihova družina, prijatelji, znanci. Tako sem popoldan
preživela za računalnikom na najbolj iskreni spletni strani, ki jo na internetu
lahko najdeš in brala te skenirane skrivnosti popolnih neznancev, razmišljala,
kaj bi napisala jaz. Skoraj sem si že želela, da bi na tistega, ki po ameriških
ulicah prosi za zgodbe, naletela tudi jaz. Te zgodbe se dotaknejo življenj, ki
se jih drugače ne bi nikoli dotaknile. Dotaknile so se mariborskega dekleta na
povsem drugem koncu sveta. Te zgodbe so slišane, kar se večini od nas najverjetneje
ne bo zgodilo.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
V branju teh zgodb se najdeš,
hkrati pa se počutiš majhnega. Pisali so ljudje, ki so preživeli raka, ki se
borijo z rakom ali kakšno drugo boleznijo, pišejo ljudje, ki imajo zlomljeno
srce, ki nimajo doma, ki se počutijo izgubljene. Predvsem pa tisti, ki hočejo
biti slišani. Slabo zapisane zgodbe nisem našla, pa čeprav je na strani
zapisana le poved ali beseda vemo, da za tem obstaja zgodba, ki je posebna.
Tako, kot je posebna moja in tvoja zgodba, pa naj bo še tako navadna in tebi
vsakdanja. V eni zgodbi je zapisano, da je tolažeče vedeti, da nekdo bere tvojo
zgodbo. Da ni važno, ali tistega človeka poznaš ali ne, v trenutku, ko začneš
brati njegovo zgodbo, sta vajini življenji za nekaj trenutkov povezani in
mogoče je prav v tem čar branja drugih usod, pričakovanj, misli. Seveda
človekove zgodbe spoznavamo skozi življenje, razlika je le v tem, da v večini
primerov njihovo zgodbo spoznamo le površno, ali pa je sploh ne. Koliko stvari
vemo o sošolcih, ki jih srečujemo vsak dan? Koliko stvari vemo o svojih
najbližjih prijateljih? Običajno vemo to, kar oni hočejo, da vemo, včasih pa
vemo to, kar mi hočemo, da vemo. Res hočemo izvedeti, kakšno je njihovo
počutje, ko jih za to vprašamo, ali je to samo ''small talk'', nepomemben
podatek s katerim začnemo pogovor?<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
Osamljeni, izgubljeni,
ljubljeni, nerazumljeni, vsi imamo zgodbe. Mogoče jih ne bomo nikoli delili s
svetom, mogoče bomo o njih pisali v knjigah in mogoče so naše zgodbe še
neuresničene in so v neki daljni prihodnosti. Pomembno pa je vedeti, da imaš v
tem trenutku nekaj, kar lahko poveš, zapišeš, celo narišeš in ti je ne more
vzeti nihče. Hkrati pa boš imel zgodbo tudi jutri, čez eno leto ali deset,
odvisno je le, ali boš na njo ponosen ali ne. Vse je odvisno od tebe. <o:p></o:p></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-31539708094627141112013-04-01T14:58:00.000+02:002013-04-01T14:58:09.597+02:00Ponarejena diploma - mačji kašelj? <br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Zadnje
čase naslovnice časopisov ''krasijo'' ljudje, ki jim je bila odvzeta diploma.
Zakaj? Ker je nikoli niso zaslužili in za njo trdo delali, kot to delamo mi.
No, vsaj večina. Očitno je postalo tudi, da je šolski sistem precej lahko
nalagati in dobiti diplomo po nepoštenem
postopku. Prav tako pa s tem podvomimo tudi v delodajalce. Res je, da preverjanje
diplom ni njihovo delo in več podjetij je tudi potrdilo, da verodostojnosti teh
listin ne preverjajo, vendar se sprašujem, ali se to, da imaš lažno diplomo,
res ne pozna v našem delu. Če se ne, zakaj potem sploh študiramo? Ne zaradi
znanja, temveč zato, da po treh ali petih, celo šestih letih v rokah držimo kos
papirja? Kaj nam potem ta kos papirja sploh še pomeni?<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Še
huje je to, da se je ljudem, ki so s ponarejeno diplomo prišli do visokega
položaja, vse to splačalo, saj si je na tem položaju nagrabil dovolj denarja,
da mu sankcije pravzaprav niti ne pomenijo veliko, kar potrdi tudi zaskrbljujoč
podatek, da so v zadnjih letih samo v državni upravi odkrili kar 112
ponarejenih spričeval. Seveda ne moremo reči, da ljudje s ponarejenimi
diplomami v svojem delu niso dobri, saj morajo biti prepričljivi, vendar to še
ne pomeni, da si službo, ki jo imajo, tudi zaslužijo. Zaslužil bi si jo namreč
tisti, ki je do diplome prišel na pošten način in je za takšno delo
kvalificiran. Mogoče bi tudi stanje v naši državi bilo boljše, če bi moč imeli
v rokah ljudje, ki so za to mesto trdo delali.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Seveda
pa s tem dogajanjem dvomimo tudi študenti in se sprašujemo, če je sploh vredno
obiskovati predavanja, študirati in se truditi za položaj, ki bo na koncu
enakovreden ali pa celo nižji tistemu, ki fakultete pred diplomiranjem nikoli
ni obiskal. Ker si on lahko to privošči, saj ima poznanstva in ve, da bo, ko bo diplomiral na nepošten
način, imel službo še v istem mesecu. Kaj nas loči od drugih kandidatov pri iskanju službe?
Če verodostojnosti delodajalec ne pregleda, prav nič.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">No,
mogoče nas od njih loči nekaj, kar je pomembnejše od denarja ali oblasti. Čista
vest. Mogoče to res ne pomeni nič v očeh delodajalcev, ki prvič vidijo našo
prošnjo in mogoče res zaradi tega ne bomo prej dobili službe, vendar je vseeno pomembna
za našo osebnost. Imeli bomo znanje, ki nam ga ne more odvzeti prav nihče in
imeli bomo spoštovanje ljudi, kar je stvar, ki so jo ljudje s ponarejenimi
diplomami izgubili. Vedeli bomo, da naše otroke lahko naučimo poštenosti in
iskrenosti in to sta vrlini, ki sta pomembnejši od denarja in oblasti. <o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: Times New Roman, serif;">To kolumno lahko preberete tudi v marčevski izdaji Spektra! :)</span></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-48242114723335279062013-03-11T20:35:00.004+01:002013-03-11T20:41:22.822+01:00Łepa si!''Joooj, kak bo fajn, ko bom čez pol ure v postelji,'' sem pomislila danes ob pol devetih zvečer. Predavanja se začnejo ob osmih zjutraj in meni se pravzaprav ne da biti ob pol devetih še produktivna, če ni nujno potrebno. Zavita v odejo berem knjigo ali pa pogledam kakšen film in zame je to zelo blizu popolnemu večeru. Žalostno? Mogoče malo, vendar se mi vseeno ne zdi, da je opcija, ki vključuje hojo po mariborskih diskotekah kaj boljša.<br />
<br />
Ko grem ven, se seveda lahko imam lepo in se zabavam, vse večkrat pa se zgodi, da se počutim utrujeno. Utrujeno od grozne glasbe, nadlegovanja vedno istih fantov in pick up vrstic v smislu ł(!)epa si in podobno. Nočem (preveč) žaliti naših ''južnih'' bratov, ampak kaj res morajo osvajati vsako punco v diskoteki? Seveda se ti predstavijo in ti jih moraš petkrat prosit (če jih že prosiš), da ponovijo ime, ker jih ali ne razumeš, ali pa imajo ime v smislu Selim, Hasan in podobno. Ko končajo z mojo skupino, se pomaknejo k drugi in tako naprej. Zelo me že zanima procent uspešnosti pri teh ''fantih''.<br />
<br />
Fante v diskotekah lahko razdelimo na le nekaj skupin. Druga skupina so tisti z uhančki. Torej tisti nogometaši. Ok, dovolj stereotipov, torej tisti, ki imajo v vsaki uri eno punco. Ali vsake pol ure. To so tisti, ki mislijo, da so ful lepi, imajo roza srajčke in bleščeče uhančke, lahko so južni ali pa so samo preživeli preveč časa v solariju ali pa z mazanjem samoporjavitvene kreme in tudi punce jim višajo ego. Malo za šalo, malo zares, takšne najdeš v vsaki diskoteki. Seveda lahko naletiš na povsem normalnega nogometaša ali uhančkarja, vendar je to po mojem skromnem mnenju zelo redko. In spet, seveda lahko naletiš tudi na popolnoma simpatičnega fanta, z njim plešeš, se zabavaš in se imaš fajn, ne da bi te nekdo prijel za rit vsakih 5 sekund. Lahko si celo izmenjata številke in se iz tega razvije kaj več, ampak ok. Ne vem, če je parov, ki so se spoznali v diskotekah kaj dosti.<br />
<br />
Da pa ne bom kritizirala samo fantov, lahko povem še nekaj o skupinah punc. Tu so tiste, ki imajo petke do mojega kolena in z njimi niti slučajno ne znajo hodit, zato večino časa preživijo na stolu, ob mizi, na tleh ali pa na mojih prstih, ker je preveč mainstream hodit po svojih. Tu so tudi tiste, ki čakajo, da jih bo en fant zgrabil in popeljal v tisti privlačen temen kotiček if you know what I mean. :P Potem so tu tudi hair fliperke, katerih lase ješ ves večer. Enough said. Še ena skupina, ki je ne smemo izpustiti so milfice, a.k.a. ženske, ki so +40 in osvajajo mlade fante. Kot je Klemen. Dobro, ne bomo spet te zgodbice pripovedovali. Aja? Hočete jo slišati? :D No, Klemen je prijazen in privlačen ;) 21-letni fant, ki je moj dober prijatelj. Ko sva zunaj, se zelo zabavava. :D Zanimiv del je, da je neizmerno privlačen takšnim ženskam in to mu tudi rade pokažejo. Brez sramu in stvar je taka, da tudi, ko je očitno, da fant ni zainteresiran, ne odnehajo, kar se je zgodilo dragemu Klemnu, ki se je k meni zatekel na pomoč. Kot dobra prijateljica, sem se mu raje smejala, kot pa mu pomagala. Oh, well. (Disclaimer: da ne boste mislili, da sem slaba prijateljica, pomagala sem mu, ko je bil na robu joka. Dobro, po 10 minutah (mojega) smejanja.) Ok, potem so še tu čisto normalne, prijazne punce, ki so prišle samo plesat.<br />
<br />
Vmesna skupina diskotek so parčki. Teh nikoli (ali pa zelo redko) ne vidiš plesat, temveč se stiskajo na stolu, ali pa pleše samo punca, fant pa jo gleda, kar se je meni vedno zdelo malce creepy. Vsake toliko mu pošlje poljubček, da mu pove, da ga za vedno ljubi in nato pleše dalje. Sama. Teh ne bom nikoli razumela.<br />
<br />
Ok, pa smo razdelali nekaj skupin, ki jih lahko srečamo v diskotekah. Mogoče sem na kako pozabila, se iskreno opravičujem tej skupini in vas opozarjam, da bloga ne smete jemati preveč resno, ker drugače bodo spet kreganja in tam itak vedno zmagam, ker sem levinja. :P<br />
<br />
Peace!<br />
<br />
P.S.: Čez pol ure bom v postelji in nihče ne bo imel predsodkov glede tega! :P<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-27240210080561051812013-02-24T21:01:00.002+01:002013-02-24T21:01:29.717+01:00Ustavimo negativnost!<br />
<div align="center" class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: center;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Ena izmed mojih Spektrovih kolumn, hope you like it. :)</span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Sedim
na klopi, čakam prijateljico in slišim dekleti, ki se pogovarjata, kako grdo in
neokusno je bila včeraj oblečena njuna sošolka. »Si videla, kako je bila
naličena? Bila je kot klovn!« se smejita in nato preideta na komentiranje
fanta, ki je šel mimo. Padel je komentar o izvoru jakne in čevljev. Nadaljevali
sta s kritiziranjem fanta njune prijateljice in o tem, kako dolgo bosta še
skupaj. Jaz sem še vedno tiho sedela, a začela razmišljati. <o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Zakaj
moramo ljudje biti tako zelo negativni? Zakaj imamo potrebo po izpostavljanju
napak drugih, ki jih v večini primerov sploh ne poznamo in o katerih ne vemo,
kdo so in kaj so doživeli? Kdaj smo nazadnje rekli prijatelju, da je lepo
oblečen, da ima lepo frizuro ali, preprosto, da je videti dobro? Pa tudi, kako
daleč lahko gremo, dokler temu ne rečemo nasilje, na katerega že močno
opozarjajo ZDA in Velika Britanija?<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Tudi
v službi je običajno tako. Vidijo se negativne stvari in to razumem, vendar je
včasih lepo, če dobiš spodbudni kompliment od svojega nadrejenega, čeprav tvoje
delo ni najpomembnejše v podjetju. Verjetno bi nekateri ljudje raje hodili v
službo, če bi tam bila pozitivnejša atmosfera in bi se izpostavljalo tako dobro
kot slabo. Iz negativnih komentarjev se učimo, a enako pomembni so tudi
pozitivni komentarji, ki nam polepšajo dan in nas naredijo boljše ljudi.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">V
medijih lahko na prvi strani zasledimo, kdo se je zredil, kdo si ni umil las in
kdo bo čez nekaj dni imel mozolj, ker je jedel hitro hrano. Seveda se bo zaradi
tega tudi zredil. In ljudje to beremo. Ker lahko. In ker je obrekovanje
slovenski nacionalni šport, takšne stvari nato prakticiramo v svojem življenju.
Kdaj si nazadnje dal kompliment, koga pohvalil, koga kar tako objel ali se
neznancu nasmehnil na ulici? Pravzaprav sem jaz slednje storila danes in gospa je
bila prav presenečena, ni se nasmehnila nazaj, odmaknila je pogled in s
stisnjenimi ustnicami nadaljevala pot. Kam smo prišli, če so ljudje presenečeni
nad prijaznostjo ali pa v prijaznem nasmehu vidijo nekaj grdega, nesramnega,
ker so tega navajeni?<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; font-size: 12.0pt; line-height: 150%;">Če
o svetu ne bi razmišljali negativno, bi bil svet pozitivnejši. Preprosta
matematika. Ljudje delamo, razmišljamo in smo boljši, če je svet okoli nas
prijazen. Vsak ima slab dan, slab teden, lahko tudi leto, vendar mu lahko to
slabo obdobje mogoče polepšamo, če mu podarimo nasmeh, kompliment ali objem,
tudi če ga ne poznamo. Zakaj moramo komentirati grdo, če lahko vidimo tudi
lepo? Upam, da se bomo ljudje kdaj naučili dajati in sprejemati komplimente in
da bo to postalo del našega vsakdanjika. <o:p></o:p></span></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-11965470388349476482013-02-19T17:31:00.002+01:002013-02-22T09:38:01.160+01:00Irska - zelena dežela<br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: Times New Roman, serif;">Nekaj mesecev sem za januarsko številko Spektra podoživela mojo izkušnjo na Irskem. Tukaj je članek...</span></div>
<div align="center" class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: center;">
<b style="line-height: 150%; text-align: justify;"><span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;"><br /></span></b></div>
<div align="center" class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: center;">
<b style="line-height: 150%; text-align: justify;"><span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Irska že mnogo let privlači mnoge
popotnike iz vsega sveta, v zadnjih letih je teh še več, saj dober glas vseeno
seže v deveto vas. Ljudi, energije in gostoljubnosti države se pač ne pozabi
kar tako.</span></b></div>
<div align="center" class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: center;">
<b style="line-height: 150%; text-align: justify;"><span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;"><br /></span></b></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Ko
pomislimo na Irsko, je naša prva asociacija zelena barva, kmalu zatem pa viski,
pivo in veseli ter prijazni ljudje. Mogoče pomislimo tudi na irske škrate, ki
so znani po vsem svetu in nam prinašajo srečo in denar. Vsi poznamo zgodovino
Irske, ki je bila težavna in
spremenljiva, vendar lahko kljub temu rečemo, da so ljudje ohranili
ljubezen do države in predvsem do njihove glasbe. Irska glasba je zelo posebna,
Irci pa so zelo ponosni nanjo, saj jo lahko slišimo v vsakem baru, trgovini s
spominki ali celo v trgovinah z živili. Irsko imenujejo tudi dežela učenjakov
in svetnikov, saj je rojstni kraj mnogih pisateljev in pesnikov. Potovanje na
Irsko je bilo moje prvo samostojno potovanje, kar pomeni tudi veliko skrbi, saj
še postopkov potovanja nisem popolnoma poznala, a izkazalo se je, da je bila
moja skrb popolnoma odveč. Ljudje so gostoljubni, pripravljeni pomagati na
vsakem koraku in zagotovo najbolj prijazni ljudje, ki sem jih kdaj srečala.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Irska
ima nekaj več kot štiri milijone prebivalcev, od teh jih 1.200.000 živi v
Dublinu in okolici, glavnemu mestu Irske, ki sem ga obiskala jaz. Dublin ima
bogato zgodovino, saj arheološki ostanki kažejo, da so bila ljudstva na tem
področju naseljena že 7.500 pred našim štetjem. Kasneje so se naselili Kelti, Vikingi,
nato pa se je začela bitka osvajalcev. V Dublinu se je ustanovil tudi prvi
irski parlament, ustanovili so tudi kolidž, nato pa jih je hudo prizadela kuga.
Mesto si je dokončno opomoglo v 18. stoletju, zgrajene so bile mnoge zgradbe,
ki danes dajejo dušo Dublinu – parlament, trg Merrion in za prebivalce najbolj
pomembna zgradba – tovarna Guinness.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Že
iz letala, ki je bil mimogrede, prav tako zelen, smo lahko ugledali zelenost
Irske. Vsi smo mislili, da je to le kliše, le kako bi lahko trava in pokrajina
bila bolj zelena, kot ta pri nas, vendar je res. S spuščanjem letala je tudi
moja vznemirjenost naraščala in končno sem stopila na trda, zelena irska tla.
Sledila je le še enourna, skoraj brezplačna avtobusna vožnja do centra Dublina,
iskanje hostla in prispela sem na svoj cilj. Seveda ne bi šlo brez zapletov,
saj mesto nima označenih ulic. Vsaj s številko ne, vendar so zato tu ljudje, ki
ti pomagajo. Na vsakem koraku lahko najdemo center za (izgubljene) turiste z
brezplačnimi zemljevidi mesta in ljudmi, ki te usmerijo na pravo pot. Izbira
hostla je ključna in če izbereš pravega, se lahko raziskovanja Dublina vsak dan
lotiš kar peš, prav tako pa večina že tako poceni hostlov ponuja zajtrk ''all
you can eat'', kar pomeni manj zapravljanja za hrano in več za vstopnine ali za
pohod v eno izmed številnih trgovin s spominki. Center Dublina je majhen,
O'Connell street je njihova glavna ulica, kjer lahko najdemo glavne trgovine in
restavracije. Ulico zaznamuje tudi ''The Spike'', srebrn stolp, ki je viden
skoraj iz kateregakoli kotička Dublina in je uporaben tudi za turiste, saj se
tako praktično ne moreš izgubiti. Iz te ulice je prelep tudi pogled na številne
mostove, ki so pot čez reko Liffey.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-5YP1c_U5O_c/USOoeDRYpJI/AAAAAAAAAV0/-gCNfPqZRA8/s1600/IMG_0666.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-5YP1c_U5O_c/USOoeDRYpJI/AAAAAAAAAV0/-gCNfPqZRA8/s320/IMG_0666.JPG" width="240" /></a></div>
<br />
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Znamenitost,
ki sem jo morala v Dublinu obvezno obiskati, je bil tudi Trinity College.
Ustanovila ga je kraljica Elizabeta leta 1592 z namenom, da bi Irce rešila
revščine in slabih navad, ki so jih pridobili s šolanjem v Franciji ali
Italiji. V njem je shranjena tudi znamenita knjiga Book of Kells iz leta 800,
ki s svojimi keltskimi ilustracijami in okrasi še zdaj velja za eno najbolj
zapletenih in nenavadnih del. V kolidžu lahko najdemo tudi center Oscarja
Wildea, irskega pisatelja, katerega spomenike lahko v Dublinu najdemo na skoraj
vsakem kotičku. V Trinity College so študirali mnogi znameniti pisatelji in
pesniki, med njimi tudi Samuel Beckett, Bram Stoker in Jonathan Swift. Kolidž
krasijo mnogi spomeniki umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so tukaj
študirali. Očara nas s svojo mogočno arhitekturo, v njem pa se skriva tudi
majhen park. Ne morem zanikati, da nisem po obisku kolidža obiskala njihove
spletne strani in se pozanimala, če sprejemajo Erasmus študente tudi iz naše
univerze. Čeprav nimamo take sreče, si je Trinity College vseeno vredno
ogledati.<o:p></o:p></span></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://4.bp.blogspot.com/-NRbxynA-TLQ/USOoVMqtYBI/AAAAAAAAAVs/4LMUfDdljL0/s1600/IMG_0476.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="240" src="http://4.bp.blogspot.com/-NRbxynA-TLQ/USOoVMqtYBI/AAAAAAAAAVs/4LMUfDdljL0/s320/IMG_0476.JPG" width="320" /></a></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Ena
izmed glavnih znamenitosti Dublina je tudi tovarna Guinness. Na svoje pivo so
Irci zelo ponosni in tudi tovarna jim je lahko v ponos. Je ena izmed redkih
stavb, ki za vstop pobira vstopnino, vendar je ta vstopnina dobro zapravljena.
Na vhodu nas je pozdravil vodič, ki nam je razložil, da je muzej zasnovan v
obliki značilnega kozarca Guinness in da nas skozi vzpenjanje do vrha muzeja
vodi elektronski vodič, ki nam na vsakem koraku pove nekaj o izdelavi piva ali
o zgodovini tovarne. Sprehodimo se lahko tudi čez razstave kozarcev in
steklenic skozi leta in si ogledamo vse reklame za njihovo pivo, ki so bile
kdaj ustvarjene. Sprehod čez tovarno piva je zelo zanimiv in da je bila izkušnja
obiska tovarne še bolj pozitivna, so nas na vrhu tovarne Guinness nagradili z
velikim kozarcem njihovega piva in z veličastnim razgledom na Dublin. Pivo na
meni ni pustilo velikega vtisa. Z nekaj besedami ga lahko opišem kot grenko in
zelo močno, vsekakor pa je nekaj, kar se na Irskem mora poskusiti. <o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Ne
smemo iti tudi mimo muzejev, ki jih v Dublinu kar mrgoli. Obiskala sem muzej
nacionalne zgodovine, ki je, kot vse v Dublinu, urejen do potankosti in še zdaj
ne morem verjeti, da zanj ne pobirajo vstopnine, zaželen je le prostovoljni
prispevek, ki sem jim ga ob izhodu z veseljem odstopila. Popeljejo nas skozi
irsko zgodovino vse od začetka z ostanki kosti, kovancev in verskih predmetov,
popelje nas skozi ljudstva, ki so živela na področju Irske in nam razloži
zgodovino verstev, ki so se pojavila na tem območju. Predmeti, ki jih lahko
vidimo so podkrepljeni še s slikovnim in zvočnim materialom, ki nam vsak
predmet še natančno razložijo. Poleg muzeja nacionalne zgodovine pa sem
obiskala še muzej pisateljev – Dublin Writers Museum, kjer se skrivajo zakladi,
kot so faksimile Book of Kells, Medleyjeva najstarejša izdaja dela Molly Malone
in celo posnetek Joyceovega branja njegovega dela. V muzeju so zbrane tudi
pisalne mize znamenitih avtorjev, njihovi podpisi in rokopisi številnih del.
Starinska podoba muzeja mu da dodaten čar in ga naredi res vrednega ogleda.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Mesto
je posejano s parki, ki so brezhibno urejeni, običajno pa jih od sivih stavb
loči tudi obzidje. V njih lahko najdemo potočke, jezera, ribnike, predvsem pa
veliko ljudi ob kateremkoli času, ki se skušajo s svojimi družinami sprostiti
ob pikniku ali na igrišču. A ker mi lepi parki niso bili dovolj, sem se
odločili za kratek izlet v predmestje Dublina, kjer sem obiskali živalski vrt,
nato pa se podala v naravo. Pogled na pot, obdano z zelenim travnikom je bil
neopisljiv. Na tej potki je bilo označeno tudi, da lahko, če nadaljujem, pridem
do predsedniške rezidence, tako imenovane irske bele hiše, saj je princip te
rezidence isti kot v Združenih državah Amerike. Iskala sem, povpraševala veliko
ljudi in na koncu obupala, ko naju je prijazen gospod poslal v tisto smer, od
koder sem prišli. Mogoče mi ni bilo usojeno, vendar sem bila vesela, da sem
videla tudi ta čudovit del Dublina, od katerega je center mesta oddaljen le pol
ure, vendar je tako zelo drugačen od barvitih stavb.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="http://1.bp.blogspot.com/-Xna02lblp4I/USOosYJj8jI/AAAAAAAAAV8/1Ju6enuYnFQ/s1600/IMG_0775.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://1.bp.blogspot.com/-Xna02lblp4I/USOosYJj8jI/AAAAAAAAAV8/1Ju6enuYnFQ/s320/IMG_0775.JPG" width="240" /></a></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Na
vsakem koraku nas spremljajo tudi bari, iz katerih se širi irska glasba in
močan smeh domačinov. V njih poleg znamenitega piva in drugih pijač ponujajo še
znan ''fish and chips'' in druge tipične irske jedi. Za pravi občutek
domačnosti irskega bara se je potrebno malce odmakniti od glavnih ulic, kjer
jih v glavnem obiskujejo turisti, le nekaj ulic stran pa lahko slišiš tudi
kakšno zgodbo domačina in tako pridobiš novega prijatelja za večer ali pa celo
za dlje.<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="line-height: 150%; text-align: justify;">
<br />
<a href="http://3.bp.blogspot.com/-aTgDWhTxzjE/USOoR7OhoCI/AAAAAAAAAVk/48ef7e7WmkQ/s1600/DSC03393.JPG" imageanchor="1" style="clear: right; float: right; margin-bottom: 1em; margin-left: 1em;"><img border="0" height="320" src="http://3.bp.blogspot.com/-aTgDWhTxzjE/USOoR7OhoCI/AAAAAAAAAVk/48ef7e7WmkQ/s320/DSC03393.JPG" width="213" /></a><span style="font-family: "Times New Roman","serif"; line-height: 150%;">Irsko
si bom zapomnila po dobrih in prijaznih ljudeh, po ne tako dobrem pivu in
predvsem po energiji, ki jo oddaja. Močna nacionalnost se čuti na vsakem
koraku, čeprav me je presenetilo tudi število poljskih trgovin, ki so tam
nastale z velikim številom priseljencev. Irska glasba, štiriperesna deteljica
in zeleni škrateljci, ki ti prinašajo srečo, pa nas spremljajo po vsej Irski.
Vedno se bom spominjala tudi pojočega varnostnika v trgovini s spominki, ki je
ob svojem delu glasno popeval ob irski glasbi in te ob prihodu in izhodu iz
trgovine z nasmehom pozdravil in te vprašal po počutju. Seveda pa ne bom
pozabila tudi simpatičnih fantov, ki so delali v recepciji mojega hostla. V
sekundi, ko sem zapustila Dublin, sem začela načrtovati naslednji prihod v
zeleno državico. V načrtu je Cork, Limerick, Galway, pravijo pa tudi, da prave
Irske ne vidiš, dokler ne obiščeš podeželja.</span></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7538553237729129438.post-66705458252089871022013-01-09T21:11:00.002+01:002013-01-09T21:11:44.572+01:00Novoletne zaobljube, ali pač?<div style="text-align: justify;">
Ok. Ja, to se dogaja. Post o novoletnih zaobljubah. Ker si v Spektru nisem dala dovolj duška. :P Novoletne zaobljube so stalnica in ne bom lagala, da jih v preteklosti nisem nekaj napravila in se jih nikoli držala tudi sama, v januarskih revijah pa lahko beremo članke, kot so ''kako se držati novoletnih zaobljub'', ''21 pravil za uspeh vaših novoletnih zaobljub'', ''novoletne zaobljube za vašo ljubezensko življenje'', blablabla.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Zadnji naslov sem celo prebrala z mislijo, da bom moje osamljeno srce končno pregnala ampak guess what? Nasveta sta med drugim tudi ''<b>Znižaj standarde</b>''. NE! Jaz imam moje standarde rada! Če nimaš standardov, kaj potem? Standardi so kul! In ja, to vse zveni, kot da bi se dalo prenesti tudi na plakat, ampak ok, bomo pač naredili plakate. No, naslednji nasvet pa je *drumrolls*: ''<b>Ne spreminjaj svojega partnerja</b>''. In potem pomislim, da se mogoče članek iz mene malo norčuje. Valda je v mojem življenju 500 kandidatov, od katerih skačem, kakor se mi zazdi in ob tem uživam. Kmeti. Ja, to je bila moja prva asociacija, ampak ko sem nasvet prebrala do konca, sem ugotovila, da hočejo s tem povedati da mu, ko si že znižal standarde in dejansko dobil kandidata, ne smeš povedati kaj te moti. Če noge daje na jedilno mizo mu to pusti, saj boš drugače vedno sama in žalostna, po možnosti s 20 mačkami. Sounds freaking good, jaz imam mačke rada bolj kot noge na jedilni mizi ali pa nekoga, s katerim se karakterno popolnoma ne ujameva in mi gre na živce.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Je res lahko novoletna zaobljuba to, da si bom to leto našla ljubezen svojega življenja? Od kdaj je ljubezen vezana na čas in na načrtovanje. Jaz sem mislila, da se to pač zgodi. Enkrat. In da te to ne definira. In da to, ali imaš partnerja, o tebi ne pove, da si normalen. Da si pa zdaj končno primeren za v družbo. To, Kaja, končno imaš fanta, nisi edini samski človek za mizo in končno imaš teme za pogovor z drugimi. Ker sama nisem dovolj zanimiva, obviously. Itak je že dovolj čudno, da se od enaindvajsetletnice pravzaprav že zahteva resna zveza, sorodna duša and all that jazz. Ne rečem, da nočem ljubezni, nočem tega, da me k ljubezni nekaj priganja. Nočem znižati standardov, ker nočem sedeti v sobi z nekom, ki bi naj bil moja ljubezen in vedeti, da to ni to. Da pravzaprav sploh več nimava tem za pogovor ampak sva skupaj samo zato, da sva. Da nisva sama. Mogoče je to stvar poguma, mogoče moraš imeti dovolj jajc, da si sam in si s tem zadovoljen, ker še pač ni prišel tisti ''pravi''. Biti sam je včasih kar kul. Za drugo še vedno imaš prijatelje. </div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
In ja, tako se je iz novoletnih zaobljub razvil blog o ljubezni. Congrats to my brain. In zdaj sem rabila nekaj časa, da vidim, če ga naj sploh objavim in s tem ne bom izpadla preveč obupano, ubogo ali podobno. Ker to ni bil namen. Če si misliš to, idi bek! (sem mislila s to mislijo kar končati, pa ne bi bilo preveč vljudno, ali pač?)</div>
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/08606459564221413102noreply@blogger.com0