Ustavimo negativnost!

Ena izmed mojih Spektrovih kolumn, hope you like it. :)

Sedim na klopi, čakam prijateljico in slišim dekleti, ki se pogovarjata, kako grdo in neokusno je bila včeraj oblečena njuna sošolka. »Si videla, kako je bila naličena? Bila je kot klovn!« se smejita in nato preideta na komentiranje fanta, ki je šel mimo. Padel je komentar o izvoru jakne in čevljev. Nadaljevali sta s kritiziranjem fanta njune prijateljice in o tem, kako dolgo bosta še skupaj. Jaz sem še vedno tiho sedela, a začela razmišljati.

Zakaj moramo ljudje biti tako zelo negativni? Zakaj imamo potrebo po izpostavljanju napak drugih, ki jih v večini primerov sploh ne poznamo in o katerih ne vemo, kdo so in kaj so doživeli? Kdaj smo nazadnje rekli prijatelju, da je lepo oblečen, da ima lepo frizuro ali, preprosto, da je videti dobro? Pa tudi, kako daleč lahko gremo, dokler temu ne rečemo nasilje, na katerega že močno opozarjajo ZDA in Velika Britanija?

Tudi v službi je običajno tako. Vidijo se negativne stvari in to razumem, vendar je včasih lepo, če dobiš spodbudni kompliment od svojega nadrejenega, čeprav tvoje delo ni najpomembnejše v podjetju. Verjetno bi nekateri ljudje raje hodili v službo, če bi tam bila pozitivnejša atmosfera in bi se izpostavljalo tako dobro kot slabo. Iz negativnih komentarjev se učimo, a enako pomembni so tudi pozitivni komentarji, ki nam polepšajo dan in nas naredijo boljše ljudi.

V medijih lahko na prvi strani zasledimo, kdo se je zredil, kdo si ni umil las in kdo bo čez nekaj dni imel mozolj, ker je jedel hitro hrano. Seveda se bo zaradi tega tudi zredil. In ljudje to beremo. Ker lahko. In ker je obrekovanje slovenski nacionalni šport, takšne stvari nato prakticiramo v svojem življenju. Kdaj si nazadnje dal kompliment, koga pohvalil, koga kar tako objel ali se neznancu nasmehnil na ulici? Pravzaprav sem jaz slednje storila danes in gospa je bila prav presenečena, ni se nasmehnila nazaj, odmaknila je pogled in s stisnjenimi ustnicami nadaljevala pot. Kam smo prišli, če so ljudje presenečeni nad prijaznostjo ali pa v prijaznem nasmehu vidijo nekaj grdega, nesramnega, ker so tega navajeni?

Če o svetu ne bi razmišljali negativno, bi bil svet pozitivnejši. Preprosta matematika. Ljudje delamo, razmišljamo in smo boljši, če je svet okoli nas prijazen. Vsak ima slab dan, slab teden, lahko tudi leto, vendar mu lahko to slabo obdobje mogoče polepšamo, če mu podarimo nasmeh, kompliment ali objem, tudi če ga ne poznamo. Zakaj moramo komentirati grdo, če lahko vidimo tudi lepo? Upam, da se bomo ljudje kdaj naučili dajati in sprejemati komplimente in da bo to postalo del našega vsakdanjika. 

Irska - zelena dežela

Nekaj mesecev sem za januarsko številko Spektra podoživela mojo izkušnjo na Irskem. Tukaj je članek...

Irska že mnogo let privlači mnoge popotnike iz vsega sveta, v zadnjih letih je teh še več, saj dober glas vseeno seže v deveto vas. Ljudi, energije in gostoljubnosti države se pač ne pozabi kar tako.

Ko pomislimo na Irsko, je naša prva asociacija zelena barva, kmalu zatem pa viski, pivo in veseli ter prijazni ljudje. Mogoče pomislimo tudi na irske škrate, ki so znani po vsem svetu in nam prinašajo srečo in denar. Vsi poznamo zgodovino Irske, ki je bila težavna in  spremenljiva, vendar lahko kljub temu rečemo, da so ljudje ohranili ljubezen do države in predvsem do njihove glasbe. Irska glasba je zelo posebna, Irci pa so zelo ponosni nanjo, saj jo lahko slišimo v vsakem baru, trgovini s spominki ali celo v trgovinah z živili. Irsko imenujejo tudi dežela učenjakov in svetnikov, saj je rojstni kraj mnogih pisateljev in pesnikov. Potovanje na Irsko je bilo moje prvo samostojno potovanje, kar pomeni tudi veliko skrbi, saj še postopkov potovanja nisem popolnoma poznala, a izkazalo se je, da je bila moja skrb popolnoma odveč. Ljudje so gostoljubni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku in zagotovo najbolj prijazni ljudje, ki sem jih kdaj srečala.

Irska ima nekaj več kot štiri milijone prebivalcev, od teh jih 1.200.000 živi v Dublinu in okolici, glavnemu mestu Irske, ki sem ga obiskala jaz. Dublin ima bogato zgodovino, saj arheološki ostanki kažejo, da so bila ljudstva na tem področju naseljena že 7.500 pred našim štetjem. Kasneje so se naselili Kelti, Vikingi, nato pa se je začela bitka osvajalcev. V Dublinu se je ustanovil tudi prvi irski parlament, ustanovili so tudi kolidž, nato pa jih je hudo prizadela kuga. Mesto si je dokončno opomoglo v 18. stoletju, zgrajene so bile mnoge zgradbe, ki danes dajejo dušo Dublinu – parlament, trg Merrion in za prebivalce najbolj pomembna zgradba – tovarna Guinness.

Že iz letala, ki je bil mimogrede, prav tako zelen, smo lahko ugledali zelenost Irske. Vsi smo mislili, da je to le kliše, le kako bi lahko trava in pokrajina bila bolj zelena, kot ta pri nas, vendar je res. S spuščanjem letala je tudi moja vznemirjenost naraščala in končno sem stopila na trda, zelena irska tla. Sledila je le še enourna, skoraj brezplačna avtobusna vožnja do centra Dublina, iskanje hostla in prispela sem na svoj cilj. Seveda ne bi šlo brez zapletov, saj mesto nima označenih ulic. Vsaj s številko ne, vendar so zato tu ljudje, ki ti pomagajo. Na vsakem koraku lahko najdemo center za (izgubljene) turiste z brezplačnimi zemljevidi mesta in ljudmi, ki te usmerijo na pravo pot. Izbira hostla je ključna in če izbereš pravega, se lahko raziskovanja Dublina vsak dan lotiš kar peš, prav tako pa večina že tako poceni hostlov ponuja zajtrk ''all you can eat'', kar pomeni manj zapravljanja za hrano in več za vstopnine ali za pohod v eno izmed številnih trgovin s spominki. Center Dublina je majhen, O'Connell street je njihova glavna ulica, kjer lahko najdemo glavne trgovine in restavracije. Ulico zaznamuje tudi ''The Spike'', srebrn stolp, ki je viden skoraj iz kateregakoli kotička Dublina in je uporaben tudi za turiste, saj se tako praktično ne moreš izgubiti. Iz te ulice je prelep tudi pogled na številne mostove, ki so pot čez reko Liffey.

Znamenitost, ki sem jo morala v Dublinu obvezno obiskati, je bil tudi Trinity College. Ustanovila ga je kraljica Elizabeta leta 1592 z namenom, da bi Irce rešila revščine in slabih navad, ki so jih pridobili s šolanjem v Franciji ali Italiji. V njem je shranjena tudi znamenita knjiga Book of Kells iz leta 800, ki s svojimi keltskimi ilustracijami in okrasi še zdaj velja za eno najbolj zapletenih in nenavadnih del. V kolidžu lahko najdemo tudi center Oscarja Wildea, irskega pisatelja, katerega spomenike lahko v Dublinu najdemo na skoraj vsakem kotičku. V Trinity College so študirali mnogi znameniti pisatelji in pesniki, med njimi tudi Samuel Beckett, Bram Stoker in Jonathan Swift. Kolidž krasijo mnogi spomeniki umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so tukaj študirali. Očara nas s svojo mogočno arhitekturo, v njem pa se skriva tudi majhen park. Ne morem zanikati, da nisem po obisku kolidža obiskala njihove spletne strani in se pozanimala, če sprejemajo Erasmus študente tudi iz naše univerze. Čeprav nimamo take sreče, si je Trinity College vseeno vredno ogledati.

Ena izmed glavnih znamenitosti Dublina je tudi tovarna Guinness. Na svoje pivo so Irci zelo ponosni in tudi tovarna jim je lahko v ponos. Je ena izmed redkih stavb, ki za vstop pobira vstopnino, vendar je ta vstopnina dobro zapravljena. Na vhodu nas je pozdravil vodič, ki nam je razložil, da je muzej zasnovan v obliki značilnega kozarca Guinness in da nas skozi vzpenjanje do vrha muzeja vodi elektronski vodič, ki nam na vsakem koraku pove nekaj o izdelavi piva ali o zgodovini tovarne. Sprehodimo se lahko tudi čez razstave kozarcev in steklenic skozi leta in si ogledamo vse reklame za njihovo pivo, ki so bile kdaj ustvarjene. Sprehod čez tovarno piva je zelo zanimiv in da je bila izkušnja obiska tovarne še bolj pozitivna, so nas na vrhu tovarne Guinness nagradili z velikim kozarcem njihovega piva in z veličastnim razgledom na Dublin. Pivo na meni ni pustilo velikega vtisa. Z nekaj besedami ga lahko opišem kot grenko in zelo močno, vsekakor pa je nekaj, kar se na Irskem mora poskusiti.

Ne smemo iti tudi mimo muzejev, ki jih v Dublinu kar mrgoli. Obiskala sem muzej nacionalne zgodovine, ki je, kot vse v Dublinu, urejen do potankosti in še zdaj ne morem verjeti, da zanj ne pobirajo vstopnine, zaželen je le prostovoljni prispevek, ki sem jim ga ob izhodu z veseljem odstopila. Popeljejo nas skozi irsko zgodovino vse od začetka z ostanki kosti, kovancev in verskih predmetov, popelje nas skozi ljudstva, ki so živela na področju Irske in nam razloži zgodovino verstev, ki so se pojavila na tem območju. Predmeti, ki jih lahko vidimo so podkrepljeni še s slikovnim in zvočnim materialom, ki nam vsak predmet še natančno razložijo. Poleg muzeja nacionalne zgodovine pa sem obiskala še muzej pisateljev – Dublin Writers Museum, kjer se skrivajo zakladi, kot so faksimile Book of Kells, Medleyjeva najstarejša izdaja dela Molly Malone in celo posnetek Joyceovega branja njegovega dela. V muzeju so zbrane tudi pisalne mize znamenitih avtorjev, njihovi podpisi in rokopisi številnih del. Starinska podoba muzeja mu da dodaten čar in ga naredi res vrednega ogleda.

Mesto je posejano s parki, ki so brezhibno urejeni, običajno pa jih od sivih stavb loči tudi obzidje. V njih lahko najdemo potočke, jezera, ribnike, predvsem pa veliko ljudi ob kateremkoli času, ki se skušajo s svojimi družinami sprostiti ob pikniku ali na igrišču. A ker mi lepi parki niso bili dovolj, sem se odločili za kratek izlet v predmestje Dublina, kjer sem obiskali živalski vrt, nato pa se podala v naravo. Pogled na pot, obdano z zelenim travnikom je bil neopisljiv. Na tej potki je bilo označeno tudi, da lahko, če nadaljujem, pridem do predsedniške rezidence, tako imenovane irske bele hiše, saj je princip te rezidence isti kot v Združenih državah Amerike. Iskala sem, povpraševala veliko ljudi in na koncu obupala, ko naju je prijazen gospod poslal v tisto smer, od koder sem prišli. Mogoče mi ni bilo usojeno, vendar sem bila vesela, da sem videla tudi ta čudovit del Dublina, od katerega je center mesta oddaljen le pol ure, vendar je tako zelo drugačen od barvitih stavb.

Na vsakem koraku nas spremljajo tudi bari, iz katerih se širi irska glasba in močan smeh domačinov. V njih poleg znamenitega piva in drugih pijač ponujajo še znan ''fish and chips'' in druge tipične irske jedi. Za pravi občutek domačnosti irskega bara se je potrebno malce odmakniti od glavnih ulic, kjer jih v glavnem obiskujejo turisti, le nekaj ulic stran pa lahko slišiš tudi kakšno zgodbo domačina in tako pridobiš novega prijatelja za večer ali pa celo za dlje.

Irsko si bom zapomnila po dobrih in prijaznih ljudeh, po ne tako dobrem pivu in predvsem po energiji, ki jo oddaja. Močna nacionalnost se čuti na vsakem koraku, čeprav me je presenetilo tudi število poljskih trgovin, ki so tam nastale z velikim številom priseljencev. Irska glasba, štiriperesna deteljica in zeleni škrateljci, ki ti prinašajo srečo, pa nas spremljajo po vsej Irski. Vedno se bom spominjala tudi pojočega varnostnika v trgovini s spominki, ki je ob svojem delu glasno popeval ob irski glasbi in te ob prihodu in izhodu iz trgovine z nasmehom pozdravil in te vprašal po počutju. Seveda pa ne bom pozabila tudi simpatičnih fantov, ki so delali v recepciji mojega hostla. V sekundi, ko sem zapustila Dublin, sem začela načrtovati naslednji prihod v zeleno državico. V načrtu je Cork, Limerick, Galway, pravijo pa tudi, da prave Irske ne vidiš, dokler ne obiščeš podeželja.