Reminiscing

Se spomnite tistega občutka, ko slišite pesem in se spomnite na občutke, ki ste jih imeli pred petimi, desetimi leti? Sama velikokrat pesmi povezujem z različnimi dogodki, z osebami, s kraji. Včasih so občutki dobri, včasih slabi, tako kot je pač tudi življenje samo. Včasih te pesem spomni na občutke, ki jih nisi živel že kar nekaj časa in si želiš, da bi jih spet. Saj veste, da bi spet doživeli tisto obdobje v življenju, ko ste bili popolnoma zadovoljni sami s seboj, zadovoljni s svojim življenjem, zadovoljni s tem, kar ste do zdaj dosegli in zadovoljni s tem, da je prihodnost odprta, ali pa da ne želite spremeniti prav nič. Spomnite se najsrečnejših dni v svojem življenju. Sama včasih pomislim kam je ta oseba šla. Kam je izginila? Zakaj se moramo obremenjevati s stvarmi, ki čez nekaj let sploh ne bodo pomembne?

Ne bom se čez deset let na primer spomnila, da sem 15. julija, na bratov rojstni dan, ob pol enih ponoči pisala blog samo zato, ker sem slišala Yellow od Coldplayjev. Ne bom se spomnila katero nepomembno študentsko delo sem tisti čas opravljala ali kolikokrat sem ta blog popravila, da sem ga končno objavila. Mogoče pa se bom spomnila na katere trenutke me spomni pesem, vsaj upam. Ni to, da je trenutno moje življenje popolnoma nesrečno, ker ni, vem pa, da sem že doživela srečnejše dni. Takrat sem natanko vedela kaj hočem postati in iskreno mislila, da mi bo to tudi uspelo, kar danes, ob pol enih ponoči ne morem reči. Nekaj je seveda odvisno od moje osebnosti, ker stvari še bolj zakompliciram, kot bi jih morala/lahko, ampak to sem jaz in to je ena izmed lastnosti, ki naredi Kajo, Kajo. Seriously, včasih se sekiram, pa sploh ne vem zakaj se sekiram, tudi vi kdaj dobite ta občutek? Na primer, trenutno je v prsih nek cmok, ki mi brani spanje.

Da se vrnemo na Yellow, ki najverjetneje v vseh spodbudi misel na nekoga, ki smo ga (včasih) imeli radi. Na tisti vznemirjajoč, strašljiv, čudovit in grozljiv občutek, ki nas je naredil druge osebe. Mogoče boljše, mogoče slabše in včasih to osebo pogrešamo ne zaradi njega ali nje, temveč zaradi osebe, ki jo je on/ona iz tebe izvlekla ali pa te je takšno naredila zaradi vseh njegovih/njenih dobrih lastnosti, ker se slabih tako ali tako ne spomniš več. Tista (zaljubljena) oseba je v meni prebudila nekoga, ki je malce bolj brezskrben, drzen, srečen in priznam, včasih to osebo pogrešam, vem pa tudi, da jo bom nekega dne dobila nazaj. Izboljšano verzijo. In dolgotrajnejšo. Kaj veš, mogoče celo za vedno.

Za vas pa še - Yellow. Za tiste občutke, kakršnikoli že so.

Psihološke težave

Počitnice sem definitivno hotela izkoristiti za pisanje moje prve diplome. Druga bo morala še malo počakati, a prepričana sem bila, da bom do danes imela knjigo že prebrano, napisan vsaj osnutek in mogoče, samo mogoče bo že nekaj na papirju. No, na računalniku. Hočete videti moj napredek? Prebranih 300 strani od 600. Yay! Produktivno. Namesto tega sem raje podnaslavljala govore na strani TED, češ da mi bo to definitivno pomagalo pri karieri. Guess what, Kaja? Pisanje diplome bi ti tudi pomagalo. Ne kaj dosti, pa vendar je potrebna za dokončanje študija. 

Čeprav mi je tema diplomske več kot pisana na kožo, jo vsak dan prelagam. To, kar bi z veseljem delala v prostem času je zdaj obveznost, kar očitno spremeni moje mišljenje na stvar. Če bi si za temo diplomske izbrala podnaslavljanje serije Prijatelji je danes skoraj zagotovo ne bi gledala. Moji možgani delujejo v misterioznih smereh. 

Zakaj je stvar takoj manj privlačna, ko jo moraš narediti? Mogoče bi to bila zanimiva diplomska za tiste, ki študirajo psihologijo, ampak bi tema seveda bila spet manj zanimiva, ko bi se je nekdo dejansko lotil. Ali pa imam tak problem samo jaz?

Kaj pa tvoja zgodba?

Ti lahko spletna stran spremeni življenje? Meni ga namreč je. Ne, ne govorim o facebooku, kjer lahko izvemo kdo kaj jé, kje se trenutno nahaja in kolikokrat je zazehal v tistem dnevu. http://strangersproject.com/ je spletna stran, kjer lahko ljudje beremo zgodbe mimoidočih. In ker ljudi ne poznamo in so pisma anonimna ljudje napišejo stvari, ki jih večkrat ne ve niti najbližja oseba v njihovem življenju. To deluje nekako olajšujoče. Vedno si na primer želel povedati svojo zgodbo, vendar nikoli v tvojem življenju ni bilo prave osebe ali pravega časa. Vedno si na primer želel postati pisatelj, vendar ti to ni uspelo. S tem, da si napisal svojo zgodbo si bil slišan vsaj za sekundo, za minuto, mogoče tudi za dlje. Mogoče se z branjem zgodb počutiš majhnega, tvoje težave se ti zdijo nesmiselne, vendar hoče ta spletna stran poudariti prav to, da ima vsak zgodbo, ki je vredna tega, da jo nekdo sliši.

Na to temo sem za aprilski Spekter napisala tudi kolumno (do zdaj meni najljubšo):

Na internetu sem naletela na stran, ki objavlja zgodbe ljudi. Anonimne zgodbe, zgodbe mimoidočih ljudi, zgodbe, ki so samo njihove in ki so jih oni hoteli deliti z nami. To so zgodbe, ki jih ne ve niti njihova družina, prijatelji, znanci. Tako sem popoldan preživela za računalnikom na najbolj iskreni spletni strani, ki jo na internetu lahko najdeš in brala te skenirane skrivnosti popolnih neznancev, razmišljala, kaj bi napisala jaz. Skoraj sem si že želela, da bi na tistega, ki po ameriških ulicah prosi za zgodbe, naletela tudi jaz. Te zgodbe se dotaknejo življenj, ki se jih drugače ne bi nikoli dotaknile. Dotaknile so se mariborskega dekleta na povsem drugem koncu sveta. Te zgodbe so slišane, kar se večini od nas najverjetneje ne bo zgodilo.

V branju teh zgodb se najdeš, hkrati pa se počutiš majhnega. Pisali so ljudje, ki so preživeli raka, ki se borijo z rakom ali kakšno drugo boleznijo, pišejo ljudje, ki imajo zlomljeno srce, ki nimajo doma, ki se počutijo izgubljene. Predvsem pa tisti, ki hočejo biti slišani. Slabo zapisane zgodbe nisem našla, pa čeprav je na strani zapisana le poved ali beseda vemo, da za tem obstaja zgodba, ki je posebna. Tako, kot je posebna moja in tvoja zgodba, pa naj bo še tako navadna in tebi vsakdanja. V eni zgodbi je zapisano, da je tolažeče vedeti, da nekdo bere tvojo zgodbo. Da ni važno, ali tistega človeka poznaš ali ne, v trenutku, ko začneš brati njegovo zgodbo, sta vajini življenji za nekaj trenutkov povezani in mogoče je prav v tem čar branja drugih usod, pričakovanj, misli. Seveda človekove zgodbe spoznavamo skozi življenje, razlika je le v tem, da v večini primerov njihovo zgodbo spoznamo le površno, ali pa je sploh ne. Koliko stvari vemo o sošolcih, ki jih srečujemo vsak dan? Koliko stvari vemo o svojih najbližjih prijateljih? Običajno vemo to, kar oni hočejo, da vemo, včasih pa vemo to, kar mi hočemo, da vemo. Res hočemo izvedeti, kakšno je njihovo počutje, ko jih za to vprašamo, ali je to samo ''small talk'', nepomemben podatek s katerim začnemo pogovor?

Osamljeni, izgubljeni, ljubljeni, nerazumljeni, vsi imamo zgodbe. Mogoče jih ne bomo nikoli delili s svetom, mogoče bomo o njih pisali v knjigah in mogoče so naše zgodbe še neuresničene in so v neki daljni prihodnosti. Pomembno pa je vedeti, da imaš v tem trenutku nekaj, kar lahko poveš, zapišeš, celo narišeš in ti je ne more vzeti nihče. Hkrati pa boš imel zgodbo tudi jutri, čez eno leto ali deset, odvisno je le, ali boš na njo ponosen ali ne. Vse je odvisno od tebe. 

Ponarejena diploma - mačji kašelj?

Zadnje čase naslovnice časopisov ''krasijo'' ljudje, ki jim je bila odvzeta diploma. Zakaj? Ker je nikoli niso zaslužili in za njo trdo delali, kot to delamo mi. No, vsaj večina. Očitno je postalo tudi, da je šolski sistem precej lahko nalagati in  dobiti diplomo po nepoštenem postopku. Prav tako pa s tem podvomimo tudi v delodajalce. Res je, da preverjanje diplom ni njihovo delo in več podjetij je tudi potrdilo, da verodostojnosti teh listin ne preverjajo, vendar se sprašujem, ali se to, da imaš lažno diplomo, res ne pozna v našem delu. Če se ne, zakaj potem sploh študiramo? Ne zaradi znanja, temveč zato, da po treh ali petih, celo šestih letih v rokah držimo kos papirja? Kaj nam potem ta kos papirja sploh še pomeni?

Še huje je to, da se je ljudem, ki so s ponarejeno diplomo prišli do visokega položaja, vse to splačalo, saj si je na tem položaju nagrabil dovolj denarja, da mu sankcije pravzaprav niti ne pomenijo veliko, kar potrdi tudi zaskrbljujoč podatek, da so v zadnjih letih samo v državni upravi odkrili kar 112 ponarejenih spričeval. Seveda ne moremo reči, da ljudje s ponarejenimi diplomami v svojem delu niso dobri, saj morajo biti prepričljivi, vendar to še ne pomeni, da si službo, ki jo imajo, tudi zaslužijo. Zaslužil bi si jo namreč tisti, ki je do diplome prišel na pošten način in je za takšno delo kvalificiran. Mogoče bi tudi stanje v naši državi bilo boljše, če bi moč imeli v rokah ljudje, ki so za to mesto trdo delali.

Seveda pa s tem dogajanjem dvomimo tudi študenti in se sprašujemo, če je sploh vredno obiskovati predavanja, študirati in se truditi za položaj, ki bo na koncu enakovreden ali pa celo nižji tistemu, ki fakultete pred diplomiranjem nikoli ni obiskal. Ker si on lahko to privošči, saj ima poznanstva  in ve, da bo, ko bo diplomiral na nepošten način, imel službo še v istem mesecu. Kaj nas  loči od drugih kandidatov pri iskanju službe? Če verodostojnosti delodajalec ne pregleda, prav nič.

No, mogoče nas od njih loči nekaj, kar je pomembnejše od denarja ali oblasti. Čista vest. Mogoče to res ne pomeni nič v očeh delodajalcev, ki prvič vidijo našo prošnjo in mogoče res zaradi tega ne bomo prej dobili službe, vendar je vseeno pomembna za našo osebnost. Imeli bomo znanje, ki nam ga ne more odvzeti prav nihče in imeli bomo spoštovanje ljudi, kar je stvar, ki so jo ljudje s ponarejenimi diplomami izgubili. Vedeli bomo, da naše otroke lahko naučimo poštenosti in iskrenosti in to sta vrlini, ki sta pomembnejši od denarja in oblasti. 

To kolumno lahko preberete tudi v marčevski izdaji Spektra! :)

Łepa si!

''Joooj, kak bo fajn, ko bom čez pol ure v postelji,'' sem pomislila danes ob pol devetih zvečer. Predavanja se začnejo ob osmih zjutraj in meni se pravzaprav ne da biti ob pol devetih še produktivna, če ni nujno potrebno. Zavita v odejo berem knjigo ali pa pogledam kakšen film in zame je to zelo blizu popolnemu večeru. Žalostno? Mogoče malo, vendar se mi vseeno ne zdi, da je opcija, ki vključuje hojo po mariborskih diskotekah kaj boljša.

Ko grem ven, se seveda lahko imam lepo in se zabavam, vse večkrat pa se zgodi, da se počutim utrujeno. Utrujeno od grozne glasbe, nadlegovanja vedno istih fantov in pick up vrstic v smislu ł(!)epa si in podobno. Nočem (preveč) žaliti naših ''južnih'' bratov, ampak kaj res morajo osvajati vsako punco v diskoteki? Seveda se ti predstavijo in ti jih moraš petkrat prosit (če jih že prosiš), da ponovijo ime, ker jih ali ne razumeš, ali pa imajo ime v smislu Selim, Hasan in podobno. Ko končajo z mojo skupino, se pomaknejo k drugi in tako naprej. Zelo me že zanima procent uspešnosti pri teh ''fantih''.

Fante v diskotekah lahko razdelimo na le nekaj skupin. Druga skupina so tisti z uhančki. Torej tisti nogometaši. Ok, dovolj stereotipov, torej tisti, ki imajo v vsaki uri eno punco. Ali vsake pol ure. To so tisti, ki mislijo, da so ful lepi, imajo roza srajčke in bleščeče uhančke, lahko so južni ali pa so samo preživeli preveč časa v solariju ali pa z mazanjem samoporjavitvene kreme in tudi punce jim višajo ego. Malo za šalo, malo zares, takšne najdeš v vsaki diskoteki. Seveda lahko naletiš na povsem normalnega nogometaša ali uhančkarja, vendar je to po mojem skromnem mnenju zelo redko. In spet, seveda lahko naletiš tudi na popolnoma simpatičnega fanta, z njim  plešeš, se zabavaš in se imaš fajn, ne da bi te nekdo prijel za rit vsakih 5 sekund. Lahko si celo izmenjata številke in se iz tega razvije kaj več, ampak ok. Ne vem, če je parov, ki so se spoznali v diskotekah kaj dosti.

Da pa ne bom kritizirala samo fantov, lahko povem še nekaj o skupinah punc. Tu so tiste, ki imajo petke do mojega kolena in z njimi niti slučajno ne znajo hodit, zato večino časa preživijo na stolu, ob mizi, na tleh ali pa na mojih prstih, ker je preveč mainstream hodit po svojih. Tu so tudi tiste, ki čakajo, da jih bo en fant zgrabil in popeljal v tisti privlačen temen kotiček if you know what I mean. :P Potem so tu tudi hair fliperke, katerih lase ješ ves večer. Enough said. Še ena skupina, ki je ne smemo izpustiti so milfice, a.k.a. ženske, ki so +40 in osvajajo mlade fante. Kot je Klemen. Dobro, ne bomo spet te zgodbice pripovedovali. Aja? Hočete jo slišati? :D No, Klemen je prijazen in privlačen ;) 21-letni fant, ki je moj dober prijatelj. Ko sva zunaj, se zelo zabavava. :D Zanimiv del je, da je neizmerno privlačen takšnim ženskam in to mu tudi rade pokažejo. Brez sramu in stvar je taka, da tudi, ko je očitno, da fant ni zainteresiran, ne odnehajo, kar se je zgodilo dragemu Klemnu, ki se je k meni zatekel na pomoč. Kot dobra prijateljica, sem se mu raje smejala, kot pa mu pomagala. Oh, well. (Disclaimer: da ne boste mislili, da sem slaba prijateljica, pomagala sem mu, ko je bil na robu joka. Dobro, po 10 minutah (mojega) smejanja.)  Ok, potem so še tu čisto normalne, prijazne punce, ki so prišle samo plesat.

Vmesna skupina diskotek so parčki. Teh nikoli (ali pa zelo redko) ne vidiš plesat, temveč se stiskajo na stolu, ali pa pleše samo punca, fant pa jo gleda, kar se je meni vedno zdelo malce creepy. Vsake toliko mu pošlje poljubček, da mu pove, da ga za vedno ljubi in nato pleše dalje. Sama. Teh ne bom nikoli razumela.

Ok, pa smo razdelali nekaj skupin, ki jih lahko srečamo v diskotekah. Mogoče sem na kako pozabila, se iskreno opravičujem tej skupini in vas opozarjam, da bloga ne smete jemati preveč resno, ker drugače bodo spet kreganja in tam itak vedno zmagam, ker sem levinja. :P

Peace!

P.S.: Čez pol ure bom v postelji in nihče ne bo imel predsodkov glede tega! :P

Ustavimo negativnost!

Ena izmed mojih Spektrovih kolumn, hope you like it. :)

Sedim na klopi, čakam prijateljico in slišim dekleti, ki se pogovarjata, kako grdo in neokusno je bila včeraj oblečena njuna sošolka. »Si videla, kako je bila naličena? Bila je kot klovn!« se smejita in nato preideta na komentiranje fanta, ki je šel mimo. Padel je komentar o izvoru jakne in čevljev. Nadaljevali sta s kritiziranjem fanta njune prijateljice in o tem, kako dolgo bosta še skupaj. Jaz sem še vedno tiho sedela, a začela razmišljati.

Zakaj moramo ljudje biti tako zelo negativni? Zakaj imamo potrebo po izpostavljanju napak drugih, ki jih v večini primerov sploh ne poznamo in o katerih ne vemo, kdo so in kaj so doživeli? Kdaj smo nazadnje rekli prijatelju, da je lepo oblečen, da ima lepo frizuro ali, preprosto, da je videti dobro? Pa tudi, kako daleč lahko gremo, dokler temu ne rečemo nasilje, na katerega že močno opozarjajo ZDA in Velika Britanija?

Tudi v službi je običajno tako. Vidijo se negativne stvari in to razumem, vendar je včasih lepo, če dobiš spodbudni kompliment od svojega nadrejenega, čeprav tvoje delo ni najpomembnejše v podjetju. Verjetno bi nekateri ljudje raje hodili v službo, če bi tam bila pozitivnejša atmosfera in bi se izpostavljalo tako dobro kot slabo. Iz negativnih komentarjev se učimo, a enako pomembni so tudi pozitivni komentarji, ki nam polepšajo dan in nas naredijo boljše ljudi.

V medijih lahko na prvi strani zasledimo, kdo se je zredil, kdo si ni umil las in kdo bo čez nekaj dni imel mozolj, ker je jedel hitro hrano. Seveda se bo zaradi tega tudi zredil. In ljudje to beremo. Ker lahko. In ker je obrekovanje slovenski nacionalni šport, takšne stvari nato prakticiramo v svojem življenju. Kdaj si nazadnje dal kompliment, koga pohvalil, koga kar tako objel ali se neznancu nasmehnil na ulici? Pravzaprav sem jaz slednje storila danes in gospa je bila prav presenečena, ni se nasmehnila nazaj, odmaknila je pogled in s stisnjenimi ustnicami nadaljevala pot. Kam smo prišli, če so ljudje presenečeni nad prijaznostjo ali pa v prijaznem nasmehu vidijo nekaj grdega, nesramnega, ker so tega navajeni?

Če o svetu ne bi razmišljali negativno, bi bil svet pozitivnejši. Preprosta matematika. Ljudje delamo, razmišljamo in smo boljši, če je svet okoli nas prijazen. Vsak ima slab dan, slab teden, lahko tudi leto, vendar mu lahko to slabo obdobje mogoče polepšamo, če mu podarimo nasmeh, kompliment ali objem, tudi če ga ne poznamo. Zakaj moramo komentirati grdo, če lahko vidimo tudi lepo? Upam, da se bomo ljudje kdaj naučili dajati in sprejemati komplimente in da bo to postalo del našega vsakdanjika. 

Irska - zelena dežela

Nekaj mesecev sem za januarsko številko Spektra podoživela mojo izkušnjo na Irskem. Tukaj je članek...

Irska že mnogo let privlači mnoge popotnike iz vsega sveta, v zadnjih letih je teh še več, saj dober glas vseeno seže v deveto vas. Ljudi, energije in gostoljubnosti države se pač ne pozabi kar tako.

Ko pomislimo na Irsko, je naša prva asociacija zelena barva, kmalu zatem pa viski, pivo in veseli ter prijazni ljudje. Mogoče pomislimo tudi na irske škrate, ki so znani po vsem svetu in nam prinašajo srečo in denar. Vsi poznamo zgodovino Irske, ki je bila težavna in  spremenljiva, vendar lahko kljub temu rečemo, da so ljudje ohranili ljubezen do države in predvsem do njihove glasbe. Irska glasba je zelo posebna, Irci pa so zelo ponosni nanjo, saj jo lahko slišimo v vsakem baru, trgovini s spominki ali celo v trgovinah z živili. Irsko imenujejo tudi dežela učenjakov in svetnikov, saj je rojstni kraj mnogih pisateljev in pesnikov. Potovanje na Irsko je bilo moje prvo samostojno potovanje, kar pomeni tudi veliko skrbi, saj še postopkov potovanja nisem popolnoma poznala, a izkazalo se je, da je bila moja skrb popolnoma odveč. Ljudje so gostoljubni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku in zagotovo najbolj prijazni ljudje, ki sem jih kdaj srečala.

Irska ima nekaj več kot štiri milijone prebivalcev, od teh jih 1.200.000 živi v Dublinu in okolici, glavnemu mestu Irske, ki sem ga obiskala jaz. Dublin ima bogato zgodovino, saj arheološki ostanki kažejo, da so bila ljudstva na tem področju naseljena že 7.500 pred našim štetjem. Kasneje so se naselili Kelti, Vikingi, nato pa se je začela bitka osvajalcev. V Dublinu se je ustanovil tudi prvi irski parlament, ustanovili so tudi kolidž, nato pa jih je hudo prizadela kuga. Mesto si je dokončno opomoglo v 18. stoletju, zgrajene so bile mnoge zgradbe, ki danes dajejo dušo Dublinu – parlament, trg Merrion in za prebivalce najbolj pomembna zgradba – tovarna Guinness.

Že iz letala, ki je bil mimogrede, prav tako zelen, smo lahko ugledali zelenost Irske. Vsi smo mislili, da je to le kliše, le kako bi lahko trava in pokrajina bila bolj zelena, kot ta pri nas, vendar je res. S spuščanjem letala je tudi moja vznemirjenost naraščala in končno sem stopila na trda, zelena irska tla. Sledila je le še enourna, skoraj brezplačna avtobusna vožnja do centra Dublina, iskanje hostla in prispela sem na svoj cilj. Seveda ne bi šlo brez zapletov, saj mesto nima označenih ulic. Vsaj s številko ne, vendar so zato tu ljudje, ki ti pomagajo. Na vsakem koraku lahko najdemo center za (izgubljene) turiste z brezplačnimi zemljevidi mesta in ljudmi, ki te usmerijo na pravo pot. Izbira hostla je ključna in če izbereš pravega, se lahko raziskovanja Dublina vsak dan lotiš kar peš, prav tako pa večina že tako poceni hostlov ponuja zajtrk ''all you can eat'', kar pomeni manj zapravljanja za hrano in več za vstopnine ali za pohod v eno izmed številnih trgovin s spominki. Center Dublina je majhen, O'Connell street je njihova glavna ulica, kjer lahko najdemo glavne trgovine in restavracije. Ulico zaznamuje tudi ''The Spike'', srebrn stolp, ki je viden skoraj iz kateregakoli kotička Dublina in je uporaben tudi za turiste, saj se tako praktično ne moreš izgubiti. Iz te ulice je prelep tudi pogled na številne mostove, ki so pot čez reko Liffey.

Znamenitost, ki sem jo morala v Dublinu obvezno obiskati, je bil tudi Trinity College. Ustanovila ga je kraljica Elizabeta leta 1592 z namenom, da bi Irce rešila revščine in slabih navad, ki so jih pridobili s šolanjem v Franciji ali Italiji. V njem je shranjena tudi znamenita knjiga Book of Kells iz leta 800, ki s svojimi keltskimi ilustracijami in okrasi še zdaj velja za eno najbolj zapletenih in nenavadnih del. V kolidžu lahko najdemo tudi center Oscarja Wildea, irskega pisatelja, katerega spomenike lahko v Dublinu najdemo na skoraj vsakem kotičku. V Trinity College so študirali mnogi znameniti pisatelji in pesniki, med njimi tudi Samuel Beckett, Bram Stoker in Jonathan Swift. Kolidž krasijo mnogi spomeniki umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so tukaj študirali. Očara nas s svojo mogočno arhitekturo, v njem pa se skriva tudi majhen park. Ne morem zanikati, da nisem po obisku kolidža obiskala njihove spletne strani in se pozanimala, če sprejemajo Erasmus študente tudi iz naše univerze. Čeprav nimamo take sreče, si je Trinity College vseeno vredno ogledati.

Ena izmed glavnih znamenitosti Dublina je tudi tovarna Guinness. Na svoje pivo so Irci zelo ponosni in tudi tovarna jim je lahko v ponos. Je ena izmed redkih stavb, ki za vstop pobira vstopnino, vendar je ta vstopnina dobro zapravljena. Na vhodu nas je pozdravil vodič, ki nam je razložil, da je muzej zasnovan v obliki značilnega kozarca Guinness in da nas skozi vzpenjanje do vrha muzeja vodi elektronski vodič, ki nam na vsakem koraku pove nekaj o izdelavi piva ali o zgodovini tovarne. Sprehodimo se lahko tudi čez razstave kozarcev in steklenic skozi leta in si ogledamo vse reklame za njihovo pivo, ki so bile kdaj ustvarjene. Sprehod čez tovarno piva je zelo zanimiv in da je bila izkušnja obiska tovarne še bolj pozitivna, so nas na vrhu tovarne Guinness nagradili z velikim kozarcem njihovega piva in z veličastnim razgledom na Dublin. Pivo na meni ni pustilo velikega vtisa. Z nekaj besedami ga lahko opišem kot grenko in zelo močno, vsekakor pa je nekaj, kar se na Irskem mora poskusiti.

Ne smemo iti tudi mimo muzejev, ki jih v Dublinu kar mrgoli. Obiskala sem muzej nacionalne zgodovine, ki je, kot vse v Dublinu, urejen do potankosti in še zdaj ne morem verjeti, da zanj ne pobirajo vstopnine, zaželen je le prostovoljni prispevek, ki sem jim ga ob izhodu z veseljem odstopila. Popeljejo nas skozi irsko zgodovino vse od začetka z ostanki kosti, kovancev in verskih predmetov, popelje nas skozi ljudstva, ki so živela na področju Irske in nam razloži zgodovino verstev, ki so se pojavila na tem območju. Predmeti, ki jih lahko vidimo so podkrepljeni še s slikovnim in zvočnim materialom, ki nam vsak predmet še natančno razložijo. Poleg muzeja nacionalne zgodovine pa sem obiskala še muzej pisateljev – Dublin Writers Museum, kjer se skrivajo zakladi, kot so faksimile Book of Kells, Medleyjeva najstarejša izdaja dela Molly Malone in celo posnetek Joyceovega branja njegovega dela. V muzeju so zbrane tudi pisalne mize znamenitih avtorjev, njihovi podpisi in rokopisi številnih del. Starinska podoba muzeja mu da dodaten čar in ga naredi res vrednega ogleda.

Mesto je posejano s parki, ki so brezhibno urejeni, običajno pa jih od sivih stavb loči tudi obzidje. V njih lahko najdemo potočke, jezera, ribnike, predvsem pa veliko ljudi ob kateremkoli času, ki se skušajo s svojimi družinami sprostiti ob pikniku ali na igrišču. A ker mi lepi parki niso bili dovolj, sem se odločili za kratek izlet v predmestje Dublina, kjer sem obiskali živalski vrt, nato pa se podala v naravo. Pogled na pot, obdano z zelenim travnikom je bil neopisljiv. Na tej potki je bilo označeno tudi, da lahko, če nadaljujem, pridem do predsedniške rezidence, tako imenovane irske bele hiše, saj je princip te rezidence isti kot v Združenih državah Amerike. Iskala sem, povpraševala veliko ljudi in na koncu obupala, ko naju je prijazen gospod poslal v tisto smer, od koder sem prišli. Mogoče mi ni bilo usojeno, vendar sem bila vesela, da sem videla tudi ta čudovit del Dublina, od katerega je center mesta oddaljen le pol ure, vendar je tako zelo drugačen od barvitih stavb.

Na vsakem koraku nas spremljajo tudi bari, iz katerih se širi irska glasba in močan smeh domačinov. V njih poleg znamenitega piva in drugih pijač ponujajo še znan ''fish and chips'' in druge tipične irske jedi. Za pravi občutek domačnosti irskega bara se je potrebno malce odmakniti od glavnih ulic, kjer jih v glavnem obiskujejo turisti, le nekaj ulic stran pa lahko slišiš tudi kakšno zgodbo domačina in tako pridobiš novega prijatelja za večer ali pa celo za dlje.

Irsko si bom zapomnila po dobrih in prijaznih ljudeh, po ne tako dobrem pivu in predvsem po energiji, ki jo oddaja. Močna nacionalnost se čuti na vsakem koraku, čeprav me je presenetilo tudi število poljskih trgovin, ki so tam nastale z velikim številom priseljencev. Irska glasba, štiriperesna deteljica in zeleni škrateljci, ki ti prinašajo srečo, pa nas spremljajo po vsej Irski. Vedno se bom spominjala tudi pojočega varnostnika v trgovini s spominki, ki je ob svojem delu glasno popeval ob irski glasbi in te ob prihodu in izhodu iz trgovine z nasmehom pozdravil in te vprašal po počutju. Seveda pa ne bom pozabila tudi simpatičnih fantov, ki so delali v recepciji mojega hostla. V sekundi, ko sem zapustila Dublin, sem začela načrtovati naslednji prihod v zeleno državico. V načrtu je Cork, Limerick, Galway, pravijo pa tudi, da prave Irske ne vidiš, dokler ne obiščeš podeželja.