Užitki dela na blagajni

Ko malo ''poscrollaš'' po mojem blogu vidiš, da se je kar zresnil. Ne vem, če mi je to všeč, ali ne, mogoče pa sem celo v teh nekaj mesecih, bognedaj, odrasla. No, v takšne skrajnosti še verjetno nisem zašla, vseeno pa bom to preverila. 

Seveda je dejstvo, da se moje življenje ni kaj drastično spremenilo, razen to, da uživam v statusu absolventa in da delam na blagajni, kjer skoraj dnevno poslušam ljube piskajoče zvoke, ki se zadnje čase pojavljajo še v sanjah, ali pa spet v sanjah naletim na velik plakat z vsoto računa, ki sem ga zaračunala med delom. Pri delu na blagajni je, če to počneš celo življenje, najverjetneje najbolj pomembno ne da znaš šteti, ampak da si ''people person'', kar je moja definicija tega, da se rad pogovarjaš tudi z neznanci, da si z njimi prijazen in da imaš na obrazu vedno narisan ne preširok, vljuden nasmešek, ki ga rad deliš z drugimi. Seveda je to tudi delo, kjer od časa do časa dobiš povabilo na kavo ali celo na večerjo od ''moških'' (za moške blagajničarke še ne vem, bom preverila), ki so pravkar začeli brati (ok, to je karikirano, da ne bo pomote) do moških, ki že imajo toliko kilometrine, da bi lahko preleteli svet. V tem lahko oseba, a.k.a. blagajničarka uživa, ali pa je postavljena v awkward položaj, ki je še bolj awkward, če sama ne ve, kako s takimi ponudbami ravnati. Pogosto pri meni tako nastopi samo vljuden nasmešek in ''hvala, na svidenje'', kar pri nekaterih zadostuje, nekateri pa so pač malo bolj vztrajni, čeprav nosiš tisti grozni oranžni pulover, v katerem ne bi izgledala dobro niti Jessica Alba (ok, mogoče ona, ampak res redka!). Ali pa ti namesto kave ponudijo kakšen nasvet za spolne aktivnosti, ki so definitivno njihova stvar ali pa mi zaupajo kakšen trik, ki bo naredil življenje mojega fanta bolj pestro. Tukaj seveda jaz postanem še bolj awkward, ampak to njih seveda zabava. Počasi bom mislila, da pridejo v trgovino z namenom, da me spravijo v položaj, v katerem mi bo skrajno neudobno, kjer bo moj obraz rdeč kot Sneguljčičine ustnice in ob katerem bom se, ker se tega ne sprašujem dovolj pogosto, spraševala čemu mi je ta služba sploh potrebna. Ampak dobro, ti gospodje so vsaj prijazni in ti si lahko prijazen nazaj. Izziv je, ko se ukvarjaš z ljudmi, katerih cilj je, da te dodobra natulijo, ti pokvarijo dan in ti povejo, da v življenju ne boš postal nič dobrega. Za to je nesekirantom (med njih ne spadam jaz, da ne bo pomote) popolnoma vseeno, meni pa lahko dodobra pokvari dan in hitro je blagajničarska zabava, ki je seveda na sporedu vedno, ko ti kdo ne pokvari dneva, končana, tebi pa cel dan po glavi hodijo pametne zadeve, ki bi jih lahko rekel v tisti situaciji, ampak se jih takrat, obviously, nisi spomnil. Oh, well.

Takšni dogodki ti delo na blagajni res ''popestrijo'', še vedno pa je najbolj pester ''veseli'' december. Božič in s tem časom povezano vzdušje sem, če me slučajno ne poznate in tega ne veste, vedno imela rada. Lučke, vonj po kuhanem vinu v centru Maribora, božični koncerti in, če še nisem omenila dovolj, lučke, me nikoli niso pustile ravnodušne. Imela sem nedolžno mišljenje, da je v tem času vse magično, da se vse spremeni na boljše in da je to najboljši čas v letu. Delo na blagajni je ta pogled malo spremenilo. Zdaj je misel na božični čas povezana z gužvo, gužvo in še enkrat gužvo, mogoče tudi z dolgimi delovniki in na to, da najverjetneje ne boš imel časa za karkoli drugega, kot delo in pri tem se ne moreš niti pritoževati, ker delaš preko študenta in ker itak rabiš denar (ki pride jutri :D), ampak vseeno mi delo na božični večer, ko je trgovina odprta čisto predolgo in ko ljudje grejo v trgovino samo, da grejo in kupijo eno stekleničko milnih mehurčkov za pihanje (true story, btw), ni preveč dišalo. Zakaj, zakaj bi šel v trgovino ob pol sedmih na božični večer (oziroma lahko rečem kar kadarkoli) in kupil samo milne mehurčke? Si brez milnih mehurčkov ne predstavljaš življenja, tisto tekočino piješ in si od nje odvisen ali je kakšen globlji razlog in bo tista steklenička rešila življenje 30im otrokom v Afriki? Če je slednji, še razumem, drugače pa žal ne.

Seveda nobeno študentsko delo ni idealno in tega se zavedam, pravzaprav mi na blagajni sploh ne gre slabo in bi definitivno bilo slabše. Še vedno pa je zabavno dogodivščine spraviti na papir (ali pa na blog) in si v vašo zabavo olajšati dušo, moj blog pa tako končno narediti malo bolj lahek in ne preveč globok, ker je že šlo malo daleč. :D

Kot vedno - hvala za branje. :)

Z upanjem v 2014

Pa smo se poslovili tudi od leta 2013. Moram priznati, da mi ni bilo dolgčas in da je definitivno imelo veliko vzponov in padcev. V tem letu sem spisala kar dve diplomi, pridobila nekaj prijateljev, vsaj enkrat pregledala vse sezone Friendsov in Gilmore Girls in se jaz, Kaja, the control freak, vpisala v absolventsko leto, kar sploh ni bila tako slaba odločitev. Na svoj zemljevid obiskanih držav sem dodala še Luksemburg (ki je bil še en korak k temu, da premagam svojo socialno nerodnost - malo se čudno sliši v slovenščini ali ipak) in Poljsko (ki je bila samo potrditev, da imam super prijatelje, da je alkohol lahko zelo poceni in da sem in vedno bom lightheaded). Začela sem tudi še bolj izkoriščati mojo ''pisateljsko'' žilico, kar se kaže tudi na blogu, ki še ni tak, kot bi ga hotela, ampak upam, da bo postal rastoči projekt leta 2014. Premagala sem svoje depresivne mesece in končno s samozavestjo povedala, da sem srečna (upam, da nisem prehitro rekla). Lahko bi rekli, da sem naredila dolgo pot in da čeprav prvi meseci niso bili najboljši, I made it a good one.

Prav zato za leto 2014 nisem sklenila nobenih novoletnih zaobljub. Nobenih pričakovanj, nobenih stvari, ki se jih potem ne bom držala. Leto bom sprejela takšno, kot bo. Delala bom stvari, ki me osrečujejo, dokler jih lahko. Družila se bom s prijatelji, z ljudmi, ki so mi pomembni in delala na tem, da so tudi oni srečni in jim pri tem pomagala, če bo le možno. Mislim, da bo leto dobro. Mislim, da bo polno smeha, optimizma in lepih trenutkov, ki jih ne bom pozabila. Upam, da bo polno potovanj in upam, da bodo ga zaznamovale pozitivne stvari. Upam tudi, da bom iz tega bloga končno naredila nekaj dobrega. Nekaj, kar ne bo lahko pozabiti, pa naj bo slabo ali dobro (ampak upam, da dobro).

Srečno 2014. Make it a good one.

Pa ti, si srečen?

Pravijo, da je človek sam svoje sreče kovač. Pravijo, da si sam zaslužen za to, kar imaš in za to, česar nimaš. Pravijo tudi, da moraš za svojo srečo delati. Trdo delati. Vem, da sem trenutno malo poetična, ampak včasih je sreča popolnoma objektivna stvar. Stvar okoliščin. Nekaj, na kar ne moreš korenito vplivati. Lahko si na playlisto vržeš najbolj vesele pesmi ever in upaš, da te prevzamejo. Sama menim, da je sreča v ljudeh, ki te obdajajo. Če se obkrožiš z ljudmi, ki jih imaš rad, ki te osrečujejo, si tudi sam srečen. Je tako preprosto.

V torek, 3. decembra sem obiskala Dunaj in koncert Imagine Dragons s prijateljicama, ki si jih lahko želi vsak človek. In vem, da sem to, da jih imam rada povedala že kakšna dva bloga nazaj, ampak tega itak ni nikoli preveč. Nekako te udari, ko cela dvorana v en glas poje pesem, ti pa si tam z ljudmi, ki jih včasih jemlješ za samoumevne, v tistem trenutku pa se zaveš kako zelo posebni so. Ko ti pevec sporoči, da si lahko srečen, ker si živ, da so tvoji problemi majhni proti problemom drugim, v polni dvorani doživiš filozofski trenutek. Srečna sem. Včasih v tem svetu pozabiš na stvari, ki so pomembne. Na prijatelje, na družino, na to, kar te osrečuje. Na tiste drobne trenutke, ko si v postelji s knjigo in s čajem ali pa na tiste trenutke, ko si v objemu nekoga, ki te ima tako zelo rad, pa sploh ne veš zakaj in kako se je to zgodilo. Nizka samozavest je vedno bila ena izmed mojih značilnosti, ki jih nikoli ne kažem, ampak je vedno zasidrana nekje globoko. Vedno so vprašanja, če bom osebo, ki mi je pomembna, izgubila. Ampak hej, takšno je življenje. Včasih nekoga izgubiš, včasih pa dobiš nekoga, ki tvoje življenje naredi srečnejše in vanj vnese več ljubezni. Seveda s tem tvegamo. Tvegamo, da bomo prizadeti, na črto postavimo življenje, kot smo ga poznali do zdaj. In s tem postanemo ranljivi. Takšnih situacij se bojimo in v takšne situacije se neradi postavljamo, pa vendar gremo skozi njih znova in znova. Ker je vredno.

Zato moramo delati stvari, ki jih radi počnemo. Rad pišeš? Piši. Rad bereš, potuješ, hodiš na koncerte? Beri, potuj, hodi na koncerte. Passengerji pravijo ''Life is for the living, so live it.'' Včasih pozabimo, da smo živi, zdravi, da lahko gremo kamorkoli želimo, če si ta cilj postavimo in če je želja dovolj velika. In ker je vredno.

Več jezikov znaš, več veljaš?

*Spet je izšel Spekter in s tem tudi moja kolumna. Upam, da vam bo všeč.

 

Nobena skrivnost ni, da je angleščina v današnjem svetu univerzalni jezik, da se govori ne le v državah, v katerih je ta uradni jezik, temveč tudi tam, kjer se srečajo ljudje, ki jezikov drug drugega ne znajo, znajo pa angleško. Tako bi lahko rek »Več jezikov znaš, več veljaš« bolj ali manj ovrgli. Ali pač? Sama se kot jezikoslovka trudim naučiti osnov čim več jezikov. Tako sem se v preteklosti učila nemško, francosko, italijansko, poljsko in seveda angleško. A koliko bi znanje teh jezikov brez angleščine dejansko pomenilo? Verjetno zelo malo. Kako dobro pa sploh poznamo svojo materinščino?

Otroci se že v zgodnjih letih v osnovni šoli učijo angleško do mere, ko je angleščina že skoraj enako pomembna kot slovenščina. Veliko ljudi mi govori, da raje berejo knjige v angleščini, da se jim slovenščina zdi okorna in nenaravna. Posledično ljudje ne usvojimo ne slovenščine ne angleščine. Kolikokrat se pogovarjamo dvojezično – en del povedi v slovenščini in en del v angleščini in se nam to zdi popolnoma normalno, celo bolj »svetovljansko«, kot če bi uporabljali samo slovenščino. Angleščini seveda ne moremo uiti, danes je stanje pač takšno, da brez znanja angleščine skorajda ne moreš v tujino, se ne moreš zaposliti ali potovati, govori jo namreč okoli 740 milijonov ljudi, številka pa še raste, vendar bi se ji lahko gladko izognili v pogovorih, na slovenskih forumih ali v slovenski pogovorni oddaji. Za nekakšno čistost jezika so se trudili naši jezikoslovci, ko so hoteli slovenščino očistiti takratnih germanizmov, mi pa postopoma njihovo delo uničujemo z angleščino, ki prehaja v naš delovni prostor in v naše zasebno življenje, na kar opozarja veliko slovenskih jezikoslovcev. Seveda je znanje jezikov pomembno, vendar moramo dajati težo tudi svoji materinščini in z njo ravnati kot z nečim dragocenim. Tujke so del jezika, vendar ne smemo pustiti, da popolnoma prevzamejo naš jezik. Če se lahko izognemo angleškim imenom, zakaj se ne bi? Mogoče je čas, da trend angleških imen prevesimo v trend slovenščine, ko bo tudi naš jezik bolj cenjen in govorjen.

Na svetu je okoli 7000 jezikov in prav vsak je nekaj posebnega. Truditi bi se morali, da bi se naučili ne le angleščine, temveč tudi kakšnega jezika, ki bi bil samo za naše veselje, obenem pa med učenjem ne bi pozabili na svojo materinščino. Tako bi postali bolj privlačni tudi za delodajalce in za angleški trg, sami pa bi lahko bili ponosni na znanje, ki nas za odtenek loči od drugih. »Več jezikov znaš, več veljaš« bi tako postal pregovor, ki ne drži le na papirju, temveč tudi v »resničnem svetu«.

Update

Nimam neke fancy teme za pisanje. Ni globoka ali pa pretirano žalostna ali vesela. Je en majhen update (go figure :D) trenutnega življenja, ki je seveda vsem zelo, zelo zanimiv. Honestly, je bolj za mene, ker se mi je zahotelo pisanja. :)

Ni skrivnost, da sem rada zaposlena, in v absolventskem letu sem se bala prav tega, da ne bom dovolj zaposlena. Seveda so bili ti strahovi popolnoma neupravičeni, ker sem si to leto napolnila, kolikor se je pač dalo. Tako sem se lotila učenja iranščine in hitro tudi odnehala, ker je pretežka. Nisem quitter, ampak to pa je res težko. Ali pa je profesorica bolj nesposobne sorte. Ali pa oboje. Anyways, lotila sem se. Lotila sem se tudi učenja znakovnega jezika, ki sem se ga hotela naučiti že leta in je težek ampak ne ''nenaučljiv'', tako da pri tem še vztrajam. Uspeva mi tudi pri zaobljubi, da bom več športala, kar je še en dosežek. Postala sem prostovoljka pri Popotniškem društvu Slovenije in s tem dobila tudi priložnost, da obiščem Luksemburg, katerega potopis lahko pričakujete v naslednjih dneh. Še vedno pišem za Spekter, zdaj pa je tu tudi Globetrotter. Seveda je tu tudi študentsko delo, ki ni nek dosežek, je pa pri današnjem trgu dela dosežek da ga sploh imam. :) Berem knjige, ki jih hočem brati in v njih uživam, čeprav vem, da niso potencialna visoka literatura, ampak so namenjene le temu, da se ljudje ob njih sprostimo, na kar sem v zadnjih letih malo pozabila. To so moje aktivnosti v zadnjem mesecu in če vam odkrito povem, je to več, kot sem prej naredila v treh letih. Še vedno imam dovolj prostega časa, še vedno se družim s prijatelji, z družino in še vedno sem ista Kaja, le mogoče malo modrejša in bogatejša za kakšno izkušnjo. Seveda je faks potreben za pridobitev želene službe, ampak imam občutek, da sem v zadnjih treh letih delala le to - študirala. Nisem bila prostovoljka, nisem se učila novih stvari, če ni bilo povezano s šolo in močno sem se bala, da bi si urnik prenatrpala in šole ne bi več zmogla. Turns out, I'm not that stupid. :D Ali pa mogoče sem, ker nisem pomislila na to, da bi kakšno prostovoljstvo lahko vplivalo na pridobitev potencialne službe, da bi me to ločilo od 20ih drugih ljudi, ki so študirali isto, kot jaz. Mladi včasih pozabimo, da niso pomembne le ocene, ampak tudi druge izkušnje, mogoče študentsko delo na blagajni pove, da si pripravljen vzeti kakršnokoli službo, da si že delal z ljudmi in da ti delo ni tako tuje, kot drugim, ki te izkušnje nimajo. Ampak to je že druga tema, za drugo priložnost. In tako sem v blogu prišla do zaključka, da pa mogoče absolventsko leto ne bo tako potratno, ampak bo leto, ko bom malo zrastla in se naučila novih stvari. Seveda morem malo potrkat na les, glede na to, da je to komaj prvi mesec, ampak glede na update, mi kar uspeva. Zdaj pa grem spat, ker je nedelja in sem cel dan delala in si zaslužim. Tak! :D

Peace!
Kaja

Like/dislike gumb za ljudi? :)

Nekaj časa sem hotela dati v objavo samo ta video. It speaks for itself, ampak vseeno. Prva misel, ki jo prikaže je ''I often have trouble letting go of the past.'' Ampak dobro, to imamo vsi, ali pač? Ne moremo pozabiti dogodkov, ki se jih drugi sploh ne spomnijo več, ki mogoče sploh niso pomembni. Igramo igrice z ljudmi, ki so nam pri srcu, ker drugače ne znamo, poleg tega pa vemo, da oni počnejo isto. Mogoče bi se vrnili v tisto otroštvo, ko si iskreno povedal, ali imaš raje mamico ali atija, ko si povedal odraslim točno to, kar misliš, ko nisi imel nekega filtra in je to bilo čisto ok. Ko nisi potem še dva tedna razmišljal ali si fantu/punci odgovoril z napačnim tonom.

Analiziramo vsako rečeno besedo, ko smo na kavi z nekom, ki nam je všeč. Sem kaj narobe rekla? Sem bila preveč zadržana/preveč napadalna? Seveda to niso vsa vprašanja, na katera potem odgovarjaš še mesec po tem, ampak ok, pravo vprašanje je, če je to sploh pomembno. Na nek način je tako, da se z nekom ujameš, ali pa se ne, preprosto, ali pač? Bi pomagalo, če bi v enem trenutku rekel nekaj drugega, bi zato bila potem ''compatible''? Najverjetneje ne bo ena beseda/poved/pogovor definirala celotnega tvojega odnosa, ali pač? Nismo teh stvari že malo prerasli? Ne bi bilo preprosteje reči: hey, I like you, let's be friends/something more/whatever? Da bi potem za spremembo enkrat končno vedel, kje si? Živcira me, da ne vem kje sem. Pri komerkoli. Seveda, za to sem lahko kriva tudi jaz, saj ''ljubezen/prijateljstvo/znanstvo igra je za dva'', če citiram Game Over in nisem več na čisto resni strani. Čisto resno pa mislim, da bi bilo življenje one hell of a lot easier če bi ljudje bili malo bolj odkriti. Če nam dejanj ne bi preprečevali strahovi. Če bi si enkrat, samo enkrat za spremembo upali. Živeli v trenutku in ne bi pomislili na preteklost ali na prihodnost. Seveda tej ''filozofiji'' ni ravno dobro slediti povsod, ampak bi bilo res revolucionarno (in lažje), če bi se tega držali pri naših odnosih z ljudmi, ali pa bom sama uvedla like in dislike button za ljudi, tudi to bi bilo kul. Hm, mogoče pa bom s to idejo obogatela in je ne bi smela objaviti javnosti? Oh, well. :) Ni dobro tudi, če se preko interneta pogovarjaš s Sandro, ki si te pogovore shranjuje in se potem tolčeš po glavi za besede, ki si jih napisal v letu 2007. :D In me je spet zaneslo in je prišel ven blog, ki ni tako hudo globok, kot je bil mišljen na začetku. :) Oh, well. :P

Peace! :)

Prijateljem

Je verjeti, da že dva meseca nisem pisala za blog? Lahko bi se izgovarjala, da sem bila ekstremno zaposlena, čeprav nisem bila, zato bom povedala samo, da ni bilo inspiracije, ko pa je bila, pa sem bila prelena, da bi dejansko vzela prazen list papirja ali pa stran v wordu, kot to delajo v modernem času in se dejansko spravila pisat. Izgovor je torej lenoba, malce pa tudi ukvarjanje z ljudmi, ki jim je ta blog posvečen. Ne, to ne bo nek zabaven blog, ampak bo bolj resne narave in ne tako jaz, kot običajno. Mogoče. Saj veste kako delujejo moji možgani, če me slučajno berete. Na blogu, ne v Spektru, Spekter kaže malo bolj zbran del mene.

V zadnjih letih sem dobila kar nekaj prijateljev, nekaj pa jih tudi izgubila, to je pač življenje. Nekateri so se obdržali, z nekaterimi smo se oddaljili. Stvari se, ko začneš s faksom pač malo spremenijo (po mojem mnenju) in mogoče celo odkriješ, da je to, kar si, čisto ok za nekatere ljudi, za nekatere ljudi (ki očitno niso pomembni) pa pač ne. Hell, mogoče celo odkriješ samega sebe. Mogoče se celo sprijazniš s tem, kar si, za to pa potrebuješ ljudi, ki jim pravimo prijatelji. :) Na faks sem prišla bolj z mislijo, da bom najverjetneje srečala in spoznala ljudi, s katerimi se bomo razumeli, imeli bomo skupne interese, po faksu pa se bomo najverjetneje razšli. Ne vem zakaj sem tako mislila in trenutno se mi ta ideja zdi ena najbolj čudnih, ki sem jih kdaj imela. Spoznala sem namreč ljudi, brez katerih si svojega življenja danes sploh več ne predstavljam in so mi pravzaprav kot bratje in sestre, nekateri kot bratranci in sestrične. Postali so nekako samoumevni, da so tam, in čeprav se med seboj ''cenimo'' in to kažemo s smehom, ko kdo pade na ledu, ali pa ko napačno prebere kakšno besedo (ne bomo se izpostavljali, ne bi blo preveč FUN) :D. Vse lepo in prav, ampak sem vam vseeno hotela posvetiti mali blogčič, da se vam malce zahvalim. Ne bi mogla najti boljših ljudi, s katerimi bi preživela večji del zadnjih treh let in s katerimi bom še preživela leta, ki nas še čakajo (hopefully me ne boste unfriendali zaradi pretirane čustvenosti in, let's face it, for being corny).

Ok, da ne bom samo faksovskih prijateljev kujala v zvezde, morem omeniti še stare. Tiste, ki so se obdržali skozi mojo puberteto, moje gangsterske čase, ko sem bila izjemno kul s svojim Eminemom in debelimi blond prameni. Čase, ko sem na svoji valeti povedala: ''Prebrala sem, da je kaditi škodljivo, zato sem nehala brati,'' čeprav še nikoli v življenju nisem kadila, ampak je ta citat bil takrat ekstremno kul. Čase, ko si prvič poskusil alkohol in čase, ko si prvič legalno poskusil alkohol, tvoja polnoletna prijateljica, pa zaradi svoje ''mladosti'' (ali je bila to blontnost) tega ni smela. In seveda čase, ki niso bili lahki, ali ipak. Nekateri so bolj v ozadju, nekateri so vedno tukaj, nekateri so prijatelji samo na Facebooku in mi malo spodbude izkažejo s kakšnim lajkom, either way pa je lepo vedeti, da vas imam. :)

In še bodočim prijateljem,  ker jih nikoli nimaš dovolj. Vem, da sem na začetku malo socially awkward, ampak sem, ko me spoznaš, malo boljša. Malo. :)

Kar hočem povedati je: hvala, ker ste. Mogoče nisem ravno človek, ki pogosto izkazuje čustva, ampak trezna sem skupaj spravila ta blog, kar je že nekaj, ne?

Peace!