Like/dislike gumb za ljudi? :)

Nekaj časa sem hotela dati v objavo samo ta video. It speaks for itself, ampak vseeno. Prva misel, ki jo prikaže je ''I often have trouble letting go of the past.'' Ampak dobro, to imamo vsi, ali pač? Ne moremo pozabiti dogodkov, ki se jih drugi sploh ne spomnijo več, ki mogoče sploh niso pomembni. Igramo igrice z ljudmi, ki so nam pri srcu, ker drugače ne znamo, poleg tega pa vemo, da oni počnejo isto. Mogoče bi se vrnili v tisto otroštvo, ko si iskreno povedal, ali imaš raje mamico ali atija, ko si povedal odraslim točno to, kar misliš, ko nisi imel nekega filtra in je to bilo čisto ok. Ko nisi potem še dva tedna razmišljal ali si fantu/punci odgovoril z napačnim tonom.

Analiziramo vsako rečeno besedo, ko smo na kavi z nekom, ki nam je všeč. Sem kaj narobe rekla? Sem bila preveč zadržana/preveč napadalna? Seveda to niso vsa vprašanja, na katera potem odgovarjaš še mesec po tem, ampak ok, pravo vprašanje je, če je to sploh pomembno. Na nek način je tako, da se z nekom ujameš, ali pa se ne, preprosto, ali pač? Bi pomagalo, če bi v enem trenutku rekel nekaj drugega, bi zato bila potem ''compatible''? Najverjetneje ne bo ena beseda/poved/pogovor definirala celotnega tvojega odnosa, ali pač? Nismo teh stvari že malo prerasli? Ne bi bilo preprosteje reči: hey, I like you, let's be friends/something more/whatever? Da bi potem za spremembo enkrat končno vedel, kje si? Živcira me, da ne vem kje sem. Pri komerkoli. Seveda, za to sem lahko kriva tudi jaz, saj ''ljubezen/prijateljstvo/znanstvo igra je za dva'', če citiram Game Over in nisem več na čisto resni strani. Čisto resno pa mislim, da bi bilo življenje one hell of a lot easier če bi ljudje bili malo bolj odkriti. Če nam dejanj ne bi preprečevali strahovi. Če bi si enkrat, samo enkrat za spremembo upali. Živeli v trenutku in ne bi pomislili na preteklost ali na prihodnost. Seveda tej ''filozofiji'' ni ravno dobro slediti povsod, ampak bi bilo res revolucionarno (in lažje), če bi se tega držali pri naših odnosih z ljudmi, ali pa bom sama uvedla like in dislike button za ljudi, tudi to bi bilo kul. Hm, mogoče pa bom s to idejo obogatela in je ne bi smela objaviti javnosti? Oh, well. :) Ni dobro tudi, če se preko interneta pogovarjaš s Sandro, ki si te pogovore shranjuje in se potem tolčeš po glavi za besede, ki si jih napisal v letu 2007. :D In me je spet zaneslo in je prišel ven blog, ki ni tako hudo globok, kot je bil mišljen na začetku. :) Oh, well. :P

Peace! :)

Prijateljem

Je verjeti, da že dva meseca nisem pisala za blog? Lahko bi se izgovarjala, da sem bila ekstremno zaposlena, čeprav nisem bila, zato bom povedala samo, da ni bilo inspiracije, ko pa je bila, pa sem bila prelena, da bi dejansko vzela prazen list papirja ali pa stran v wordu, kot to delajo v modernem času in se dejansko spravila pisat. Izgovor je torej lenoba, malce pa tudi ukvarjanje z ljudmi, ki jim je ta blog posvečen. Ne, to ne bo nek zabaven blog, ampak bo bolj resne narave in ne tako jaz, kot običajno. Mogoče. Saj veste kako delujejo moji možgani, če me slučajno berete. Na blogu, ne v Spektru, Spekter kaže malo bolj zbran del mene.

V zadnjih letih sem dobila kar nekaj prijateljev, nekaj pa jih tudi izgubila, to je pač življenje. Nekateri so se obdržali, z nekaterimi smo se oddaljili. Stvari se, ko začneš s faksom pač malo spremenijo (po mojem mnenju) in mogoče celo odkriješ, da je to, kar si, čisto ok za nekatere ljudi, za nekatere ljudi (ki očitno niso pomembni) pa pač ne. Hell, mogoče celo odkriješ samega sebe. Mogoče se celo sprijazniš s tem, kar si, za to pa potrebuješ ljudi, ki jim pravimo prijatelji. :) Na faks sem prišla bolj z mislijo, da bom najverjetneje srečala in spoznala ljudi, s katerimi se bomo razumeli, imeli bomo skupne interese, po faksu pa se bomo najverjetneje razšli. Ne vem zakaj sem tako mislila in trenutno se mi ta ideja zdi ena najbolj čudnih, ki sem jih kdaj imela. Spoznala sem namreč ljudi, brez katerih si svojega življenja danes sploh več ne predstavljam in so mi pravzaprav kot bratje in sestre, nekateri kot bratranci in sestrične. Postali so nekako samoumevni, da so tam, in čeprav se med seboj ''cenimo'' in to kažemo s smehom, ko kdo pade na ledu, ali pa ko napačno prebere kakšno besedo (ne bomo se izpostavljali, ne bi blo preveč FUN) :D. Vse lepo in prav, ampak sem vam vseeno hotela posvetiti mali blogčič, da se vam malce zahvalim. Ne bi mogla najti boljših ljudi, s katerimi bi preživela večji del zadnjih treh let in s katerimi bom še preživela leta, ki nas še čakajo (hopefully me ne boste unfriendali zaradi pretirane čustvenosti in, let's face it, for being corny).

Ok, da ne bom samo faksovskih prijateljev kujala v zvezde, morem omeniti še stare. Tiste, ki so se obdržali skozi mojo puberteto, moje gangsterske čase, ko sem bila izjemno kul s svojim Eminemom in debelimi blond prameni. Čase, ko sem na svoji valeti povedala: ''Prebrala sem, da je kaditi škodljivo, zato sem nehala brati,'' čeprav še nikoli v življenju nisem kadila, ampak je ta citat bil takrat ekstremno kul. Čase, ko si prvič poskusil alkohol in čase, ko si prvič legalno poskusil alkohol, tvoja polnoletna prijateljica, pa zaradi svoje ''mladosti'' (ali je bila to blontnost) tega ni smela. In seveda čase, ki niso bili lahki, ali ipak. Nekateri so bolj v ozadju, nekateri so vedno tukaj, nekateri so prijatelji samo na Facebooku in mi malo spodbude izkažejo s kakšnim lajkom, either way pa je lepo vedeti, da vas imam. :)

In še bodočim prijateljem,  ker jih nikoli nimaš dovolj. Vem, da sem na začetku malo socially awkward, ampak sem, ko me spoznaš, malo boljša. Malo. :)

Kar hočem povedati je: hvala, ker ste. Mogoče nisem ravno človek, ki pogosto izkazuje čustva, ampak trezna sem skupaj spravila ta blog, kar je že nekaj, ne?

Peace!

Socially Awkward

Zdravo, sem Kaja in sem socially awkward (vsi: zdravo, Kaja). To je najverjetneje splošno znano, ampak vseeno razglasim, če še slučajno kdo tega ni opazil. Seveda dejstvo, da sem rada zaprta med štirimi stenami z dobro knjigo, serijo ali filmom, ali to, da lahko ljudi, ki sem jih spoznala letos (vem, da še imam 4 mesece) preštejem na prste ene roke, to definitivno potrjuje, ampak naj vas popeljem še do kakšnih vedno (za druge) zabavnih dogodkov.

Pred nekaj meseci sem dobila bon za masažo, ki sem ga seveda hotela izkoristiti. Navdušena nad mislijo na prvo masažo v svojem življenju, sem se podala v tajski ''masažni center'', kjer so vsi s tabo über prijazni, kar me sploh ne moti, tudi jaz sem lahko prijazna, če hočem biti. :) Seveda me takoj sprejmejo in me pošljejo v sobo, kjer bom prejela svojo tajsko masažo in iz nje prišla prerojen človek. Khm. Khm. Seveda se moraš sleči, in počakati na masažni mizi. V sobo pride 35 kg ženica, ki ne zna slovensko in mi začne masirati noge. U, to pa je kul, je bila moja prva misel vse do tega, ko mi je začela pokati prste na nogah... oziroma jih vleči tako dolgo, da niso spokali. V čem je point? Ok, Kaja, chill, saj je samo masaža... Če bi bila samo masaža, bi me mogoče še impresionirala, tako pa je bila maserka, ki seveda ni znala slovensko, še zgovorna in tukaj je situacija podobna kot pri frizerju, le da je v polomljeni angleščini in da mi je gospa prijazno prevedla vsebino pesmi gangnam style. Naslednji pomemben podatek pri tajski masaži je, da se ne smeš premikat, pustiti ji moraš, da te premakne ona, pri tem pa ji ne smeš niti pomagati in tako si na masažni mizi kot nasedli kit, ki se ne more premakniti. Če niste ugotovili, me masaža ni preveč impresionirala, dejstvo, da se me 2 uri dotika neznana oseba, je pač malo preveč v mojem osebnem prostoru.

Redko se zgodi, da mi je kdo res všeč in ko se to zgodi, postanem ob njem druga oseba. Ni več tiste Kaje, ki ima dober smisel za humor, ni več sarkazma ali sproščenosti. Ta oseba postane čisto drugačna. ''Kako to misliš, Kaja?'' vprašate. No, naj vas popeljem kakšno leto nazaj, ko mi je bil všeč en fant. Močno všeč. :P Seveda sem bila še v stanju impresioniranja, kar pomeni, da bi naj izpadla čim bolj kul in v tej fazi meni običajno spodleti, sploh če je to oseba, ki me na novo spoznava. Primer, pravite? Nekako je tema naletela na facebook in na to, za kaj ga uporabljamo... Seveda so tu čisto navadni razlogi, kot so zaradi faksa, službe, zaradi obveščanja med prijatelji, potem pa jaz zinem: zato, da lahko stalkam bivše. Res, Kaja, res? Ne bi rekla, da bi to bilo dejansko res, in da bi facebook dejansko uporabljala za to, ampak jaz tega sploh ne delam, pravzaprav bivših sploh nimam pod prijatelji. Zakaj, zakaj na celem svetu bi to zinila fantu, ki mi je všeč? Zakaj bi pravzaprav to zinila komurkoli. Njegova reakcija?
''Hah...''
Jaz:''....''
On:''...''
In tu so šle moje šanse, seveda ne zaradi ene izjave, ampak lahko potrdim, da ta ni bila edina gŁupa. Bilo je kratko ampak sladko. Do takrat se je moja ''zatreskanost'' ohladila in spet sem tista navadna Kaja, ki ni korenito drugačna, vendar mi je vseeno bolj všeč, kot Kaja, ki govori stvari samo zato, da jih govori.

Za poslastico pa naj še z vami delim pogovor, ki je potekal z mojo bodočo delodajalko, ki ni postala moja delodajalka, nanjo namreč zaradi nekega čudnega razloga nisem naredila preveč dobrega vtisa. Razgovori so potekali zunaj, jaz pa sem bila ''malce'' živčna, ker sem si to službo res želela. Delodajalka si je med najinim pogovorom prižgala cigaret in enega ponudila meni. Namesto, da bi vljudno rekla ne hvala, sem jaz zinila: ''Ne, cigareti ubijajo.'' Moram poudariti, da sva razgovor kar hitro zaključili?

Mogoče bodo takšni blogi kar serijski, včasih je pač treba svoje dogodivščine deliti z drugimi in se skupaj držati za glavo.

Peace!

Reminiscing

Se spomnite tistega občutka, ko slišite pesem in se spomnite na občutke, ki ste jih imeli pred petimi, desetimi leti? Sama velikokrat pesmi povezujem z različnimi dogodki, z osebami, s kraji. Včasih so občutki dobri, včasih slabi, tako kot je pač tudi življenje samo. Včasih te pesem spomni na občutke, ki jih nisi živel že kar nekaj časa in si želiš, da bi jih spet. Saj veste, da bi spet doživeli tisto obdobje v življenju, ko ste bili popolnoma zadovoljni sami s seboj, zadovoljni s svojim življenjem, zadovoljni s tem, kar ste do zdaj dosegli in zadovoljni s tem, da je prihodnost odprta, ali pa da ne želite spremeniti prav nič. Spomnite se najsrečnejših dni v svojem življenju. Sama včasih pomislim kam je ta oseba šla. Kam je izginila? Zakaj se moramo obremenjevati s stvarmi, ki čez nekaj let sploh ne bodo pomembne?

Ne bom se čez deset let na primer spomnila, da sem 15. julija, na bratov rojstni dan, ob pol enih ponoči pisala blog samo zato, ker sem slišala Yellow od Coldplayjev. Ne bom se spomnila katero nepomembno študentsko delo sem tisti čas opravljala ali kolikokrat sem ta blog popravila, da sem ga končno objavila. Mogoče pa se bom spomnila na katere trenutke me spomni pesem, vsaj upam. Ni to, da je trenutno moje življenje popolnoma nesrečno, ker ni, vem pa, da sem že doživela srečnejše dni. Takrat sem natanko vedela kaj hočem postati in iskreno mislila, da mi bo to tudi uspelo, kar danes, ob pol enih ponoči ne morem reči. Nekaj je seveda odvisno od moje osebnosti, ker stvari še bolj zakompliciram, kot bi jih morala/lahko, ampak to sem jaz in to je ena izmed lastnosti, ki naredi Kajo, Kajo. Seriously, včasih se sekiram, pa sploh ne vem zakaj se sekiram, tudi vi kdaj dobite ta občutek? Na primer, trenutno je v prsih nek cmok, ki mi brani spanje.

Da se vrnemo na Yellow, ki najverjetneje v vseh spodbudi misel na nekoga, ki smo ga (včasih) imeli radi. Na tisti vznemirjajoč, strašljiv, čudovit in grozljiv občutek, ki nas je naredil druge osebe. Mogoče boljše, mogoče slabše in včasih to osebo pogrešamo ne zaradi njega ali nje, temveč zaradi osebe, ki jo je on/ona iz tebe izvlekla ali pa te je takšno naredila zaradi vseh njegovih/njenih dobrih lastnosti, ker se slabih tako ali tako ne spomniš več. Tista (zaljubljena) oseba je v meni prebudila nekoga, ki je malce bolj brezskrben, drzen, srečen in priznam, včasih to osebo pogrešam, vem pa tudi, da jo bom nekega dne dobila nazaj. Izboljšano verzijo. In dolgotrajnejšo. Kaj veš, mogoče celo za vedno.

Za vas pa še - Yellow. Za tiste občutke, kakršnikoli že so.

Psihološke težave

Počitnice sem definitivno hotela izkoristiti za pisanje moje prve diplome. Druga bo morala še malo počakati, a prepričana sem bila, da bom do danes imela knjigo že prebrano, napisan vsaj osnutek in mogoče, samo mogoče bo že nekaj na papirju. No, na računalniku. Hočete videti moj napredek? Prebranih 300 strani od 600. Yay! Produktivno. Namesto tega sem raje podnaslavljala govore na strani TED, češ da mi bo to definitivno pomagalo pri karieri. Guess what, Kaja? Pisanje diplome bi ti tudi pomagalo. Ne kaj dosti, pa vendar je potrebna za dokončanje študija. 

Čeprav mi je tema diplomske več kot pisana na kožo, jo vsak dan prelagam. To, kar bi z veseljem delala v prostem času je zdaj obveznost, kar očitno spremeni moje mišljenje na stvar. Če bi si za temo diplomske izbrala podnaslavljanje serije Prijatelji je danes skoraj zagotovo ne bi gledala. Moji možgani delujejo v misterioznih smereh. 

Zakaj je stvar takoj manj privlačna, ko jo moraš narediti? Mogoče bi to bila zanimiva diplomska za tiste, ki študirajo psihologijo, ampak bi tema seveda bila spet manj zanimiva, ko bi se je nekdo dejansko lotil. Ali pa imam tak problem samo jaz?

Kaj pa tvoja zgodba?

Ti lahko spletna stran spremeni življenje? Meni ga namreč je. Ne, ne govorim o facebooku, kjer lahko izvemo kdo kaj jé, kje se trenutno nahaja in kolikokrat je zazehal v tistem dnevu. http://strangersproject.com/ je spletna stran, kjer lahko ljudje beremo zgodbe mimoidočih. In ker ljudi ne poznamo in so pisma anonimna ljudje napišejo stvari, ki jih večkrat ne ve niti najbližja oseba v njihovem življenju. To deluje nekako olajšujoče. Vedno si na primer želel povedati svojo zgodbo, vendar nikoli v tvojem življenju ni bilo prave osebe ali pravega časa. Vedno si na primer želel postati pisatelj, vendar ti to ni uspelo. S tem, da si napisal svojo zgodbo si bil slišan vsaj za sekundo, za minuto, mogoče tudi za dlje. Mogoče se z branjem zgodb počutiš majhnega, tvoje težave se ti zdijo nesmiselne, vendar hoče ta spletna stran poudariti prav to, da ima vsak zgodbo, ki je vredna tega, da jo nekdo sliši.

Na to temo sem za aprilski Spekter napisala tudi kolumno (do zdaj meni najljubšo):

Na internetu sem naletela na stran, ki objavlja zgodbe ljudi. Anonimne zgodbe, zgodbe mimoidočih ljudi, zgodbe, ki so samo njihove in ki so jih oni hoteli deliti z nami. To so zgodbe, ki jih ne ve niti njihova družina, prijatelji, znanci. Tako sem popoldan preživela za računalnikom na najbolj iskreni spletni strani, ki jo na internetu lahko najdeš in brala te skenirane skrivnosti popolnih neznancev, razmišljala, kaj bi napisala jaz. Skoraj sem si že želela, da bi na tistega, ki po ameriških ulicah prosi za zgodbe, naletela tudi jaz. Te zgodbe se dotaknejo življenj, ki se jih drugače ne bi nikoli dotaknile. Dotaknile so se mariborskega dekleta na povsem drugem koncu sveta. Te zgodbe so slišane, kar se večini od nas najverjetneje ne bo zgodilo.

V branju teh zgodb se najdeš, hkrati pa se počutiš majhnega. Pisali so ljudje, ki so preživeli raka, ki se borijo z rakom ali kakšno drugo boleznijo, pišejo ljudje, ki imajo zlomljeno srce, ki nimajo doma, ki se počutijo izgubljene. Predvsem pa tisti, ki hočejo biti slišani. Slabo zapisane zgodbe nisem našla, pa čeprav je na strani zapisana le poved ali beseda vemo, da za tem obstaja zgodba, ki je posebna. Tako, kot je posebna moja in tvoja zgodba, pa naj bo še tako navadna in tebi vsakdanja. V eni zgodbi je zapisano, da je tolažeče vedeti, da nekdo bere tvojo zgodbo. Da ni važno, ali tistega človeka poznaš ali ne, v trenutku, ko začneš brati njegovo zgodbo, sta vajini življenji za nekaj trenutkov povezani in mogoče je prav v tem čar branja drugih usod, pričakovanj, misli. Seveda človekove zgodbe spoznavamo skozi življenje, razlika je le v tem, da v večini primerov njihovo zgodbo spoznamo le površno, ali pa je sploh ne. Koliko stvari vemo o sošolcih, ki jih srečujemo vsak dan? Koliko stvari vemo o svojih najbližjih prijateljih? Običajno vemo to, kar oni hočejo, da vemo, včasih pa vemo to, kar mi hočemo, da vemo. Res hočemo izvedeti, kakšno je njihovo počutje, ko jih za to vprašamo, ali je to samo ''small talk'', nepomemben podatek s katerim začnemo pogovor?

Osamljeni, izgubljeni, ljubljeni, nerazumljeni, vsi imamo zgodbe. Mogoče jih ne bomo nikoli delili s svetom, mogoče bomo o njih pisali v knjigah in mogoče so naše zgodbe še neuresničene in so v neki daljni prihodnosti. Pomembno pa je vedeti, da imaš v tem trenutku nekaj, kar lahko poveš, zapišeš, celo narišeš in ti je ne more vzeti nihče. Hkrati pa boš imel zgodbo tudi jutri, čez eno leto ali deset, odvisno je le, ali boš na njo ponosen ali ne. Vse je odvisno od tebe. 

Ponarejena diploma - mačji kašelj?

Zadnje čase naslovnice časopisov ''krasijo'' ljudje, ki jim je bila odvzeta diploma. Zakaj? Ker je nikoli niso zaslužili in za njo trdo delali, kot to delamo mi. No, vsaj večina. Očitno je postalo tudi, da je šolski sistem precej lahko nalagati in  dobiti diplomo po nepoštenem postopku. Prav tako pa s tem podvomimo tudi v delodajalce. Res je, da preverjanje diplom ni njihovo delo in več podjetij je tudi potrdilo, da verodostojnosti teh listin ne preverjajo, vendar se sprašujem, ali se to, da imaš lažno diplomo, res ne pozna v našem delu. Če se ne, zakaj potem sploh študiramo? Ne zaradi znanja, temveč zato, da po treh ali petih, celo šestih letih v rokah držimo kos papirja? Kaj nam potem ta kos papirja sploh še pomeni?

Še huje je to, da se je ljudem, ki so s ponarejeno diplomo prišli do visokega položaja, vse to splačalo, saj si je na tem položaju nagrabil dovolj denarja, da mu sankcije pravzaprav niti ne pomenijo veliko, kar potrdi tudi zaskrbljujoč podatek, da so v zadnjih letih samo v državni upravi odkrili kar 112 ponarejenih spričeval. Seveda ne moremo reči, da ljudje s ponarejenimi diplomami v svojem delu niso dobri, saj morajo biti prepričljivi, vendar to še ne pomeni, da si službo, ki jo imajo, tudi zaslužijo. Zaslužil bi si jo namreč tisti, ki je do diplome prišel na pošten način in je za takšno delo kvalificiran. Mogoče bi tudi stanje v naši državi bilo boljše, če bi moč imeli v rokah ljudje, ki so za to mesto trdo delali.

Seveda pa s tem dogajanjem dvomimo tudi študenti in se sprašujemo, če je sploh vredno obiskovati predavanja, študirati in se truditi za položaj, ki bo na koncu enakovreden ali pa celo nižji tistemu, ki fakultete pred diplomiranjem nikoli ni obiskal. Ker si on lahko to privošči, saj ima poznanstva  in ve, da bo, ko bo diplomiral na nepošten način, imel službo še v istem mesecu. Kaj nas  loči od drugih kandidatov pri iskanju službe? Če verodostojnosti delodajalec ne pregleda, prav nič.

No, mogoče nas od njih loči nekaj, kar je pomembnejše od denarja ali oblasti. Čista vest. Mogoče to res ne pomeni nič v očeh delodajalcev, ki prvič vidijo našo prošnjo in mogoče res zaradi tega ne bomo prej dobili službe, vendar je vseeno pomembna za našo osebnost. Imeli bomo znanje, ki nam ga ne more odvzeti prav nihče in imeli bomo spoštovanje ljudi, kar je stvar, ki so jo ljudje s ponarejenimi diplomami izgubili. Vedeli bomo, da naše otroke lahko naučimo poštenosti in iskrenosti in to sta vrlini, ki sta pomembnejši od denarja in oblasti. 

To kolumno lahko preberete tudi v marčevski izdaji Spektra! :)