Gorenjska, od kod lepote tvoje?

Kdo pravi, da moraš poleti ravno na morje? Seveda tudi tega nisem izpustila, sem se pa za spremembo za dva dni odpravila na Gorenjsko, da se nadiham čistega zraka in da malo namučim svoje noge s sprehodi v hribe ali pa s sprehodi po bolj zahtevnih poteh kot so asfaltne. Gorenjska ponuja ogromno svojih lepot, jaz pa sem nazadnje tam bila pred nekaj več kot desetimi leti, zato sem bila vznemirjena in vesela, da jo bom spet obiskala.

Moja prva postaja je bila Radovljica. To je bil moj prvi obisk tega mesta in se je na mojem seznamu znašlo samo zaradi tega, ker je blizu Bleda in Bohinja, ki sta bili moji glavni destinaciji. Vedela sem, da je mesto majhno, pred prihodom pa sem se pozanimala samo, kje leži moj hostel, ki sem si ga izbrala za prenočišče. Moja pričakovanja, ki resda niso bila velika, so bila presežena. Radovljica je simpatično mestece, ki ima res majhno mestno jedro, vendar je tisto napolnjeno z ljudmi, ki posedajo na kavi, ližejo sladoled (najboljši je prav pod hostlom, kjer lahko spiš) in se udeležujejo prstometa. Kaj je prstomet, vam povem malo kasneje. Najprej k zgodovini. Radovljica, ali Radol'ca kot jo kličejo domačini je dobila mestne pravice v 15. stoletju, naseljena pa naj bi bila že v rimskih časih. Danes ima mesto okoli 20000 prebivalcev, ki živijo na sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke. Središče mesta predstavlja Linhartov trg, ki nosi ime po Antonu Tomažu Linhartu, avtorju vsem znane prve slovenske komedije Županove Micke. V Radovljici se je namreč Linhart rodil in že pri vstopu v staro mestno jedro najdemo njegovo rojstno hišo. Domačini, ki sem jih spoznala, mogoče res trdijo, da se v Radovljici ne dogaja kaj dosti, vendar mi je kratko brskanje po internetu povedalo drugače. Tukaj vsako leto, aprila, poteka festival čokolade, kjer se zberejo čokoladnice iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine, obiskovalci pa lahko to čokolado degustirajo. Zakaj je festival prav v Radovljici? Nedaleč stran, v Lescah, je tovarna čokolade Gorenjka, torej kraj, kjer izdelujejo slavno čokolado s celimi lešniki, ki je mnogim Slovencem najljubša. Letos je Radovljica bila tudi ena izmed gostiteljic mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica, v času mojega obiska pa se je začel 33. festival Radovljica, kjer so v Radovljiški graščini potekali različni koncerti. S temi podatki lahko ljudi, ki pravijo, da se v njihovem mestu nič ne dogaja, gladko utišam.

Moja prva postojanka v Radovljici je bil hostel. Izbrala sem Youth Hostel Radovljica, kjer me je sprejela najverjetneje najprijaznejša lastnica hostla, gospa Vasja in me nastanila v ljubek apartma. Moja prva misel je bila, da sploh nisem vedela, da lahko spiš v hostlu in uživaš v ugodnih cenah hostla, pa vseeno dobiš apartma. Tako sva s fantom samo zase imela majhno kuhinjico, veliko sobo s televizijo in čisto kopalnico, gospa Vasja pa nama je bila na voljo čez vse dni in je uslišala vsem najinim prošnjam. Hostel je verjetno bolje poznan kot Vidičeva hiša, ki jo družina Vidic obnavlja, saj je ta hiša stari renesančni dvorec iz leta 1634, družina pa je odprla tudi kavarno in slaščičarno, ki deluje pod hostlom in je odlična lokacija za začetek dneva z odlično kavo, sladoledom ter blejsko kremšnito (na vrtu kavarne pa z malo sreče lahko srečaš tudi prijaznega mačka in poskočnega zajčka). Soba je bila opremljena zelo zanimivo, saj so pri opremljanju hostla uporabili tudi nekaj pohištva, ki so ga tukaj našli pred obnovitvijo in ga obnovili. Iz prostorne sobe sem imela razgled na Linhartov trg in na spomenik Josipine Hočevar, prav tako rojene v Radovljici, slovenske podjetnice in mecenke. Moja pot iz hostla je vodila na kratek sprehod po mestu. Ugotovila sem, da je mesto res majhno in da je Linhartov trg središče dogajanja, le ulico stran pa se nahaja izjemna razgledna točka, od koder se ob jasnem vremenu, ki mi je bil zadnji dan naklonjen, vidi celo Triglav (takrat sem navdušena »zavihtela« svoj fotoaparat in kljub soncu, ki mi ni omogočal ravno idealnega pogleda čez fotografski objektiv, posnela nekaj fotografij najvišje gore Slovenije). Če želite, iz Radovljice poteka kar nekaj pohodniških poti, za mene pa je bila prijetno izhodišče in zatočišče ob raziskovanju Bleda in Bohinja. Po celodnevni hoji sem bila vesela, da si lahko v tem mestecu in odličnem hostlu spočijem noge, ob pohajkovanju po mestu pa sem odkrila še en dragulj Radovljice – vinoteko Sodček, ki mi je po dolgem dnevu postregla z odličnim kozarčkom vina, prijazna natakarica pa mi je dala napotke o tem, kaj še lahko obiščem, kaj moram videti in me še enkrat prepričala, da moram Radovljico še obiskati in da dva dneva definitivno nista dovolj za ogled vseh okoliških lepot.

Iz Radovljice sem se odpravila na blejski vintgar, ki je ena najbolj poznanih naravnih znamenitosti in je bila za turistične oglede odprta že leta 1893, seveda pa so poti večkrat obnovili. Čez vintgar teče reka Radovna in fascinantno je opazovati njene brzice, slapove, pa tudi stolpičke, ki so jih ob obisku sestavili ljudje. Pot je izjemno lepa in pravcata pravljica za fotografe, prelep pa je tudi 13-metrski slap Šum, ki nas čaka na koncu (ali na začetku, saj je v vintgar možno vstopiti iz dveh smeri). Pri slapu Šum se lahko najbolj pogumni lahko tudi okopate, sama pa že zaradi mrzlega zraka, ki ga povzroči reka, nisem v reko upala potisniti niti gležnjev. Blejski vintgar je zagotovo ena izmed znamenitosti, ki je privlačna za turiste in naredi vtis prav na vsakemu. Naslednja postaja je bil Bled, vendar le za kratek čas, saj sem ga obiskala na višku sezone, prav tako pa je vsem znano, da cene tam niso ravno popotniku prijazne, vseeno pa sem se odločila, da brez blejske kremšnite na Gorenjskem preprosto ne gre (seveda ni ostalo samo pri eni). Ob jezeru je ogromno restavracij, ki ponujajo razgled na blejski otok s prepoznavno cerkvijo Marijinega vnebovzetja z 99 stopnicami in zvonikom, o njem pa je pisal tudi naš največji pesnik France Prešeren v Krstu pri Savici. Poleti je na jezeru urejeno tudi kopališče s spodobnimi temperaturami vode, saj za razliko od Bohinjskega jezera, Blejsko jezero nima pritokov ali odtokov, ki bi jezero naredili hladno.

Naslednji dan sem obiskala še korita Mostnice, ki so od Radovljice malo dlje, vendar vredne ogleda. Pot je nezahtevna in izjemno slikovita ter odlično urejena. Ves čas poteka tik ob reki, zato lahko vedno zaidemo iz poti in si vzamemo čas za piknik ali za fotografiranje. Osvežimo si lahko tudi svoje noge in jih pomočimo v ledeno mrzlo vodo (seveda lahko v nekaterih delih tudi zaplavamo, vendar je to primerno za ljudi z izjemno trdo kožo) ter s prijatelji tekmujemo, kdo bo z nogami v vodi zdržal dlje. Kristalno čista voda nam omogoča, da opazujemo ribice, ki jih je bilo v tej reki veliko manj kot v Radovni ali pa občudujemo majhne slapove, vrtince ali korito, ki je močno podobno slončku.

Moj izlet se je končal s kopanjem v Bohinjskem jezeru, ki je takrat bilo ob obali prijetno toplo, če pa si zaplaval malce dlje ali noge potopil globoko, pa si ugotovil, da temperature jezera le niso tako prijazne. Kopališče je dobro urejeno, na jezeru se lahko voziš s kanuji, s kajaki, podaš pa se lahko tudi na rafting po Savi Bohinjki. Če prisegate na kopanje v morju, vas bo mogoče plavanje v Bohinjskem jezeru spreobrnilo, razgled je namreč iz vseh strani jezera veličasten.

Radovljica je odlično izhodišče za raziskovanje gorenjskih lepot, očarali pa so me tudi izjemno prijazni ljudje. Ko sem na Linhartovem trgu pila še svojo zadnjo kavo na Gorenjskem in se sladkala ob kremšniti, pa me je presenetil še en dogodek v Radovljici – prstomet. To je tekmovalna igra z gumijastimi ploščicami in je zelo podobna balinanju. Takrat se je namreč v Radovljici odvil turnir dvojic Radovljica open in poživil to srednjeveško mesto. Sledil je še nakup lectovega srca v Lectarskem muzeju in trgovinici za svojega fanta in grenko-sladek odhod iz Radovljice, saj sem si želela, da bi ga lahko podaljšala.