Ustavimo negativnost!

Ena izmed mojih Spektrovih kolumn, hope you like it. :)

Sedim na klopi, čakam prijateljico in slišim dekleti, ki se pogovarjata, kako grdo in neokusno je bila včeraj oblečena njuna sošolka. »Si videla, kako je bila naličena? Bila je kot klovn!« se smejita in nato preideta na komentiranje fanta, ki je šel mimo. Padel je komentar o izvoru jakne in čevljev. Nadaljevali sta s kritiziranjem fanta njune prijateljice in o tem, kako dolgo bosta še skupaj. Jaz sem še vedno tiho sedela, a začela razmišljati.

Zakaj moramo ljudje biti tako zelo negativni? Zakaj imamo potrebo po izpostavljanju napak drugih, ki jih v večini primerov sploh ne poznamo in o katerih ne vemo, kdo so in kaj so doživeli? Kdaj smo nazadnje rekli prijatelju, da je lepo oblečen, da ima lepo frizuro ali, preprosto, da je videti dobro? Pa tudi, kako daleč lahko gremo, dokler temu ne rečemo nasilje, na katerega že močno opozarjajo ZDA in Velika Britanija?

Tudi v službi je običajno tako. Vidijo se negativne stvari in to razumem, vendar je včasih lepo, če dobiš spodbudni kompliment od svojega nadrejenega, čeprav tvoje delo ni najpomembnejše v podjetju. Verjetno bi nekateri ljudje raje hodili v službo, če bi tam bila pozitivnejša atmosfera in bi se izpostavljalo tako dobro kot slabo. Iz negativnih komentarjev se učimo, a enako pomembni so tudi pozitivni komentarji, ki nam polepšajo dan in nas naredijo boljše ljudi.

V medijih lahko na prvi strani zasledimo, kdo se je zredil, kdo si ni umil las in kdo bo čez nekaj dni imel mozolj, ker je jedel hitro hrano. Seveda se bo zaradi tega tudi zredil. In ljudje to beremo. Ker lahko. In ker je obrekovanje slovenski nacionalni šport, takšne stvari nato prakticiramo v svojem življenju. Kdaj si nazadnje dal kompliment, koga pohvalil, koga kar tako objel ali se neznancu nasmehnil na ulici? Pravzaprav sem jaz slednje storila danes in gospa je bila prav presenečena, ni se nasmehnila nazaj, odmaknila je pogled in s stisnjenimi ustnicami nadaljevala pot. Kam smo prišli, če so ljudje presenečeni nad prijaznostjo ali pa v prijaznem nasmehu vidijo nekaj grdega, nesramnega, ker so tega navajeni?

Če o svetu ne bi razmišljali negativno, bi bil svet pozitivnejši. Preprosta matematika. Ljudje delamo, razmišljamo in smo boljši, če je svet okoli nas prijazen. Vsak ima slab dan, slab teden, lahko tudi leto, vendar mu lahko to slabo obdobje mogoče polepšamo, če mu podarimo nasmeh, kompliment ali objem, tudi če ga ne poznamo. Zakaj moramo komentirati grdo, če lahko vidimo tudi lepo? Upam, da se bomo ljudje kdaj naučili dajati in sprejemati komplimente in da bo to postalo del našega vsakdanjika.