nedelja, 23. september 2012

Off to London Baby!



Tako. Po mesecih raziskovanja Londona preko interneta, sem končno dočakala dan D. O prevozu v Londonu vem več, kot o prevozu v Mariboru, naštudirala sem vse vstopnine, nakupovalna mesta, poceni restavracije itd. Natisnila sem si tudi kupone, ki za več Londonskih atrakcij znižajo ceno na polovico. Not bad. Not bad at all. Čaka me še samo pakiranje in jutri ob treh bom že na letalu za moje sanjsko mesto. Vem, da mi bo všeč, pa še sploh nisem tam. Ali pa bo vse preveč confusing in bom obupala nad podzemno železnico in se okrog Londona odpravila kar peš in se med ulicami večkrat izgubila. Vem tudi, da bo občutno več ljudi, kot jih je bilo v Dublinu. In da bodo vsi nekam hiteli in si ne bodo vzeli časa za naju, izgubljena revčka sredi Londona in naju napotili v pravo smer, tako kot je to naredil prijazen gospod v Dublinu, ki ga še dolgo ne bom pozabila. On je namreč bil resno zaskrbljen in žalosten, da sva se v njegovem preljubem mestu izgubili. No, back to London... V njem bom preživela celih 6 dni, nastanjena sva v hostlu Astor Victoria skupaj s še šestimi neznanci. Še en razlog za skrb, 6 neznancev, ki naju lahko okradejo, ali pa ne. Hopefully not. Moti me, da se z vsakim potovanjem toliko presekiram prej, da dokler nisem tam že nekaj časa, sploh ne dojamem, da sem dejansko v tujem mestu. Denar, prevoz, vstopnine, hrana, zemljevidi, vse je v mojih mislih in potem dogodivščina ni več taka, kot bi lahko bila brez mojega konstantnega sekiranja. Ampak ok, to je London. Vem, da me ne bo pustil na cedilu. Če je London. Sanjsko mesto. Mesto, kjer je bil na toliko mestih posnet Harry Potter. Mesto navdiha, umetnosti. Se veselim? Seveda se. Bom poročala o mojih dogodivščinah? Seveda bom, če le ne bom v Londonu srečala princa Harryja in se več ne bom vrnila, ker mu bom zamajala tla pod nogami :P. Do takrat pa mi zaželite veliko sreče.

sobota, 15. september 2012

Bi prodali eno uro svojega življenja za 3,5 evrov? (in nakladanje o smislu življenja)

Študentsko delo. S tem se (skoraj) vsak študent ali dijak na svoji šolski poti sreča vsaj enkrat. Delala sem že marsikaj, delila sem letake, stregla pijačo, delala na blagajni, na bencinski črpalki, trenutno prodajam knjige. To delo bi dejansko bilo popolno za študentko prevajalstva in slovenskega jezika, a ker moramo biti tam kot  ''bubice'', od tega seveda ne bom odnesla ničesar. Razen še enega pomišljaja na svojem življenjepisu, ki se s študentskimi deli kar hitro polni. In ker imam na svojem delovnem mestu toliko časa za razmišljanje, sem prišla do vprašanja o urnih postavkah. Vem, da je 3,5 evrov na uro za ''nedelo'' zelo veliko, a vendar. Tam sem popolnoma nepotrebna, lahko se celo poslužim citata ''A monkey can do that.'' Seveda enkrat na dan mogoče pride nekdo, ki hoče, da mu priporočam kakšno dobro knjigo in to z veseljem postorim, a to je tudi vse. 6 ur na dan tako ''urejam'' moj kupček knjig, kar znaša okoli 6 knjižnih polic in 2 veliki mizi, kar znaša okoli 10 minut dela na dan. In ostalih 5 ur in 50 minut? Sprehajam se okoli knjig in razmišljam. V tem mesecu sem v tem postala kar dobra. Prvi teden sem se sama s sabo igrala kalodont, ker sem imela tako prazno glavo. Zdaj sem že boljša. Ne potrebujem več kalodonta da se zamotim. Kolegici sem prejšnjič rekla, da se odvadiš preveč misliti/razmišljati in njej je bilo to blazno smešno. Jaz sem pravzaprav mislila čisto resno. Prav občudujem blagajničarke, ki to delajo vsak dan. Do konca svojega življenja. V čem je smisel? Ok, zdaj boste vsi rekli, da v denarju. Ja, je potreben, a sama si tega ne želim. Je res kdo, ki si na koncu osnovne šole, ko se odločamo za poklic, res želi postati prodajalec? Temu je zelo težko verjeti. Ok, sem že odplavala.

Vprašanje, ki sem ga že od začetka hotela zastaviti je, ali bi, če bi ti ostalo samo še 24 ur življenja, prodal 6 ali 8 ur za nekaj, kar ti na koncu ne bo predstavljalo in prineslo nekega zadovoljstva? Vem, da je večina služb in poklicev takih, ki nam ne morejo predstavljati nekega zadovoljstva in tudi ne moremo misliti, da smo s tem nekaj prispevali svetu. In ja, vem, da če bi kdo imel na voljo le še 24 ur življenja, pač ne bi šel v službo, ampak vprašanje je, kaj pa bi naredili? Bi se poskušali zapisati v zgodovino in narediti tisti zadnji prispevek svetu, ali pa bi zbrali vse najdražje in naredili awesome zabavo (ki verjetno ne bi bila tako awesome, če bi vedeli, da boste umrli čez nekaj uric). Jaz pravzaprav ne vem kaj bi naredila. Najverjetneje bi okoli 3 ure preživela na letalu in skušala videti vse, česar še nisem. Ampak kje je point? V svojih 21ih letih življenja še nisem naredila ničesar, po čemer bi se me ljudje spominjali. Čez 20 let bi bila tista prijateljica, ki je umrla pred 20imi leti. Bi kdo rekel, da me res pogreša, bi se kdo spomnil name vsak ljubi dan in si mislil, da mu v življenju manjkam? Ja, nihče ni nenadomestljiv ampak si je vseeno lepo misliti, da moraš živeti. Če ne zase, pa zanj, zanjo. Za nekoga, ki še mu boš spremenil življenje in mu ne boš, če te ne bo več. Mogoče premalo cenimo samo eksistenco enega človeka, ki nam pomeni tako veliko. In on/a tega sploh ne ve. Imaš ga na speed dial, pa ga pokličeš trikrat na mesec. Zato, kdorkoli že bere ta blog: you're special. To me, to someone. You're special. And someone does love you.

Peace!

ponedeljek, 3. september 2012

Tell me baby, what's your story...

Ležim na travi in gledam v nebo. Sama. Ok, s psom. Vidim dve letali, ki letita vsak v svojo smer. Mogoče potniki drugega letala niti ne vidijo. Mogoče ga vidijo samo iz enega letala, drugi pa ostanejo nevedni. In potem se mi je med ležanjem na travi utrnilo vprašanje: koliko ljudi ti opaziš in ti skozi čas postanejo pomembni, oni pa tebe sploh ne opazijo? Koliko ljudi konča prijateljstva, zveze zaradi nečesa povsem nepomembnega?

Skozi mojih 21 let življenja sem spoznala kar veliko ljudi, a zbližala sem se le s peščico. Ta številka se še manjša, ali pa v teh letih ostaja bolj ali manj enaka. Zakaj? Postajam manj odprta? Manj privlačna za nove prijatelje? Premalo hodim ven? Ali pa sem preveč navezana na obstoječe prijatelje, da bi se trudila iskati nove? Vse drži vsaj malo. Res je, da premalo hodim ven in da sem na svoje prijatelje zelo navezana. Res je tudi, da sem v novi družbi precej zadržana in da še v moji ''faksovski'' družbi velikokrat nisem dovolj sproščena, čeprav smo že skupaj prebrodili 2 leti faksa. To popraviti in se dotakniti več življenj, izvedeti več zgodb kot lani in predlani je moj cilj za novo šolsko leto. Tudi manj razmišljati in se sekirati je na spisku. Predvsem pa spoznati koga novega, se zabavati in pozabiti na ljudi, ki so iz mojega življenja odšli s tehtnim razlogom.

Zelo rada berem. Knjige so moj izhod, moja rešitev k vsemu. Zadnje leto se je moja številka na novo prebranih knjig močno zmanjšala. Ne zato, ker bi manj brala, ampak ker berem knjige, ki sem jih že prebrala. Rada berem že znano, dajejo mi občutek varnosti. Isto je pri ljudeh. Preprosteje je biti z nekom, ki ti daje občutek varnosti. Z nekom, za katerega veš, da te ne bo pustil na cedilu. Ok, res je, da je pri ljudeh to malce drugače, saj nikoli ne veš, pa vendar. Tako sem se vedno znova in znova zatekala k istemu bivšemu fantu. Res je, on je super, ampak vseeno sem fante, ki sem jih srečala v zadnjih dveh letih primerjala z njim. Saj ne, da sem imela fanta v zadnjih dveh letih (fml :P), ampak recimo, da sem z njim primerjala fante, ki sem jih na novo spoznala in bi mogoče bila mogoča kakšna zveza. To je bila moja zaščita, moj izhod. Skype, pogovori z njim, razmišljanje o starih časih. Ja, dotaknil se je mojega življenja. Močno dotaknil, a to še ne pomeni, da je najboljši. To še ne pomeni, da je tisti pravi. Mogoče je eden od tistih pravih, ker verjamem, da  lahko ima človek več ''tapravih'' (ne naenkrat, da me ne boste narobe razumeli, ampak po moje nimamo samo ene sorodne duše, saj je sorodna duša lahko po mojem mnenju tudi ženska, čeprav si popolnoma straight...).

Danes je tak dan, ko se počutim sama. K temu je seveda pripomogla tudi včerajšnja izbira filma, ki te kar naenkrat vrže v tako stanje. Stanje osamljenosti. Ne preveč dober občutek, pa vendar. O tem pravzaprav ne moreš nikomur potožiti, ker se jim začneš smiliti. I don't want that. Ali pa, če si moja mama in ji rečeš: ''mami, jaz sem tak sama...'', in potem mami odgovori: ''daj, daj, kaj te s tabo je?''. In je zaključeno. In greš raje pisati blog, ki je pravzaprav bolj dnevnik. V tem blogu sem se dotaknila toliko različnih tem in očitno je, da moje misli kar skačejo in glede tega se vam iskreno opravičujem (ali tebi, dragi dnevnik/blog :P), obljubim, da bodo naslednji zapisi malo bolj premišljeni, danes sem hotela samo nekaj stvari spraviti iz moje glave. :) Vem tudi, da to ni bil najzabavnejši zapis ever, upam da bo tudi teh kaj :))

Pa lep dan želim ;)