Like/dislike gumb za ljudi? :)

Nekaj časa sem hotela dati v objavo samo ta video. It speaks for itself, ampak vseeno. Prva misel, ki jo prikaže je ''I often have trouble letting go of the past.'' Ampak dobro, to imamo vsi, ali pač? Ne moremo pozabiti dogodkov, ki se jih drugi sploh ne spomnijo več, ki mogoče sploh niso pomembni. Igramo igrice z ljudmi, ki so nam pri srcu, ker drugače ne znamo, poleg tega pa vemo, da oni počnejo isto. Mogoče bi se vrnili v tisto otroštvo, ko si iskreno povedal, ali imaš raje mamico ali atija, ko si povedal odraslim točno to, kar misliš, ko nisi imel nekega filtra in je to bilo čisto ok. Ko nisi potem še dva tedna razmišljal ali si fantu/punci odgovoril z napačnim tonom.

Analiziramo vsako rečeno besedo, ko smo na kavi z nekom, ki nam je všeč. Sem kaj narobe rekla? Sem bila preveč zadržana/preveč napadalna? Seveda to niso vsa vprašanja, na katera potem odgovarjaš še mesec po tem, ampak ok, pravo vprašanje je, če je to sploh pomembno. Na nek način je tako, da se z nekom ujameš, ali pa se ne, preprosto, ali pač? Bi pomagalo, če bi v enem trenutku rekel nekaj drugega, bi zato bila potem ''compatible''? Najverjetneje ne bo ena beseda/poved/pogovor definirala celotnega tvojega odnosa, ali pač? Nismo teh stvari že malo prerasli? Ne bi bilo preprosteje reči: hey, I like you, let's be friends/something more/whatever? Da bi potem za spremembo enkrat končno vedel, kje si? Živcira me, da ne vem kje sem. Pri komerkoli. Seveda, za to sem lahko kriva tudi jaz, saj ''ljubezen/prijateljstvo/znanstvo igra je za dva'', če citiram Game Over in nisem več na čisto resni strani. Čisto resno pa mislim, da bi bilo življenje one hell of a lot easier če bi ljudje bili malo bolj odkriti. Če nam dejanj ne bi preprečevali strahovi. Če bi si enkrat, samo enkrat za spremembo upali. Živeli v trenutku in ne bi pomislili na preteklost ali na prihodnost. Seveda tej ''filozofiji'' ni ravno dobro slediti povsod, ampak bi bilo res revolucionarno (in lažje), če bi se tega držali pri naših odnosih z ljudmi, ali pa bom sama uvedla like in dislike button za ljudi, tudi to bi bilo kul. Hm, mogoče pa bom s to idejo obogatela in je ne bi smela objaviti javnosti? Oh, well. :) Ni dobro tudi, če se preko interneta pogovarjaš s Sandro, ki si te pogovore shranjuje in se potem tolčeš po glavi za besede, ki si jih napisal v letu 2007. :D In me je spet zaneslo in je prišel ven blog, ki ni tako hudo globok, kot je bil mišljen na začetku. :) Oh, well. :P

Peace! :)

Prijateljem

Je verjeti, da že dva meseca nisem pisala za blog? Lahko bi se izgovarjala, da sem bila ekstremno zaposlena, čeprav nisem bila, zato bom povedala samo, da ni bilo inspiracije, ko pa je bila, pa sem bila prelena, da bi dejansko vzela prazen list papirja ali pa stran v wordu, kot to delajo v modernem času in se dejansko spravila pisat. Izgovor je torej lenoba, malce pa tudi ukvarjanje z ljudmi, ki jim je ta blog posvečen. Ne, to ne bo nek zabaven blog, ampak bo bolj resne narave in ne tako jaz, kot običajno. Mogoče. Saj veste kako delujejo moji možgani, če me slučajno berete. Na blogu, ne v Spektru, Spekter kaže malo bolj zbran del mene.

V zadnjih letih sem dobila kar nekaj prijateljev, nekaj pa jih tudi izgubila, to je pač življenje. Nekateri so se obdržali, z nekaterimi smo se oddaljili. Stvari se, ko začneš s faksom pač malo spremenijo (po mojem mnenju) in mogoče celo odkriješ, da je to, kar si, čisto ok za nekatere ljudi, za nekatere ljudi (ki očitno niso pomembni) pa pač ne. Hell, mogoče celo odkriješ samega sebe. Mogoče se celo sprijazniš s tem, kar si, za to pa potrebuješ ljudi, ki jim pravimo prijatelji. :) Na faks sem prišla bolj z mislijo, da bom najverjetneje srečala in spoznala ljudi, s katerimi se bomo razumeli, imeli bomo skupne interese, po faksu pa se bomo najverjetneje razšli. Ne vem zakaj sem tako mislila in trenutno se mi ta ideja zdi ena najbolj čudnih, ki sem jih kdaj imela. Spoznala sem namreč ljudi, brez katerih si svojega življenja danes sploh več ne predstavljam in so mi pravzaprav kot bratje in sestre, nekateri kot bratranci in sestrične. Postali so nekako samoumevni, da so tam, in čeprav se med seboj ''cenimo'' in to kažemo s smehom, ko kdo pade na ledu, ali pa ko napačno prebere kakšno besedo (ne bomo se izpostavljali, ne bi blo preveč FUN) :D. Vse lepo in prav, ampak sem vam vseeno hotela posvetiti mali blogčič, da se vam malce zahvalim. Ne bi mogla najti boljših ljudi, s katerimi bi preživela večji del zadnjih treh let in s katerimi bom še preživela leta, ki nas še čakajo (hopefully me ne boste unfriendali zaradi pretirane čustvenosti in, let's face it, for being corny).

Ok, da ne bom samo faksovskih prijateljev kujala v zvezde, morem omeniti še stare. Tiste, ki so se obdržali skozi mojo puberteto, moje gangsterske čase, ko sem bila izjemno kul s svojim Eminemom in debelimi blond prameni. Čase, ko sem na svoji valeti povedala: ''Prebrala sem, da je kaditi škodljivo, zato sem nehala brati,'' čeprav še nikoli v življenju nisem kadila, ampak je ta citat bil takrat ekstremno kul. Čase, ko si prvič poskusil alkohol in čase, ko si prvič legalno poskusil alkohol, tvoja polnoletna prijateljica, pa zaradi svoje ''mladosti'' (ali je bila to blontnost) tega ni smela. In seveda čase, ki niso bili lahki, ali ipak. Nekateri so bolj v ozadju, nekateri so vedno tukaj, nekateri so prijatelji samo na Facebooku in mi malo spodbude izkažejo s kakšnim lajkom, either way pa je lepo vedeti, da vas imam. :)

In še bodočim prijateljem,  ker jih nikoli nimaš dovolj. Vem, da sem na začetku malo socially awkward, ampak sem, ko me spoznaš, malo boljša. Malo. :)

Kar hočem povedati je: hvala, ker ste. Mogoče nisem ravno človek, ki pogosto izkazuje čustva, ampak trezna sem skupaj spravila ta blog, kar je že nekaj, ne?

Peace!