Ko sem otožna, gledam/berem Harryja...

Knjige so bila moja prva ljubezen. Potovala sem po različnih svetovih, obiskala Pepelko, potovala z Jevgenijem Onjeginom, s Francko tekla za vozom in s Partljičem hotela prijeti sonce. Knjige so čarobna stvar, ki ti pomagajo pozabiti realni svet ali pa pomagajo, da ga vidimo z drugačnimi očmi. V vsakem primeru je vsaka knjiga nova izkušnja, nova dogodivščina in nova priložnost, da rastemo.

Nobena skrivnost ni, da sem ''fan'' Harryja Potterja. Vse se je začelo že v osnovni šoli in je izhodišče za mojo ljubezen do knjig, do besed, do pisanja, do prevajanja. Všeč mi je, da lahko za nekaj ur s filmom ali s knjigami pobegnem od realnosti in se posvetim svetu, ki je čisto drugačen, čisto tuj, pa vendar tako zelo moj. Z njim sem odraščala, preživela svojo puberteto, probleme s fanti, s šolo in podobno. Nikoli se ni spremenilo, da je vsakič, ko je na sporedu ekstremno slab dan ali popoldne, na sporedu Harry, pa čeprav samo za nekaj strani ali za nekaj minut. Tako je to prišlo v vednost tudi vsem, ki me zelo dobro poznajo - če med gledanjem/branjem Harryja dobim klic prijatelja in mu/ji povem, da gledam Harryja, jim je takoj jasno, da se rehabilitiram od slabega dne, slabega pogovora in podobnih neprijetnih stvari. Da bom ok čez nekaj minut, ker lahko knjiga ali film to storita zame. In to mi je všeč. Ne rečem, da je to dolgoročno in da deluje za vse stvari, ampak je vseeno neka začasna rešitev, tako kot grejo nekateri potožiti k svojim prijateljem, k fantu ali punci, bratu ali sestri, tako se jaz zanesem na svoj svet, ki me spremlja že dobrih deset let in sem ga zgradila s pomočjo knjig, pa vendar je tako zelo drugačen od tistega v knjigah, ker se je gradil v moji glavi. Rada imam svojo domišljijo, rada imam to, da se lahko izgubim v nečem, ki je drugemu povsem ''neposebno''.  Mogoče se komu zdi bizarno, da bi si ustvaril svoj fikcionalen svet za odganjanje težav, ampak je to edini ''coping'' mehanizem, ki ga imam.

Harry me je tako spremljal že odkar pomnim. Knjige so prebrane tolikokrat, da sem nehala šteti, šesta pa je bila celo do potankosti analizirana v prid diplomske naloge. Vsak ima svojo stvar, ki jo pograbi, ko je na tleh, otožen ali pa samo potrebuje malce razvedrila. Za nekatere je to šport, za nekatere film, za nekatere glasba, zame so knjige. Včasih na njih malce pozabim, včasih jih zanemarim z izgovorom, da ni časa, čeprav bi si ga lahko vzela. Včasih tudi pozabim, da rada berem, da sem otroštvo preživela za knjigami, ampak me nova zgodba in nov svet na to vedno znova in znova spomnita.

Svetovi so različni in vsak gleda na svojega s svojimi očmi. Tako je tudi pogled na realen svet za vsako osebo drugačen. Or so I'd like to believe. Če je vsak človek drugačen, mora biti drugačen tudi njegov svet, mar ne? Kar pomeni, da nobena knjiga ni ista izkušnja za vsakega...

Kam je šla romantika? (in bonus random zgodbica)

Poleg obdobja romantike SSKJ definira romantiko kot čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti. Idealizacija? Seriously? Po definiciji slovenskega jezika torej romantika sploh ne obstaja, oziroma je nekaj, kar temelji na nerealnosti. Zakaj pa romantika ne bi mogla biti realna? Zakaj ne bi bil v zvezi, kjer sta oba srečna in občasno tudi romantična? Romantika je subjektivna, ampak za mene definitivno ne idealizacija stvarnosti. Romantika je tisti random sms, ki ga dobiš čez dan ali pa ob dveh ponoči s preprostim ''rad te imam'', romantika je objem sredi mesta, da se vse ustavi, romantika je ''pogrešam te'', čeprav te je videl pred nekaj urami. Romantika je zaupanje in ljubezen sama, če si jo takšno narediš.

Zakaj idealizacija? Itak v vsaki zvezi nikoli vse ne štima, ampak s to definicijo se ne morem strinjati in ne vem, če se bom kdaj lahko (upam, da ne). Seveda romantika sčasoma potihne in postane nekaj, kar se pojavi samo ob redkih priložnostih, ampak kdo pravi, da mora potihniti? Z nekaj truda in mogoče petimi minutami na dan lahko polepšamo dan svoje ''boljše polovice'' in kaj je sploh lahko lepšega, kot to?

S približevanjem 14. februarja tudi popularne ''ženske'' revije dajejo predloge, kako na tisti dan biti romantičen, ker je tisti dan nekaj posebnega in se na tisti dan pač spodobi biti romantičen, če seveda imaš koga s katerim si lahko romantičen, drugače si pač romantičen sam s sabo (kar seveda ni nujno slabo - preverjeno :D), ampak to postaja prav moteče. Zakaj pa si ne bi valentinovega naredila vsak mesec in bila romantična tudi na 14. april? Don't get me wrong, nič nimam proti valentinovem, lepo da je na svetu dan, ko praznujemo ljubezen, ne pa samo nesrečnih stvari (čeprav je tudi ljubezen lahko nesrečna, hmmm...).

Nikoli tudi ne bom pozabila prvega pomembnega osnovnošolskega valentinovega, ki je pravzaprav najbolj exciting valentinovo v mojem 22-letnem življenju. Zgodbico hočete, pravite? Osnovna šola je bila za mene precej ne-pestra glede ljubezenskega življenja, navsezadnje smo le bili rojeni v 90ih, kar pomeni, da še nismo razmišljali o stvareh, ki se danes pletejo po glavah 14-letnikov, temveč o tem, kako bi se z nekom držali za roke. No, jaz sem se za roke hotela držati s samo enim fantom celih osem let osnovne šole. Ko je prišlo valentinovo v okoli sedmem razredu, smo punce spesnile pesmice za vse naše ''valentine'' in jim to pisemce vtaknile v žepe njihovih bund. Seveda sem bila jaz, z mojo überkreativnostjo glavna pesnica in moj ''valentin'' je dobil nadvse prisrčno pesmico, ki se je na žalost ne spomnim (on pa je na njo, upam da, pozabil). Do sem je vse seveda bilo vse zelo vznemirljivo, vse do trenutka, ko so fantje te pesmice našli, jaz pa sem hitro ''zbežala'' domov, ker sem se prestrašila, da mu moja pesmica ne bi bila všeč (ne vem sicer, kako bi bilo to mogoče ali ipak :D ok, sarcasm off). Ampak! Tukaj pride zaplet! :D On me je seveda dohitel, me povprašal o avtorici te pesmice, na koncu pogovora pa je rekel: ''no, se vidiva!''. In to je bilo moje exciting valentinovo, ki sploh ni tako exciting, ampak za 13-letnico dovolj, da se tega spomni še čez devet let.

In prav v tem tiči ta romantika. Ni idealizirana, ni nekaj velikega. Romantika so male stvari, ki naredijo vse lepo. Ki ti nariše nasmeh na obraz, čeprav si imel crappy dan in hočeš biti zavit v odejo in cel dan gledat serije. Z življenjem v materialističnem svetu včasih pač malo pozabimo na te stvari. Pozabimo na to, da ne rabimo imeti denarja, da naredimo nekaj lepega za svojega dragega in pozabimo, da včasih potrebujemo samo iskren objem, ki pomeni več, kot veliko darilo. In navsezadnje, romantika je tisti čudovit občutek, ki ga dobiš samo, ko ga zagledaš, on pa se tega, da ti ga daje, niti malo ne zaveda.

Kam je šla romantika? Še vedno je tukaj, samo malo pobliže je treba pogledati. Romantika je okoli nas, če hočemo, da je. Romantika naredi stvari vznemirljive, nove, vesele. Romantika je tisto, kar naredi vse malo lepše, nepozabno in ''memorable''.

Peace. :)

Užitki dela na blagajni

Ko malo ''poscrollaš'' po mojem blogu vidiš, da se je kar zresnil. Ne vem, če mi je to všeč, ali ne, mogoče pa sem celo v teh nekaj mesecih, bognedaj, odrasla. No, v takšne skrajnosti še verjetno nisem zašla, vseeno pa bom to preverila. 

Seveda je dejstvo, da se moje življenje ni kaj drastično spremenilo, razen to, da uživam v statusu absolventa in da delam na blagajni, kjer skoraj dnevno poslušam ljube piskajoče zvoke, ki se zadnje čase pojavljajo še v sanjah, ali pa spet v sanjah naletim na velik plakat z vsoto računa, ki sem ga zaračunala med delom. Pri delu na blagajni je, če to počneš celo življenje, najverjetneje najbolj pomembno ne da znaš šteti, ampak da si ''people person'', kar je moja definicija tega, da se rad pogovarjaš tudi z neznanci, da si z njimi prijazen in da imaš na obrazu vedno narisan ne preširok, vljuden nasmešek, ki ga rad deliš z drugimi. Seveda je to tudi delo, kjer od časa do časa dobiš povabilo na kavo ali celo na večerjo od ''moških'' (za moške blagajničarke še ne vem, bom preverila), ki so pravkar začeli brati (ok, to je karikirano, da ne bo pomote) do moških, ki že imajo toliko kilometrine, da bi lahko preleteli svet. V tem lahko oseba, a.k.a. blagajničarka uživa, ali pa je postavljena v awkward položaj, ki je še bolj awkward, če sama ne ve, kako s takimi ponudbami ravnati. Pogosto pri meni tako nastopi samo vljuden nasmešek in ''hvala, na svidenje'', kar pri nekaterih zadostuje, nekateri pa so pač malo bolj vztrajni, čeprav nosiš tisti grozni oranžni pulover, v katerem ne bi izgledala dobro niti Jessica Alba (ok, mogoče ona, ampak res redka!). Ali pa ti namesto kave ponudijo kakšen nasvet za spolne aktivnosti, ki so definitivno njihova stvar ali pa mi zaupajo kakšen trik, ki bo naredil življenje mojega fanta bolj pestro. Tukaj seveda jaz postanem še bolj awkward, ampak to njih seveda zabava. Počasi bom mislila, da pridejo v trgovino z namenom, da me spravijo v položaj, v katerem mi bo skrajno neudobno, kjer bo moj obraz rdeč kot Sneguljčičine ustnice in ob katerem bom se, ker se tega ne sprašujem dovolj pogosto, spraševala čemu mi je ta služba sploh potrebna. Ampak dobro, ti gospodje so vsaj prijazni in ti si lahko prijazen nazaj. Izziv je, ko se ukvarjaš z ljudmi, katerih cilj je, da te dodobra natulijo, ti pokvarijo dan in ti povejo, da v življenju ne boš postal nič dobrega. Za to je nesekirantom (med njih ne spadam jaz, da ne bo pomote) popolnoma vseeno, meni pa lahko dodobra pokvari dan in hitro je blagajničarska zabava, ki je seveda na sporedu vedno, ko ti kdo ne pokvari dneva, končana, tebi pa cel dan po glavi hodijo pametne zadeve, ki bi jih lahko rekel v tisti situaciji, ampak se jih takrat, obviously, nisi spomnil. Oh, well.

Takšni dogodki ti delo na blagajni res ''popestrijo'', še vedno pa je najbolj pester ''veseli'' december. Božič in s tem časom povezano vzdušje sem, če me slučajno ne poznate in tega ne veste, vedno imela rada. Lučke, vonj po kuhanem vinu v centru Maribora, božični koncerti in, če še nisem omenila dovolj, lučke, me nikoli niso pustile ravnodušne. Imela sem nedolžno mišljenje, da je v tem času vse magično, da se vse spremeni na boljše in da je to najboljši čas v letu. Delo na blagajni je ta pogled malo spremenilo. Zdaj je misel na božični čas povezana z gužvo, gužvo in še enkrat gužvo, mogoče tudi z dolgimi delovniki in na to, da najverjetneje ne boš imel časa za karkoli drugega, kot delo in pri tem se ne moreš niti pritoževati, ker delaš preko študenta in ker itak rabiš denar (ki pride jutri :D), ampak vseeno mi delo na božični večer, ko je trgovina odprta čisto predolgo in ko ljudje grejo v trgovino samo, da grejo in kupijo eno stekleničko milnih mehurčkov za pihanje (true story, btw), ni preveč dišalo. Zakaj, zakaj bi šel v trgovino ob pol sedmih na božični večer (oziroma lahko rečem kar kadarkoli) in kupil samo milne mehurčke? Si brez milnih mehurčkov ne predstavljaš življenja, tisto tekočino piješ in si od nje odvisen ali je kakšen globlji razlog in bo tista steklenička rešila življenje 30im otrokom v Afriki? Če je slednji, še razumem, drugače pa žal ne.

Seveda nobeno študentsko delo ni idealno in tega se zavedam, pravzaprav mi na blagajni sploh ne gre slabo in bi definitivno bilo slabše. Še vedno pa je zabavno dogodivščine spraviti na papir (ali pa na blog) in si v vašo zabavo olajšati dušo, moj blog pa tako končno narediti malo bolj lahek in ne preveč globok, ker je že šlo malo daleč. :D

Kot vedno - hvala za branje. :)

Z upanjem v 2014

Pa smo se poslovili tudi od leta 2013. Moram priznati, da mi ni bilo dolgčas in da je definitivno imelo veliko vzponov in padcev. V tem letu sem spisala kar dve diplomi, pridobila nekaj prijateljev, vsaj enkrat pregledala vse sezone Friendsov in Gilmore Girls in se jaz, Kaja, the control freak, vpisala v absolventsko leto, kar sploh ni bila tako slaba odločitev. Na svoj zemljevid obiskanih držav sem dodala še Luksemburg (ki je bil še en korak k temu, da premagam svojo socialno nerodnost - malo se čudno sliši v slovenščini ali ipak) in Poljsko (ki je bila samo potrditev, da imam super prijatelje, da je alkohol lahko zelo poceni in da sem in vedno bom lightheaded). Začela sem tudi še bolj izkoriščati mojo ''pisateljsko'' žilico, kar se kaže tudi na blogu, ki še ni tak, kot bi ga hotela, ampak upam, da bo postal rastoči projekt leta 2014. Premagala sem svoje depresivne mesece in končno s samozavestjo povedala, da sem srečna (upam, da nisem prehitro rekla). Lahko bi rekli, da sem naredila dolgo pot in da čeprav prvi meseci niso bili najboljši, I made it a good one.

Prav zato za leto 2014 nisem sklenila nobenih novoletnih zaobljub. Nobenih pričakovanj, nobenih stvari, ki se jih potem ne bom držala. Leto bom sprejela takšno, kot bo. Delala bom stvari, ki me osrečujejo, dokler jih lahko. Družila se bom s prijatelji, z ljudmi, ki so mi pomembni in delala na tem, da so tudi oni srečni in jim pri tem pomagala, če bo le možno. Mislim, da bo leto dobro. Mislim, da bo polno smeha, optimizma in lepih trenutkov, ki jih ne bom pozabila. Upam, da bo polno potovanj in upam, da bodo ga zaznamovale pozitivne stvari. Upam tudi, da bom iz tega bloga končno naredila nekaj dobrega. Nekaj, kar ne bo lahko pozabiti, pa naj bo slabo ali dobro (ampak upam, da dobro).

Srečno 2014. Make it a good one.