Nekaj časa sem hotela dati v objavo samo ta video. It speaks for itself, ampak vseeno. Prva misel, ki jo prikaže je ''I often have trouble letting go of the past.'' Ampak dobro, to imamo vsi, ali pač? Ne moremo pozabiti dogodkov, ki se jih drugi sploh ne spomnijo več, ki mogoče sploh niso pomembni. Igramo igrice z ljudmi, ki so nam pri srcu, ker drugače ne znamo, poleg tega pa vemo, da oni počnejo isto. Mogoče bi se vrnili v tisto otroštvo, ko si iskreno povedal, ali imaš raje mamico ali atija, ko si povedal odraslim točno to, kar misliš, ko nisi imel nekega filtra in je to bilo čisto ok. Ko nisi potem še dva tedna razmišljal ali si fantu/punci odgovoril z napačnim tonom.
Analiziramo vsako rečeno besedo, ko smo na kavi z nekom, ki nam je všeč. Sem kaj narobe rekla? Sem bila preveč zadržana/preveč napadalna? Seveda to niso vsa vprašanja, na katera potem odgovarjaš še mesec po tem, ampak ok, pravo vprašanje je, če je to sploh pomembno. Na nek način je tako, da se z nekom ujameš, ali pa se ne, preprosto, ali pač? Bi pomagalo, če bi v enem trenutku rekel nekaj drugega, bi zato bila potem ''compatible''? Najverjetneje ne bo ena beseda/poved/pogovor definirala celotnega tvojega odnosa, ali pač? Nismo teh stvari že malo prerasli? Ne bi bilo preprosteje reči: hey, I like you, let's be friends/something more/whatever? Da bi potem za spremembo enkrat končno vedel, kje si? Živcira me, da ne vem kje sem. Pri komerkoli. Seveda, za to sem lahko kriva tudi jaz, saj ''ljubezen/prijateljstvo/znanstvo igra je za dva'', če citiram Game Over in nisem več na čisto resni strani. Čisto resno pa mislim, da bi bilo življenje one hell of a lot easier če bi ljudje bili malo bolj odkriti. Če nam dejanj ne bi preprečevali strahovi. Če bi si enkrat, samo enkrat za spremembo upali. Živeli v trenutku in ne bi pomislili na preteklost ali na prihodnost. Seveda tej ''filozofiji'' ni ravno dobro slediti povsod, ampak bi bilo res revolucionarno (in lažje), če bi se tega držali pri naših odnosih z ljudmi, ali pa bom sama uvedla like in dislike button za ljudi, tudi to bi bilo kul. Hm, mogoče pa bom s to idejo obogatela in je ne bi smela objaviti javnosti? Oh, well. :) Ni dobro tudi, če se preko interneta pogovarjaš s Sandro, ki si te pogovore shranjuje in se potem tolčeš po glavi za besede, ki si jih napisal v letu 2007. :D In me je spet zaneslo in je prišel ven blog, ki ni tako hudo globok, kot je bil mišljen na začetku. :) Oh, well. :P
Peace! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar