Mislim, da smo skoraj vsi v nekem trenutku v svojem življenju pisali dnevnik. Najpogosteje je to bilo v naših zgodnjih najstniških letih, ko je vse bilo tako zelo vznemirljivo, novo in tragično obenem. Sama sem v teh letih zapolnila kar dva zvezka, oba seveda zelo zabavna 22-letni Kaji, še vedno pa je nekaj, kar se še vedno ni spremenilo. Še vedno sem butasto nesigurna sama v sebe, še vedno rada berem in te knjige ''strogo'' ocenjujem in še vedno imam ob sebi dve najboljši prijateljici, ki me spremljata že od časov, ko nisem znala stati na nogah (tudi to se še v teh letih včasih zgodi).
Seveda sem pripravljena nekaj dnevnika v vašo in mojo zabavo deliti z vami. Kar je zelo zabavno je, da sem dnevnik skozi leta večkrat prebrala in potem prečrtala stvari, ki so držale leta 2000 s tistimi, ki so držale leta 2003. Smooth, Kaja, smooth. Ali pa zapis v dnevniku bogatijo zapisi iz kasnejših let. Tako je trdni odločitvi, da ne bom več v mojo simpatijo (katere imena nisem zaupala niti dnevniku) 22. 10. 2001 sledila opomba leta 2002, da sem še vedno zaljubljena v njega, leta 2003 pa sem končno zrasla kot oseba in nisem bila več v njega. Oh, the drama hurts my eyes. :D Prvič je dokumentirana tudi moja ljubezen do Harryja Potterja, leta 2001 sem namreč bila prepričana, da je zakon. 13 let kasneje ne morem reči, da se je kaj dosti spremenilo. Leto kasneje sem se odločila, da je dnevniku vseeno treba zaupati ime moje simpatije, vendar sem jo napisala v kodi - njegovo ime sem zapisala od zadaj naprej. Ne vem, če ne bi mogla delat za FBI, če pa slučajno ne bi mogla razvozlat kode, pa je za vsak slučaj na koncu dnevnika slovarček. Moja najpogostejša poved v dnevniku je: ''No, zdaj je sedanjost.'' Bravo, Kaja. Bodoča slovenistka. Dnevniški zapisi skačejo od ljubezni, pa do tega, da je moj brat zelo tečen, kar lahko podkrepim z dokazom: ''Jan je tako tečen. Vse, kar imam na mizi mi je že vzel. No, malo pretiravam, na mizi je kar veliko. Jan je star 6 let in ima novo sobo. Nič kaj vredu ni biti starejša.'' Vsaj iskrena sem bila. :D Vse pa je über dramatično, obviously. Temu dnevniku pa je sledil dnevnik pesmi. Ljubezenskih. To so bili časi, ko sem mislila, da bom postala pesnica in zatresla svet s svojo poezijo. Vsaj sanje so bile.
Na nek način je tudi ta blog moj dnevnik in mogoče ga bom lahko čez 10 let skritizirala kot prava strokovnjakinja in se bom čudila svojim norostim. It's life, right? :)
P. S. - Še javna zahvala Maticu za spimpanje mojega bloga, ki je tako dobil malo več duše. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar