Strahovi

Moj blog je malo umrl. Ni ne volje, ne idej za pisanje, oziroma jih izčrpam v drugih virih (najdeš me v Spektru in na Globetrotterju) v življenju pa se mi ne dogaja nič kaj posebnega. Spet se bo treba učit, spet bodo pred mano veliki življenjski dogodki, na katere ne vem, če sem pripravljena. In spet me je strah. Strah me je velikih življenjskih dogodkov, naj bodo pozitivni ali negativni. Strah me je izgubiti ljudi, ki jih imam rada in strah me je tega, da vedno dvomim v sebe in v to, kar se okoli mene dogaja, pa čeprav nimam nobenega razloga za to. Ko sem to prejšnjič omenila prijateljici, mi je rekla, naj si tega ne delam, naj bom srečna. Naj ne skrbim za stvari, ki se sploh še niso zgodile, ki se mogoče sploh ne bodo. Jaz pa nazaj, da se ne morem čisto prepustiti. Da se življenje prehitro obrne in da jaz to še predobro vem. Moj strah, da bi bila zapuščena, da bi ostala čisto sama (za kar je res manj kot procent možnosti glede na moje čudne, ampak super prijatelje) pa samo še raste. Morem res povedati, da bo še bolj res? Strah me je, da bi te izgubila, ker si več ne predstavljam življenja brez tebe (ker če bereš ta blog, si mi najverjetneje blizu). Strah me je že pomisliti, da bi ti lahko bil moja prava ljubezen, ker se bojim, da bi bila prizadeta. Preveč osebno? Mogoče, ampak moj blog je že itak nekakšen dnevnik. Moje življenje se ne odvija okoli stvari, ki jih počnem, temveč okoli ljudi, s katerimi sem. Mogoče je to napačen stil življenja, mogoče bi se morala skoncentrirati na sebe in na stvari, ki jih rada počnem, ampak je dejstvo, da so ljudje okoli mene moje življenje. Zaradi njih sem srečna. Ali pa vsaj na poti do tja. Ne zaradi odbojke ali pisanja ali šole, čeprav so vse to stvari, ki jih rada počnem in jih počnem s strastjo. Seveda so to stvari, ki naredijo mene, mene in res je, da brez teh stvari ne bi bila ista. Pa vseeno bi mesec pisanja zamenjala za še en mesec druženja s prijateljicama, ki gresta jeseni v Portorož. Zamenjala bi tudi mesec sekiranja, če sem naredila kaj narobe (kar nisem) za mesec sreče. In spet me je strah. Vedno, ko mislim, da sem to introvertiranost za nekaj časa premagala, izbruhne nov strah, nova prepreka, ki mi preprečuje, da bi se končno nehala sekirat za vsako malo stvar in spoznala nove ljudi, postala zgovorna, tista Kaja, ki jo pozna samo nekaj oseb in za katero se morem tako zelo truditi, da pride na plan, ko sem med novimi ljudmi, ker ji strahovi preprečujejo, da bi bila takšna že naravno. In čeprav vem, da je večina strahov popolnoma iracionalnih, so še vedno tukaj. Sem pravzaprav sama sebi največji strah? Najverjetneje. Bom kdaj to premagala? Delam na tem.