četrtek, 4. februar 2016

The Big Step

Ok, ok, ok. Priznam, ne pišem več. Izgubila sem veselje, ali pa nimam časa, ker zdaj pišem za denar in sem all fancy and stuff. Ali pa nimam časa, ker čas kakovostno preživljam na Pinterestu, spletnih straneh Rutarja, Lesnine, Dipa in kraljice vseh pohištvenih izdelkov, Ikee. Ne, tudi sobe ne prenavljam, ker sem skozi 24 let življenja v njej napolnila skoraj vsak uporaben kotiček. Tako lahko svoja oblačila, ki niso pospravljena v omari prestavljam na stol in na posteljo, pa tudi na mali predalnik, če je res nuja. Pohištvene letake sem vedno rada prebirala, za dušo, sem rekla. A v zadnjih nekaj mesecih sem jih gledala zares. Za sebe. In čeprav še vedno nisem popolnoma ponotranjila tega dejstva, ga zdaj delim še z vami, dragi neznanci in prijatelji, ki še niste obupali nad mojo blogersko potjo. Ok, draga mama. Selim se. Zapuščam to mojo predrago Jarenino, katere lepote pravzaprav vidim komaj zdaj, ko se selim. Sprehajam se z Roni in si mislim: "Joj, kaki lepi potoček, tega pa v Selnici nimajo." In podobno. Ja, še vedno sem ista sekirantska Kaja, ki misli, da zaradi selitve ne bo Jarenine nikoli več videla. Čeprav bo še vedno prišla v Jarenino po stvari ko ji bo česa zmanjkalo v svojem stanovanju ali pa ko ne bo imela nič za jest. Ali pa ko se ji bo zaluštalo lepe narave in maminega objema. Čakaj, kaj je že namen bloga? Da vam povem, da se selim. Ali pa da z vami podelim modrosti, ki sem se jih naučila v zadnjih mesecih.

Pleskanje sten. Naj povem, da sem očitno razvajen otrok, saj še nikoli do, recimo oktobra, nisem v roki držala valja za pleskanje. Vse je enkrat prvič in tudi prvič mi je šlo odlično. Lepljenje zaščitnega traka, delanje vzorcev, vse je bilo zelo zabavno in vse je zelo zelo lepo. Mogoče se s tem, da je bilo zabavno, Matic ne bi strinjal, on prav v tem trenutku namreč pleska še kuhinjo brez mene. V glavnem, prepleskano je, izgleda odlično in vsi nama bodo zavidali! :D

Kot sem že povedala, ogromno časa sem preživela ob gledanju letakov, pohištvenih spletnih strani in podobnega. Ker ko se seliš, rabiš vse, če niste vedeli. Najina glavna pohištvena destinacija je bila Ikea. Sicer v Grazu, kar ne pomeni, da boš ravno mimogrede šel tja past oči, temveč da misliš resno. Midva sva prišla oborožena s kombijem in resnično dolgim nakupovalnim listkom, ki sva se ga tudi držala. Nič spontanih nakupov (ok, razen omarice za televizijo, ki je ni bilo na internetu), nič nepotrebnega zapravljanja. Ker še takrat nisva imela kuhinje niti naročene, tudi skoraj nič za kuhinjo. No, v glavnem, tam sva pustila zajeten kup Matičevega denarja. Sicer je vedno nekje v tvoji glavi, da boš moral to pohištvo tudi sestaviti, ampak teh stvari nihče ne jemlje resno. Sestaviti? Ah, ni problema. Jaz imam pred sestavljanjem vedno nekaj "rešpekta", vem, da nisem dobra pri branju navodil in tudi, če slikica nazorno kaže, kam moram dati tisti "šrauf", še vedno nisem točno prepričana, kam ga moram dati. "Tu bo Matic videl, kako neumna sem," so bile moje misli. Pa tako dolgo sem ga lahko zavajala, da si je mislil, da sem ena najpametnejših ljudi na svetu! (ok, vsaj med prvimi desetimi. Stotimi?) A mogoče mi je ta rešpekt pred navodili za sestavljanje malo pomagal. Ali pa to, da sem najprej pol minute opazovala Matica, kako je začel delati svoj predal, šele nato pa sem jaz začela delati svojega. Ampak najverjetneje ni to. Delala sem celo s pormašino! In to uspešno! Ne bom se niti trudila iskati tega slovenskega izraza, za mene bo vedno pormašina, lektorica gor ali dol. Kljub temu, da jaz nisem bila čisto neuporabna, pa nama je sestavljanje pohištva vzelo veliiiko časa. Nekajkrat sva se zmotila, pa potem še enkrat, pa ok. Po vstajanju, sedenju, prelaganju in vzdigovanju težkih stvari nama je uspelo in sva naredila pohištvo, ki se sploh ne maje. 150 Ikea točk za naju.

In zdaj sva pri koncu. Čakava le še na kuhinjo, ki bi naj prispela jutri. Čaka naju še sestavljanje te in zadnji izziv – življenje drug z drugim. O tem pa morda drugič. ;)

Ni komentarjev:

Objavite komentar