Ne bom se čez deset let na primer spomnila, da sem 15. julija, na bratov rojstni dan, ob pol enih ponoči pisala blog samo zato, ker sem slišala Yellow od Coldplayjev. Ne bom se spomnila katero nepomembno študentsko delo sem tisti čas opravljala ali kolikokrat sem ta blog popravila, da sem ga končno objavila. Mogoče pa se bom spomnila na katere trenutke me spomni pesem, vsaj upam. Ni to, da je trenutno moje življenje popolnoma nesrečno, ker ni, vem pa, da sem že doživela srečnejše dni. Takrat sem natanko vedela kaj hočem postati in iskreno mislila, da mi bo to tudi uspelo, kar danes, ob pol enih ponoči ne morem reči. Nekaj je seveda odvisno od moje osebnosti, ker stvari še bolj zakompliciram, kot bi jih morala/lahko, ampak to sem jaz in to je ena izmed lastnosti, ki naredi Kajo, Kajo. Seriously, včasih se sekiram, pa sploh ne vem zakaj se sekiram, tudi vi kdaj dobite ta občutek? Na primer, trenutno je v prsih nek cmok, ki mi brani spanje.
Da se vrnemo na Yellow, ki najverjetneje v vseh spodbudi misel na nekoga, ki smo ga (včasih) imeli radi. Na tisti vznemirjajoč, strašljiv, čudovit in grozljiv občutek, ki nas je naredil druge osebe. Mogoče boljše, mogoče slabše in včasih to osebo pogrešamo ne zaradi njega ali nje, temveč zaradi osebe, ki jo je on/ona iz tebe izvlekla ali pa te je takšno naredila zaradi vseh njegovih/njenih dobrih lastnosti, ker se slabih tako ali tako ne spomniš več. Tista (zaljubljena) oseba je v meni prebudila nekoga, ki je malce bolj brezskrben, drzen, srečen in priznam, včasih to osebo pogrešam, vem pa tudi, da jo bom nekega dne dobila nazaj. Izboljšano verzijo. In dolgotrajnejšo. Kaj veš, mogoče celo za vedno.
Za vas pa še - Yellow. Za tiste občutke, kakršnikoli že so.
Ni komentarjev:
Objavite komentar