Socially Awkward

Zdravo, sem Kaja in sem socially awkward (vsi: zdravo, Kaja). To je najverjetneje splošno znano, ampak vseeno razglasim, če še slučajno kdo tega ni opazil. Seveda dejstvo, da sem rada zaprta med štirimi stenami z dobro knjigo, serijo ali filmom, ali to, da lahko ljudi, ki sem jih spoznala letos (vem, da še imam 4 mesece) preštejem na prste ene roke, to definitivno potrjuje, ampak naj vas popeljem še do kakšnih vedno (za druge) zabavnih dogodkov.

Pred nekaj meseci sem dobila bon za masažo, ki sem ga seveda hotela izkoristiti. Navdušena nad mislijo na prvo masažo v svojem življenju, sem se podala v tajski ''masažni center'', kjer so vsi s tabo über prijazni, kar me sploh ne moti, tudi jaz sem lahko prijazna, če hočem biti. :) Seveda me takoj sprejmejo in me pošljejo v sobo, kjer bom prejela svojo tajsko masažo in iz nje prišla prerojen človek. Khm. Khm. Seveda se moraš sleči, in počakati na masažni mizi. V sobo pride 35 kg ženica, ki ne zna slovensko in mi začne masirati noge. U, to pa je kul, je bila moja prva misel vse do tega, ko mi je začela pokati prste na nogah... oziroma jih vleči tako dolgo, da niso spokali. V čem je point? Ok, Kaja, chill, saj je samo masaža... Če bi bila samo masaža, bi me mogoče še impresionirala, tako pa je bila maserka, ki seveda ni znala slovensko, še zgovorna in tukaj je situacija podobna kot pri frizerju, le da je v polomljeni angleščini in da mi je gospa prijazno prevedla vsebino pesmi gangnam style. Naslednji pomemben podatek pri tajski masaži je, da se ne smeš premikat, pustiti ji moraš, da te premakne ona, pri tem pa ji ne smeš niti pomagati in tako si na masažni mizi kot nasedli kit, ki se ne more premakniti. Če niste ugotovili, me masaža ni preveč impresionirala, dejstvo, da se me 2 uri dotika neznana oseba, je pač malo preveč v mojem osebnem prostoru.

Redko se zgodi, da mi je kdo res všeč in ko se to zgodi, postanem ob njem druga oseba. Ni več tiste Kaje, ki ima dober smisel za humor, ni več sarkazma ali sproščenosti. Ta oseba postane čisto drugačna. ''Kako to misliš, Kaja?'' vprašate. No, naj vas popeljem kakšno leto nazaj, ko mi je bil všeč en fant. Močno všeč. :P Seveda sem bila še v stanju impresioniranja, kar pomeni, da bi naj izpadla čim bolj kul in v tej fazi meni običajno spodleti, sploh če je to oseba, ki me na novo spoznava. Primer, pravite? Nekako je tema naletela na facebook in na to, za kaj ga uporabljamo... Seveda so tu čisto navadni razlogi, kot so zaradi faksa, službe, zaradi obveščanja med prijatelji, potem pa jaz zinem: zato, da lahko stalkam bivše. Res, Kaja, res? Ne bi rekla, da bi to bilo dejansko res, in da bi facebook dejansko uporabljala za to, ampak jaz tega sploh ne delam, pravzaprav bivših sploh nimam pod prijatelji. Zakaj, zakaj na celem svetu bi to zinila fantu, ki mi je všeč? Zakaj bi pravzaprav to zinila komurkoli. Njegova reakcija?
''Hah...''
Jaz:''....''
On:''...''
In tu so šle moje šanse, seveda ne zaradi ene izjave, ampak lahko potrdim, da ta ni bila edina gŁupa. Bilo je kratko ampak sladko. Do takrat se je moja ''zatreskanost'' ohladila in spet sem tista navadna Kaja, ki ni korenito drugačna, vendar mi je vseeno bolj všeč, kot Kaja, ki govori stvari samo zato, da jih govori.

Za poslastico pa naj še z vami delim pogovor, ki je potekal z mojo bodočo delodajalko, ki ni postala moja delodajalka, nanjo namreč zaradi nekega čudnega razloga nisem naredila preveč dobrega vtisa. Razgovori so potekali zunaj, jaz pa sem bila ''malce'' živčna, ker sem si to službo res želela. Delodajalka si je med najinim pogovorom prižgala cigaret in enega ponudila meni. Namesto, da bi vljudno rekla ne hvala, sem jaz zinila: ''Ne, cigareti ubijajo.'' Moram poudariti, da sva razgovor kar hitro zaključili?

Mogoče bodo takšni blogi kar serijski, včasih je pač treba svoje dogodivščine deliti z drugimi in se skupaj držati za glavo.

Peace!