Študentsko delo. S tem se (skoraj) vsak študent ali dijak na svoji šolski poti sreča vsaj enkrat. Delala sem že marsikaj, delila sem letake, stregla pijačo, delala na blagajni, na bencinski črpalki, trenutno prodajam knjige. To delo bi dejansko bilo popolno za študentko prevajalstva in slovenskega jezika, a ker moramo biti tam kot ''bubice'', od tega seveda ne bom odnesla ničesar. Razen še enega pomišljaja na svojem življenjepisu, ki se s študentskimi deli kar hitro polni. In ker imam na svojem delovnem mestu toliko časa za razmišljanje, sem prišla do vprašanja o urnih postavkah. Vem, da je 3,5 evrov na uro za ''nedelo'' zelo veliko, a vendar. Tam sem popolnoma nepotrebna, lahko se celo poslužim citata ''A monkey can do that.'' Seveda enkrat na dan mogoče pride nekdo, ki hoče, da mu priporočam kakšno dobro knjigo in to z veseljem postorim, a to je tudi vse. 6 ur na dan tako ''urejam'' moj kupček knjig, kar znaša okoli 6 knjižnih polic in 2 veliki mizi, kar znaša okoli 10 minut dela na dan. In ostalih 5 ur in 50 minut? Sprehajam se okoli knjig in razmišljam. V tem mesecu sem v tem postala kar dobra. Prvi teden sem se sama s sabo igrala kalodont, ker sem imela tako prazno glavo. Zdaj sem že boljša. Ne potrebujem več kalodonta da se zamotim. Kolegici sem prejšnjič rekla, da se odvadiš preveč misliti/razmišljati in njej je bilo to blazno smešno. Jaz sem pravzaprav mislila čisto resno. Prav občudujem blagajničarke, ki to delajo vsak dan. Do konca svojega življenja. V čem je smisel? Ok, zdaj boste vsi rekli, da v denarju. Ja, je potreben, a sama si tega ne želim. Je res kdo, ki si na koncu osnovne šole, ko se odločamo za poklic, res želi postati prodajalec? Temu je zelo težko verjeti. Ok, sem že odplavala.
Vprašanje, ki sem ga že od začetka hotela zastaviti je, ali bi, če bi ti ostalo samo še 24 ur življenja, prodal 6 ali 8 ur za nekaj, kar ti na koncu ne bo predstavljalo in prineslo nekega zadovoljstva? Vem, da je večina služb in poklicev takih, ki nam ne morejo predstavljati nekega zadovoljstva in tudi ne moremo misliti, da smo s tem nekaj prispevali svetu. In ja, vem, da če bi kdo imel na voljo le še 24 ur življenja, pač ne bi šel v službo, ampak vprašanje je, kaj pa bi naredili? Bi se poskušali zapisati v zgodovino in narediti tisti zadnji prispevek svetu, ali pa bi zbrali vse najdražje in naredili awesome zabavo (ki verjetno ne bi bila tako awesome, če bi vedeli, da boste umrli čez nekaj uric). Jaz pravzaprav ne vem kaj bi naredila. Najverjetneje bi okoli 3 ure preživela na letalu in skušala videti vse, česar še nisem. Ampak kje je point? V svojih 21ih letih življenja še nisem naredila ničesar, po čemer bi se me ljudje spominjali. Čez 20 let bi bila tista prijateljica, ki je umrla pred 20imi leti. Bi kdo rekel, da me res pogreša, bi se kdo spomnil name vsak ljubi dan in si mislil, da mu v življenju manjkam? Ja, nihče ni nenadomestljiv ampak si je vseeno lepo misliti, da moraš živeti. Če ne zase, pa zanj, zanjo. Za nekoga, ki še mu boš spremenil življenje in mu ne boš, če te ne bo več. Mogoče premalo cenimo samo eksistenco enega človeka, ki nam pomeni tako veliko. In on/a tega sploh ne ve. Imaš ga na speed dial, pa ga pokličeš trikrat na mesec. Zato, kdorkoli že bere ta blog: you're special. To me, to someone. You're special. And someone does love you.
Peace!
Ni komentarjev:
Objavite komentar