Off to London Baby!

Tako. Po mesecih raziskovanja Londona preko interneta, sem končno dočakala dan D. O prevozu v Londonu vem več, kot o prevozu v Mariboru, naštudirala sem vse vstopnine, nakupovalna mesta, poceni restavracije itd. Natisnila sem si tudi kupone, ki za več Londonskih atrakcij znižajo ceno na polovico. Not bad. Not bad at all. Čaka me še samo pakiranje in jutri ob treh bom že na letalu za moje sanjsko mesto. Vem, da mi bo všeč, pa še sploh nisem tam. Ali pa bo vse preveč confusing in bom obupala nad podzemno železnico in se okrog Londona odpravila kar peš in se med ulicami večkrat izgubila. Vem tudi, da bo občutno več ljudi, kot jih je bilo v Dublinu. In da bodo vsi nekam hiteli in si ne bodo vzeli časa za naju, izgubljena revčka sredi Londona in naju napotili v pravo smer, tako kot je to naredil prijazen gospod v Dublinu, ki ga še dolgo ne bom pozabila. On je namreč bil resno zaskrbljen in žalosten, da sva se v njegovem preljubem mestu izgubili. No, back to London... V njem bom preživela celih 6 dni, nastanjena sva v hostlu Astor Victoria skupaj s še šestimi neznanci. Še en razlog za skrb, 6 neznancev, ki naju lahko okradejo, ali pa ne. Hopefully not. Moti me, da se z vsakim potovanjem toliko presekiram prej, da dokler nisem tam že nekaj časa, sploh ne dojamem, da sem dejansko v tujem mestu. Denar, prevoz, vstopnine, hrana, zemljevidi, vse je v mojih mislih in potem dogodivščina ni več taka, kot bi lahko bila brez mojega konstantnega sekiranja. Ampak ok, to je London. Vem, da me ne bo pustil na cedilu. Če je London. Sanjsko mesto. Mesto, kjer je bil na toliko mestih posnet Harry Potter. Mesto navdiha, umetnosti. Se veselim? Seveda se. Bom poročala o mojih dogodivščinah? Seveda bom, če le ne bom v Londonu srečala princa Harryja in se več ne bom vrnila, ker mu bom zamajala tla pod nogami :P. Do takrat pa mi zaželite veliko sreče.