Ležim na travi in gledam v nebo. Sama. Ok, s psom. Vidim dve letali, ki letita vsak v svojo smer. Mogoče potniki drugega letala niti ne vidijo. Mogoče ga vidijo samo iz enega letala, drugi pa ostanejo nevedni. In potem se mi je med ležanjem na travi utrnilo vprašanje: koliko ljudi ti opaziš in ti skozi čas postanejo pomembni, oni pa tebe sploh ne opazijo? Koliko ljudi konča prijateljstva, zveze zaradi nečesa povsem nepomembnega?
Skozi mojih 21 let življenja sem spoznala kar veliko ljudi, a zbližala sem se le s peščico. Ta številka se še manjša, ali pa v teh letih ostaja bolj ali manj enaka. Zakaj? Postajam manj odprta? Manj privlačna za nove prijatelje? Premalo hodim ven? Ali pa sem preveč navezana na obstoječe prijatelje, da bi se trudila iskati nove? Vse drži vsaj malo. Res je, da premalo hodim ven in da sem na svoje prijatelje zelo navezana. Res je tudi, da sem v novi družbi precej zadržana in da še v moji ''faksovski'' družbi velikokrat nisem dovolj sproščena, čeprav smo že skupaj prebrodili 2 leti faksa. To popraviti in se dotakniti več življenj, izvedeti več zgodb kot lani in predlani je moj cilj za novo šolsko leto. Tudi manj razmišljati in se sekirati je na spisku. Predvsem pa spoznati koga novega, se zabavati in pozabiti na ljudi, ki so iz mojega življenja odšli s tehtnim razlogom.
Zelo rada berem. Knjige so moj izhod, moja rešitev k vsemu. Zadnje leto se je moja številka na novo prebranih knjig močno zmanjšala. Ne zato, ker bi manj brala, ampak ker berem knjige, ki sem jih že prebrala. Rada berem že znano, dajejo mi občutek varnosti. Isto je pri ljudeh. Preprosteje je biti z nekom, ki ti daje občutek varnosti. Z nekom, za katerega veš, da te ne bo pustil na cedilu. Ok, res je, da je pri ljudeh to malce drugače, saj nikoli ne veš, pa vendar. Tako sem se vedno znova in znova zatekala k istemu bivšemu fantu. Res je, on je super, ampak vseeno sem fante, ki sem jih srečala v zadnjih dveh letih primerjala z njim. Saj ne, da sem imela fanta v zadnjih dveh letih (fml :P), ampak recimo, da sem z njim primerjala fante, ki sem jih na novo spoznala in bi mogoče bila mogoča kakšna zveza. To je bila moja zaščita, moj izhod. Skype, pogovori z njim, razmišljanje o starih časih. Ja, dotaknil se je mojega življenja. Močno dotaknil, a to še ne pomeni, da je najboljši. To še ne pomeni, da je tisti pravi. Mogoče je eden od tistih pravih, ker verjamem, da lahko ima človek več ''tapravih'' (ne naenkrat, da me ne boste narobe razumeli, ampak po moje nimamo samo ene sorodne duše, saj je sorodna duša lahko po mojem mnenju tudi ženska, čeprav si popolnoma straight...).
Danes je tak dan, ko se počutim sama. K temu je seveda pripomogla tudi včerajšnja izbira filma, ki te kar naenkrat vrže v tako stanje. Stanje osamljenosti. Ne preveč dober občutek, pa vendar. O tem pravzaprav ne moreš nikomur potožiti, ker se jim začneš smiliti. I don't want that. Ali pa, če si moja mama in ji rečeš: ''mami, jaz sem tak sama...'', in potem mami odgovori: ''daj, daj, kaj te s tabo je?''. In je zaključeno. In greš raje pisati blog, ki je pravzaprav bolj dnevnik. V tem blogu sem se dotaknila toliko različnih tem in očitno je, da moje misli kar skačejo in glede tega se vam iskreno opravičujem (ali tebi, dragi dnevnik/blog :P), obljubim, da bodo naslednji zapisi malo bolj premišljeni, danes sem hotela samo nekaj stvari spraviti iz moje glave. :) Vem tudi, da to ni bil najzabavnejši zapis ever, upam da bo tudi teh kaj :))
Pa lep dan želim ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar