Poleg obdobja romantike SSKJ definira romantiko kot čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti. Idealizacija? Seriously? Po definiciji slovenskega jezika torej romantika sploh ne obstaja, oziroma je nekaj, kar temelji na nerealnosti. Zakaj pa romantika ne bi mogla biti realna? Zakaj ne bi bil v zvezi, kjer sta oba srečna in občasno tudi romantična? Romantika je subjektivna, ampak za mene definitivno ne idealizacija stvarnosti. Romantika je tisti random sms, ki ga dobiš čez dan ali pa ob dveh ponoči s preprostim ''rad te imam'', romantika je objem sredi mesta, da se vse ustavi, romantika je ''pogrešam te'', čeprav te je videl pred nekaj urami. Romantika je zaupanje in ljubezen sama, če si jo takšno narediš.
Zakaj idealizacija? Itak v vsaki zvezi nikoli vse ne štima, ampak s to definicijo se ne morem strinjati in ne vem, če se bom kdaj lahko (upam, da ne). Seveda romantika sčasoma potihne in postane nekaj, kar se pojavi samo ob redkih priložnostih, ampak kdo pravi, da mora potihniti? Z nekaj truda in mogoče petimi minutami na dan lahko polepšamo dan svoje ''boljše polovice'' in kaj je sploh lahko lepšega, kot to?
S približevanjem 14. februarja tudi popularne ''ženske'' revije dajejo predloge, kako na tisti dan biti romantičen, ker je tisti dan nekaj posebnega in se na tisti dan pač spodobi biti romantičen, če seveda imaš koga s katerim si lahko romantičen, drugače si pač romantičen sam s sabo (kar seveda ni nujno slabo - preverjeno :D), ampak to postaja prav moteče. Zakaj pa si ne bi valentinovega naredila vsak mesec in bila romantična tudi na 14. april? Don't get me wrong, nič nimam proti valentinovem, lepo da je na svetu dan, ko praznujemo ljubezen, ne pa samo nesrečnih stvari (čeprav je tudi ljubezen lahko nesrečna, hmmm...).
Nikoli tudi ne bom pozabila prvega pomembnega osnovnošolskega valentinovega, ki je pravzaprav najbolj exciting valentinovo v mojem 22-letnem življenju. Zgodbico hočete, pravite? Osnovna šola je bila za mene precej ne-pestra glede ljubezenskega življenja, navsezadnje smo le bili rojeni v 90ih, kar pomeni, da še nismo razmišljali o stvareh, ki se danes pletejo po glavah 14-letnikov, temveč o tem, kako bi se z nekom držali za roke. No, jaz sem se za roke hotela držati s samo enim fantom celih osem let osnovne šole. Ko je prišlo valentinovo v okoli sedmem razredu, smo punce spesnile pesmice za vse naše ''valentine'' in jim to pisemce vtaknile v žepe njihovih bund. Seveda sem bila jaz, z mojo überkreativnostjo glavna pesnica in moj ''valentin'' je dobil nadvse prisrčno pesmico, ki se je na žalost ne spomnim (on pa je na njo, upam da, pozabil). Do sem je vse seveda bilo vse zelo vznemirljivo, vse do trenutka, ko so fantje te pesmice našli, jaz pa sem hitro ''zbežala'' domov, ker sem se prestrašila, da mu moja pesmica ne bi bila všeč (ne vem sicer, kako bi bilo to mogoče ali ipak :D ok, sarcasm off). Ampak! Tukaj pride zaplet! :D On me je seveda dohitel, me povprašal o avtorici te pesmice, na koncu pogovora pa je rekel: ''no, se vidiva!''. In to je bilo moje exciting valentinovo, ki sploh ni tako exciting, ampak za 13-letnico dovolj, da se tega spomni še čez devet let.
In prav v tem tiči ta romantika. Ni idealizirana, ni nekaj velikega. Romantika so male stvari, ki naredijo vse lepo. Ki ti nariše nasmeh na obraz, čeprav si imel crappy dan in hočeš biti zavit v odejo in cel dan gledat serije. Z življenjem v materialističnem svetu včasih pač malo pozabimo na te stvari. Pozabimo na to, da ne rabimo imeti denarja, da naredimo nekaj lepega za svojega dragega in pozabimo, da včasih potrebujemo samo iskren objem, ki pomeni več, kot veliko darilo. In navsezadnje, romantika je tisti čudovit občutek, ki ga dobiš samo, ko ga zagledaš, on pa se tega, da ti ga daje, niti malo ne zaveda.
Kam je šla romantika? Še vedno je tukaj, samo malo pobliže je treba pogledati. Romantika je okoli nas, če hočemo, da je. Romantika naredi stvari vznemirljive, nove, vesele. Romantika je tisto, kar naredi vse malo lepše, nepozabno in ''memorable''.
Peace. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar