Ko malo ''poscrollaš'' po mojem blogu vidiš, da se je kar zresnil. Ne vem, če mi je to všeč, ali ne, mogoče pa sem celo v teh nekaj mesecih, bognedaj, odrasla. No, v takšne skrajnosti še verjetno nisem zašla, vseeno pa bom to preverila.
Seveda je dejstvo, da se moje življenje ni kaj drastično spremenilo, razen to, da uživam v statusu absolventa in da delam na blagajni, kjer skoraj dnevno poslušam ljube piskajoče zvoke, ki se zadnje čase pojavljajo še v sanjah, ali pa spet v sanjah naletim na velik plakat z vsoto računa, ki sem ga zaračunala med delom. Pri delu na blagajni je, če to počneš celo življenje, najverjetneje najbolj pomembno ne da znaš šteti, ampak da si ''people person'', kar je moja definicija tega, da se rad pogovarjaš tudi z neznanci, da si z njimi prijazen in da imaš na obrazu vedno narisan ne preširok, vljuden nasmešek, ki ga rad deliš z drugimi. Seveda je to tudi delo, kjer od časa do časa dobiš povabilo na kavo ali celo na večerjo od ''moških'' (za moške blagajničarke še ne vem, bom preverila), ki so pravkar začeli brati (ok, to je karikirano, da ne bo pomote) do moških, ki že imajo toliko kilometrine, da bi lahko preleteli svet. V tem lahko oseba, a.k.a. blagajničarka uživa, ali pa je postavljena v awkward položaj, ki je še bolj awkward, če sama ne ve, kako s takimi ponudbami ravnati. Pogosto pri meni tako nastopi samo vljuden nasmešek in ''hvala, na svidenje'', kar pri nekaterih zadostuje, nekateri pa so pač malo bolj vztrajni, čeprav nosiš tisti grozni oranžni pulover, v katerem ne bi izgledala dobro niti Jessica Alba (ok, mogoče ona, ampak res redka!). Ali pa ti namesto kave ponudijo kakšen nasvet za spolne aktivnosti, ki so definitivno njihova stvar ali pa mi zaupajo kakšen trik, ki bo naredil življenje mojega fanta bolj pestro. Tukaj seveda jaz postanem še bolj awkward, ampak to njih seveda zabava. Počasi bom mislila, da pridejo v trgovino z namenom, da me spravijo v položaj, v katerem mi bo skrajno neudobno, kjer bo moj obraz rdeč kot Sneguljčičine ustnice in ob katerem bom se, ker se tega ne sprašujem dovolj pogosto, spraševala čemu mi je ta služba sploh potrebna. Ampak dobro, ti gospodje so vsaj prijazni in ti si lahko prijazen nazaj. Izziv je, ko se ukvarjaš z ljudmi, katerih cilj je, da te dodobra natulijo, ti pokvarijo dan in ti povejo, da v življenju ne boš postal nič dobrega. Za to je nesekirantom (med njih ne spadam jaz, da ne bo pomote) popolnoma vseeno, meni pa lahko dodobra pokvari dan in hitro je blagajničarska zabava, ki je seveda na sporedu vedno, ko ti kdo ne pokvari dneva, končana, tebi pa cel dan po glavi hodijo pametne zadeve, ki bi jih lahko rekel v tisti situaciji, ampak se jih takrat, obviously, nisi spomnil. Oh, well.
Takšni dogodki ti delo na blagajni res ''popestrijo'', še vedno pa je najbolj pester ''veseli'' december. Božič in s tem časom povezano vzdušje sem, če me slučajno ne poznate in tega ne veste, vedno imela rada. Lučke, vonj po kuhanem vinu v centru Maribora, božični koncerti in, če še nisem omenila dovolj, lučke, me nikoli niso pustile ravnodušne. Imela sem nedolžno mišljenje, da je v tem času vse magično, da se vse spremeni na boljše in da je to najboljši čas v letu. Delo na blagajni je ta pogled malo spremenilo. Zdaj je misel na božični čas povezana z gužvo, gužvo in še enkrat gužvo, mogoče tudi z dolgimi delovniki in na to, da najverjetneje ne boš imel časa za karkoli drugega, kot delo in pri tem se ne moreš niti pritoževati, ker delaš preko študenta in ker itak rabiš denar (ki pride jutri :D), ampak vseeno mi delo na božični večer, ko je trgovina odprta čisto predolgo in ko ljudje grejo v trgovino samo, da grejo in kupijo eno stekleničko milnih mehurčkov za pihanje (true story, btw), ni preveč dišalo. Zakaj, zakaj bi šel v trgovino ob pol sedmih na božični večer (oziroma lahko rečem kar kadarkoli) in kupil samo milne mehurčke? Si brez milnih mehurčkov ne predstavljaš življenja, tisto tekočino piješ in si od nje odvisen ali je kakšen globlji razlog in bo tista steklenička rešila življenje 30im otrokom v Afriki? Če je slednji, še razumem, drugače pa žal ne.
Seveda nobeno študentsko delo ni idealno in tega se zavedam, pravzaprav mi na blagajni sploh ne gre slabo in bi definitivno bilo slabše. Še vedno pa je zabavno dogodivščine spraviti na papir (ali pa na blog) in si v vašo zabavo olajšati dušo, moj blog pa tako končno narediti malo bolj lahek in ne preveč globok, ker je že šlo malo daleč. :D
Kot vedno - hvala za branje. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar