ponedeljek, 11. marec 2013

Łepa si!

''Joooj, kak bo fajn, ko bom čez pol ure v postelji,'' sem pomislila danes ob pol devetih zvečer. Predavanja se začnejo ob osmih zjutraj in meni se pravzaprav ne da biti ob pol devetih še produktivna, če ni nujno potrebno. Zavita v odejo berem knjigo ali pa pogledam kakšen film in zame je to zelo blizu popolnemu večeru. Žalostno? Mogoče malo, vendar se mi vseeno ne zdi, da je opcija, ki vključuje hojo po mariborskih diskotekah kaj boljša.

Ko grem ven, se seveda lahko imam lepo in se zabavam, vse večkrat pa se zgodi, da se počutim utrujeno. Utrujeno od grozne glasbe, nadlegovanja vedno istih fantov in pick up vrstic v smislu ł(!)epa si in podobno. Nočem (preveč) žaliti naših ''južnih'' bratov, ampak kaj res morajo osvajati vsako punco v diskoteki? Seveda se ti predstavijo in ti jih moraš petkrat prosit (če jih že prosiš), da ponovijo ime, ker jih ali ne razumeš, ali pa imajo ime v smislu Selim, Hasan in podobno. Ko končajo z mojo skupino, se pomaknejo k drugi in tako naprej. Zelo me že zanima procent uspešnosti pri teh ''fantih''.

Fante v diskotekah lahko razdelimo na le nekaj skupin. Druga skupina so tisti z uhančki. Torej tisti nogometaši. Ok, dovolj stereotipov, torej tisti, ki imajo v vsaki uri eno punco. Ali vsake pol ure. To so tisti, ki mislijo, da so ful lepi, imajo roza srajčke in bleščeče uhančke, lahko so južni ali pa so samo preživeli preveč časa v solariju ali pa z mazanjem samoporjavitvene kreme in tudi punce jim višajo ego. Malo za šalo, malo zares, takšne najdeš v vsaki diskoteki. Seveda lahko naletiš na povsem normalnega nogometaša ali uhančkarja, vendar je to po mojem skromnem mnenju zelo redko. In spet, seveda lahko naletiš tudi na popolnoma simpatičnega fanta, z njim  plešeš, se zabavaš in se imaš fajn, ne da bi te nekdo prijel za rit vsakih 5 sekund. Lahko si celo izmenjata številke in se iz tega razvije kaj več, ampak ok. Ne vem, če je parov, ki so se spoznali v diskotekah kaj dosti.

Da pa ne bom kritizirala samo fantov, lahko povem še nekaj o skupinah punc. Tu so tiste, ki imajo petke do mojega kolena in z njimi niti slučajno ne znajo hodit, zato večino časa preživijo na stolu, ob mizi, na tleh ali pa na mojih prstih, ker je preveč mainstream hodit po svojih. Tu so tudi tiste, ki čakajo, da jih bo en fant zgrabil in popeljal v tisti privlačen temen kotiček if you know what I mean. :P Potem so tu tudi hair fliperke, katerih lase ješ ves večer. Enough said. Še ena skupina, ki je ne smemo izpustiti so milfice, a.k.a. ženske, ki so +40 in osvajajo mlade fante. Kot je Klemen. Dobro, ne bomo spet te zgodbice pripovedovali. Aja? Hočete jo slišati? :D No, Klemen je prijazen in privlačen ;) 21-letni fant, ki je moj dober prijatelj. Ko sva zunaj, se zelo zabavava. :D Zanimiv del je, da je neizmerno privlačen takšnim ženskam in to mu tudi rade pokažejo. Brez sramu in stvar je taka, da tudi, ko je očitno, da fant ni zainteresiran, ne odnehajo, kar se je zgodilo dragemu Klemnu, ki se je k meni zatekel na pomoč. Kot dobra prijateljica, sem se mu raje smejala, kot pa mu pomagala. Oh, well. (Disclaimer: da ne boste mislili, da sem slaba prijateljica, pomagala sem mu, ko je bil na robu joka. Dobro, po 10 minutah (mojega) smejanja.)  Ok, potem so še tu čisto normalne, prijazne punce, ki so prišle samo plesat.

Vmesna skupina diskotek so parčki. Teh nikoli (ali pa zelo redko) ne vidiš plesat, temveč se stiskajo na stolu, ali pa pleše samo punca, fant pa jo gleda, kar se je meni vedno zdelo malce creepy. Vsake toliko mu pošlje poljubček, da mu pove, da ga za vedno ljubi in nato pleše dalje. Sama. Teh ne bom nikoli razumela.

Ok, pa smo razdelali nekaj skupin, ki jih lahko srečamo v diskotekah. Mogoče sem na kako pozabila, se iskreno opravičujem tej skupini in vas opozarjam, da bloga ne smete jemati preveč resno, ker drugače bodo spet kreganja in tam itak vedno zmagam, ker sem levinja. :P

Peace!

P.S.: Čez pol ure bom v postelji in nihče ne bo imel predsodkov glede tega! :P

nedelja, 24. februar 2013

Ustavimo negativnost!



Ena izmed mojih Spektrovih kolumn, hope you like it. :)

Sedim na klopi, čakam prijateljico in slišim dekleti, ki se pogovarjata, kako grdo in neokusno je bila včeraj oblečena njuna sošolka. »Si videla, kako je bila naličena? Bila je kot klovn!« se smejita in nato preideta na komentiranje fanta, ki je šel mimo. Padel je komentar o izvoru jakne in čevljev. Nadaljevali sta s kritiziranjem fanta njune prijateljice in o tem, kako dolgo bosta še skupaj. Jaz sem še vedno tiho sedela, a začela razmišljati.

Zakaj moramo ljudje biti tako zelo negativni? Zakaj imamo potrebo po izpostavljanju napak drugih, ki jih v večini primerov sploh ne poznamo in o katerih ne vemo, kdo so in kaj so doživeli? Kdaj smo nazadnje rekli prijatelju, da je lepo oblečen, da ima lepo frizuro ali, preprosto, da je videti dobro? Pa tudi, kako daleč lahko gremo, dokler temu ne rečemo nasilje, na katerega že močno opozarjajo ZDA in Velika Britanija?
Tudi v službi je običajno tako. Vidijo se negativne stvari in to razumem, vendar je včasih lepo, če dobiš spodbudni kompliment od svojega nadrejenega, čeprav tvoje delo ni najpomembnejše v podjetju. Verjetno bi nekateri ljudje raje hodili v službo, če bi tam bila pozitivnejša atmosfera in bi se izpostavljalo tako dobro kot slabo. Iz negativnih komentarjev se učimo, a enako pomembni so tudi pozitivni komentarji, ki nam polepšajo dan in nas naredijo boljše ljudi.

V medijih lahko na prvi strani zasledimo, kdo se je zredil, kdo si ni umil las in kdo bo čez nekaj dni imel mozolj, ker je jedel hitro hrano. Seveda se bo zaradi tega tudi zredil. In ljudje to beremo. Ker lahko. In ker je obrekovanje slovenski nacionalni šport, takšne stvari nato prakticiramo v svojem življenju. Kdaj si nazadnje dal kompliment, koga pohvalil, koga kar tako objel ali se neznancu nasmehnil na ulici? Pravzaprav sem jaz slednje storila danes in gospa je bila prav presenečena, ni se nasmehnila nazaj, odmaknila je pogled in s stisnjenimi ustnicami nadaljevala pot. Kam smo prišli, če so ljudje presenečeni nad prijaznostjo ali pa v prijaznem nasmehu vidijo nekaj grdega, nesramnega, ker so tega navajeni?

Če o svetu ne bi razmišljali negativno, bi bil svet pozitivnejši. Preprosta matematika. Ljudje delamo, razmišljamo in smo boljši, če je svet okoli nas prijazen. Vsak ima slab dan, slab teden, lahko tudi leto, vendar mu lahko to slabo obdobje mogoče polepšamo, če mu podarimo nasmeh, kompliment ali objem, tudi če ga ne poznamo. Zakaj moramo komentirati grdo, če lahko vidimo tudi lepo? Upam, da se bomo ljudje kdaj naučili dajati in sprejemati komplimente in da bo to postalo del našega vsakdanjika. 

torek, 19. februar 2013

Irska - zelena dežela


Nekaj mesecev sem za januarsko številko Spektra podoživela mojo izkušnjo na Irskem. Tukaj je članek...

Irska že mnogo let privlači mnoge popotnike iz vsega sveta, v zadnjih letih je teh še več, saj dober glas vseeno seže v deveto vas. Ljudi, energije in gostoljubnosti države se pač ne pozabi kar tako.

Ko pomislimo na Irsko, je naša prva asociacija zelena barva, kmalu zatem pa viski, pivo in veseli ter prijazni ljudje. Mogoče pomislimo tudi na irske škrate, ki so znani po vsem svetu in nam prinašajo srečo in denar. Vsi poznamo zgodovino Irske, ki je bila težavna in  spremenljiva, vendar lahko kljub temu rečemo, da so ljudje ohranili ljubezen do države in predvsem do njihove glasbe. Irska glasba je zelo posebna, Irci pa so zelo ponosni nanjo, saj jo lahko slišimo v vsakem baru, trgovini s spominki ali celo v trgovinah z živili. Irsko imenujejo tudi dežela učenjakov in svetnikov, saj je rojstni kraj mnogih pisateljev in pesnikov. Potovanje na Irsko je bilo moje prvo samostojno potovanje, kar pomeni tudi veliko skrbi, saj še postopkov potovanja nisem popolnoma poznala, a izkazalo se je, da je bila moja skrb popolnoma odveč. Ljudje so gostoljubni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku in zagotovo najbolj prijazni ljudje, ki sem jih kdaj srečala.

Irska ima nekaj več kot štiri milijone prebivalcev, od teh jih 1.200.000 živi v Dublinu in okolici, glavnemu mestu Irske, ki sem ga obiskala jaz. Dublin ima bogato zgodovino, saj arheološki ostanki kažejo, da so bila ljudstva na tem področju naseljena že 7.500 pred našim štetjem. Kasneje so se naselili Kelti, Vikingi, nato pa se je začela bitka osvajalcev. V Dublinu se je ustanovil tudi prvi irski parlament, ustanovili so tudi kolidž, nato pa jih je hudo prizadela kuga. Mesto si je dokončno opomoglo v 18. stoletju, zgrajene so bile mnoge zgradbe, ki danes dajejo dušo Dublinu – parlament, trg Merrion in za prebivalce najbolj pomembna zgradba – tovarna Guinness.

Že iz letala, ki je bil mimogrede, prav tako zelen, smo lahko ugledali zelenost Irske. Vsi smo mislili, da je to le kliše, le kako bi lahko trava in pokrajina bila bolj zelena, kot ta pri nas, vendar je res. S spuščanjem letala je tudi moja vznemirjenost naraščala in končno sem stopila na trda, zelena irska tla. Sledila je le še enourna, skoraj brezplačna avtobusna vožnja do centra Dublina, iskanje hostla in prispela sem na svoj cilj. Seveda ne bi šlo brez zapletov, saj mesto nima označenih ulic. Vsaj s številko ne, vendar so zato tu ljudje, ki ti pomagajo. Na vsakem koraku lahko najdemo center za (izgubljene) turiste z brezplačnimi zemljevidi mesta in ljudmi, ki te usmerijo na pravo pot. Izbira hostla je ključna in če izbereš pravega, se lahko raziskovanja Dublina vsak dan lotiš kar peš, prav tako pa večina že tako poceni hostlov ponuja zajtrk ''all you can eat'', kar pomeni manj zapravljanja za hrano in več za vstopnine ali za pohod v eno izmed številnih trgovin s spominki. Center Dublina je majhen, O'Connell street je njihova glavna ulica, kjer lahko najdemo glavne trgovine in restavracije. Ulico zaznamuje tudi ''The Spike'', srebrn stolp, ki je viden skoraj iz kateregakoli kotička Dublina in je uporaben tudi za turiste, saj se tako praktično ne moreš izgubiti. Iz te ulice je prelep tudi pogled na številne mostove, ki so pot čez reko Liffey.






Znamenitost, ki sem jo morala v Dublinu obvezno obiskati, je bil tudi Trinity College. Ustanovila ga je kraljica Elizabeta leta 1592 z namenom, da bi Irce rešila revščine in slabih navad, ki so jih pridobili s šolanjem v Franciji ali Italiji. V njem je shranjena tudi znamenita knjiga Book of Kells iz leta 800, ki s svojimi keltskimi ilustracijami in okrasi še zdaj velja za eno najbolj zapletenih in nenavadnih del. V kolidžu lahko najdemo tudi center Oscarja Wildea, irskega pisatelja, katerega spomenike lahko v Dublinu najdemo na skoraj vsakem kotičku. V Trinity College so študirali mnogi znameniti pisatelji in pesniki, med njimi tudi Samuel Beckett, Bram Stoker in Jonathan Swift. Kolidž krasijo mnogi spomeniki umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so tukaj študirali. Očara nas s svojo mogočno arhitekturo, v njem pa se skriva tudi majhen park. Ne morem zanikati, da nisem po obisku kolidža obiskala njihove spletne strani in se pozanimala, če sprejemajo Erasmus študente tudi iz naše univerze. Čeprav nimamo take sreče, si je Trinity College vseeno vredno ogledati.

Ena izmed glavnih znamenitosti Dublina je tudi tovarna Guinness. Na svoje pivo so Irci zelo ponosni in tudi tovarna jim je lahko v ponos. Je ena izmed redkih stavb, ki za vstop pobira vstopnino, vendar je ta vstopnina dobro zapravljena. Na vhodu nas je pozdravil vodič, ki nam je razložil, da je muzej zasnovan v obliki značilnega kozarca Guinness in da nas skozi vzpenjanje do vrha muzeja vodi elektronski vodič, ki nam na vsakem koraku pove nekaj o izdelavi piva ali o zgodovini tovarne. Sprehodimo se lahko tudi čez razstave kozarcev in steklenic skozi leta in si ogledamo vse reklame za njihovo pivo, ki so bile kdaj ustvarjene. Sprehod čez tovarno piva je zelo zanimiv in da je bila izkušnja obiska tovarne še bolj pozitivna, so nas na vrhu tovarne Guinness nagradili z velikim kozarcem njihovega piva in z veličastnim razgledom na Dublin. Pivo na meni ni pustilo velikega vtisa. Z nekaj besedami ga lahko opišem kot grenko in zelo močno, vsekakor pa je nekaj, kar se na Irskem mora poskusiti.

Ne smemo iti tudi mimo muzejev, ki jih v Dublinu kar mrgoli. Obiskala sem muzej nacionalne zgodovine, ki je, kot vse v Dublinu, urejen do potankosti in še zdaj ne morem verjeti, da zanj ne pobirajo vstopnine, zaželen je le prostovoljni prispevek, ki sem jim ga ob izhodu z veseljem odstopila. Popeljejo nas skozi irsko zgodovino vse od začetka z ostanki kosti, kovancev in verskih predmetov, popelje nas skozi ljudstva, ki so živela na področju Irske in nam razloži zgodovino verstev, ki so se pojavila na tem območju. Predmeti, ki jih lahko vidimo so podkrepljeni še s slikovnim in zvočnim materialom, ki nam vsak predmet še natančno razložijo. Poleg muzeja nacionalne zgodovine pa sem obiskala še muzej pisateljev – Dublin Writers Museum, kjer se skrivajo zakladi, kot so faksimile Book of Kells, Medleyjeva najstarejša izdaja dela Molly Malone in celo posnetek Joyceovega branja njegovega dela. V muzeju so zbrane tudi pisalne mize znamenitih avtorjev, njihovi podpisi in rokopisi številnih del. Starinska podoba muzeja mu da dodaten čar in ga naredi res vrednega ogleda.

Mesto je posejano s parki, ki so brezhibno urejeni, običajno pa jih od sivih stavb loči tudi obzidje. V njih lahko najdemo potočke, jezera, ribnike, predvsem pa veliko ljudi ob kateremkoli času, ki se skušajo s svojimi družinami sprostiti ob pikniku ali na igrišču. A ker mi lepi parki niso bili dovolj, sem se odločili za kratek izlet v predmestje Dublina, kjer sem obiskali živalski vrt, nato pa se podala v naravo. Pogled na pot, obdano z zelenim travnikom je bil neopisljiv. Na tej potki je bilo označeno tudi, da lahko, če nadaljujem, pridem do predsedniške rezidence, tako imenovane irske bele hiše, saj je princip te rezidence isti kot v Združenih državah Amerike. Iskala sem, povpraševala veliko ljudi in na koncu obupala, ko naju je prijazen gospod poslal v tisto smer, od koder sem prišli. Mogoče mi ni bilo usojeno, vendar sem bila vesela, da sem videla tudi ta čudovit del Dublina, od katerega je center mesta oddaljen le pol ure, vendar je tako zelo drugačen od barvitih stavb.

Na vsakem koraku nas spremljajo tudi bari, iz katerih se širi irska glasba in močan smeh domačinov. V njih poleg znamenitega piva in drugih pijač ponujajo še znan ''fish and chips'' in druge tipične irske jedi. Za pravi občutek domačnosti irskega bara se je potrebno malce odmakniti od glavnih ulic, kjer jih v glavnem obiskujejo turisti, le nekaj ulic stran pa lahko slišiš tudi kakšno zgodbo domačina in tako pridobiš novega prijatelja za večer ali pa celo za dlje.


Irsko si bom zapomnila po dobrih in prijaznih ljudeh, po ne tako dobrem pivu in predvsem po energiji, ki jo oddaja. Močna nacionalnost se čuti na vsakem koraku, čeprav me je presenetilo tudi število poljskih trgovin, ki so tam nastale z velikim številom priseljencev. Irska glasba, štiriperesna deteljica in zeleni škrateljci, ki ti prinašajo srečo, pa nas spremljajo po vsej Irski. Vedno se bom spominjala tudi pojočega varnostnika v trgovini s spominki, ki je ob svojem delu glasno popeval ob irski glasbi in te ob prihodu in izhodu iz trgovine z nasmehom pozdravil in te vprašal po počutju. Seveda pa ne bom pozabila tudi simpatičnih fantov, ki so delali v recepciji mojega hostla. V sekundi, ko sem zapustila Dublin, sem začela načrtovati naslednji prihod v zeleno državico. V načrtu je Cork, Limerick, Galway, pravijo pa tudi, da prave Irske ne vidiš, dokler ne obiščeš podeželja.

sreda, 9. januar 2013

Novoletne zaobljube, ali pač?

Ok. Ja, to se dogaja. Post o novoletnih zaobljubah. Ker si v Spektru nisem dala dovolj duška. :P Novoletne zaobljube so stalnica in ne bom lagala, da jih v preteklosti nisem nekaj napravila in se jih nikoli držala tudi sama, v januarskih revijah pa lahko beremo članke, kot so ''kako se držati novoletnih zaobljub'', ''21 pravil za uspeh vaših novoletnih zaobljub'', ''novoletne zaobljube za vašo ljubezensko življenje'', blablabla.

Zadnji naslov sem celo prebrala z mislijo, da bom moje osamljeno srce končno pregnala ampak guess what? Nasveta sta med drugim tudi ''Znižaj standarde''. NE! Jaz imam moje standarde rada! Če nimaš standardov, kaj potem? Standardi so kul! In ja, to vse zveni, kot da bi se dalo prenesti tudi na plakat, ampak ok, bomo pač naredili plakate. No, naslednji nasvet pa je *drumrolls*: ''Ne spreminjaj svojega partnerja''. In potem pomislim, da se mogoče članek iz mene malo norčuje. Valda je v mojem življenju 500 kandidatov, od katerih skačem, kakor se mi zazdi in ob tem uživam. Kmeti. Ja, to je bila moja prva asociacija, ampak ko sem nasvet prebrala do konca, sem ugotovila, da hočejo s tem povedati da mu, ko si že znižal standarde in dejansko dobil kandidata, ne smeš povedati kaj te moti. Če noge daje na jedilno mizo mu to pusti, saj boš drugače vedno sama in žalostna, po možnosti s 20 mačkami. Sounds freaking good, jaz imam mačke rada bolj kot noge na jedilni mizi ali pa nekoga, s katerim se karakterno popolnoma ne ujameva in mi gre na živce.

Je res lahko novoletna zaobljuba to, da si bom to leto našla ljubezen svojega življenja? Od kdaj je ljubezen vezana na čas in na načrtovanje. Jaz sem mislila, da se to pač zgodi. Enkrat. In da te to ne definira. In da to, ali imaš partnerja, o tebi ne pove, da si normalen. Da si pa zdaj končno primeren za v družbo. To, Kaja, končno imaš fanta, nisi edini samski človek za mizo in končno imaš teme za pogovor z drugimi. Ker sama nisem dovolj zanimiva, obviously. Itak je že dovolj čudno, da se od enaindvajsetletnice pravzaprav že zahteva resna zveza, sorodna duša and all that jazz. Ne rečem, da nočem ljubezni, nočem tega, da me k ljubezni nekaj priganja. Nočem znižati standardov, ker nočem sedeti v sobi z nekom, ki bi naj bil moja ljubezen in vedeti, da to ni to. Da pravzaprav sploh več nimava tem za pogovor ampak sva skupaj samo zato, da sva. Da nisva sama. Mogoče je to stvar poguma, mogoče moraš imeti dovolj jajc, da si sam in si s tem zadovoljen, ker še pač ni prišel tisti ''pravi''. Biti sam je včasih kar kul. Za drugo še vedno imaš prijatelje. 

In ja, tako se je iz novoletnih zaobljub razvil blog o ljubezni. Congrats to my brain. In zdaj sem rabila nekaj časa, da vidim, če ga naj sploh objavim in s tem ne bom izpadla preveč obupano, ubogo ali podobno. Ker to ni bil namen. Če si misliš to, idi bek! (sem mislila s to mislijo kar končati, pa ne bi bilo preveč vljudno, ali pač?)


torek, 4. december 2012

O, moj Maribor...

Mariborske vstaje, nasilje, (ne)odstop župana... to je glavna tema pogovorov v Mariboru in drugod po Sloveniji, po svetu. Rekla sem, da se ne bom vtikala. Da imam rada Maribor takšen kot je, saj ga korupcije županov in nepošteni posli ne določajo, določajo ga ljudje, energija, prijaznost, kultura. Vedno sem imela rada Maribor. To je moj dom, kraj, ki raste z mano, kraj, kjer so ljudje, ki jih imam rada. Danes sem si ogledala videoposnetek včerajšnje ''vstaje'' (http://www.youtube.com/watch?v=2nqvkI9RuaY&noredirect=1).

Video se me je dotaknil... ne v pozitivnem smislu, seveda. Bila sem na robu solz, še vedno sem. Kaj je to? Je res potrebno? Ok, videla sem že veliko protestov, a to? Je res potrebno streljati petarde, rakete v ljudi... ker ja, to se je zgodilo in je dobro vidno na videu in to niso storili policisti, ki bi naj bili zločinci v tem scenariju. Letele so petarde v prvo gimnazijo, v občino. Obe zgradbi sta popolnoma nedolžni in s tem so poslali le negativno sporočilo. Ti ljudje nimajo radi Maribora, vsaj v mojih očeh ne. Zakaj se niso protesti mogli končati mirno, tako kot so se začeli. Vzkliki ''Gotof je'' so dali pozitivno sporočilo (seveda ne za Kanglerja) in tako bi se lahko tudi končalo. In potem se najdejo 15-letniki, ki streljajo petarde, mečejo bakle in sploh ne vedo zakaj. Kje so tu starši, da jih naučijo, da nasilje nikoli ni rešitev? Je bilo res potrebnih teh 39 poškodovanih, po vsej verjetnosti tudi nedolžnih Mariborčanov?

In potem je na drugi strani tu Kangler, ki ostaja miren, ravnodušen. Uničene stavbe, radarji, ulice in on še vedno čaka, kaj se še lahko zgodi? To je človek, ki bi moral imeti Maribor najraje, ki bi ga naj razvil in za ljudi omogočil varnost, s svojimi dejanji pa je pokazal, da mu je za Maribor povsem vseeno. Da je pomembnejši denar in da ni pomembno, koliko ljudi je poškodovanih, koliko ulic in zgradb uničenih. Kaj sploh še lahko izgubi z odstopom? Pokazal nam je, da mu je za nas vseeno, tako da je izgubil spoštovanje, pokazal je, da je nepošten, tako da je izgubil zaupanje. Je naslednji denar? To, kar mu pomeni največ? Kakšen človek moraš biti, da lahko gledaš video o kraju, ki ga imaš rad, v katerem si živel in ostaneš ravnodušen?

Ne smemo pozabiti, zakaj imamo radi Maribor. Ne smemo pozabiti, da je bil naš dom že dolgo let in da nam je vedno stal ob strani. Ne smemo pozabiti, da so še pošteni ljudje, in ne smemo pozabiti, da nasilje ne bo rešilo ničesar. Vsaj pri Kanglerju ne.

nedelja, 11. november 2012

Aja, še naslov objave je treba napisat?

Oh, divje študentsko življenje, ki mi ne daje časa za blog. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj na partyjih 24/7 in praktično ne bom spala. En fant zjutraj, drugi zvečer in ob tem skrajno uživam, saj sem mlada in vesela, ob tem pa bi še rada vse fante rada 'mela.

Če me poznate, ste zaznali močen sarkazem v prvem odstavku ali pa ste si mislilil, da sem se končno vzela v roke in začela živeti kot pravi študent. Divje študentsko življenje, yeah right, lemme crush your thoughts. Časa imam manj kot kdajkoli in moj dan običajno sestavlja šola, pes, služba, epizoda ali dve ali knjiga, če je čas in pisanje domače naloge, ob tem pa še pisanje za nekaj drugega, kar bo oznanjeno posebej (a.k.a. ne bodite tako radovedni). Moje življenje, ladies and gentlemen. Interested? :D Pogrešam čase, ko sta bila šola in prijatelji pravzaprav edini aktivnosti v mojem življenju, but then vseeno ne bi bila takšna, kot sem zdaj.

Ok, da se ne bom v blogu samo pritoževala, imam še super duper novico. V zadnjem mesecu sem pisala za mariborsko študentsko revijo in če jo dobite v roke in jo dobro prelistate, boste tam zasledili tudi moje ime in moje napisane besede. Mogoče bodo celo malce bolj inteligentne, kot nakladanje, kot ste ga brali do zdaj (vsaj v tem zapisu). Še več, s svojim pisanjem sem drago urednico tako impresionirala, da sem si prislužila redni rubriki, in sicer kolumno in knjižni recenziji. Dobim aplavz? :) Ja, glede tega imam res dober občutek in upam, da je to tudi dobra naložba za prihodnost, hkrati pa spoznavanje novih ljudi, bogatenje svojih izkušenj in predvsem izpopolnjevanje mojega pisanja.

So yeah... kar sem hotela povedati s tem blogom je, da: 1. nimam dovolj časa in da je čas beden in da bi imela Hermionin time turner al kak se že reče (vidite, niti tega več ne vem kak se reče, kar pomeni, da nimam niti časa brati Harryja Potterja, kar pomeni, da je stvar izjemno resna!) in 2. da sem nova novinarka za Spekter in me lahko berete od torka naprej. Lahko še uvedemo tretjo točko in sicer da močno pogrešam Katjo in Patricijo, ker se že dolgo nismo slišali in ju pogrešam in me že dolgo ni noben tak močno stisnil, kot Katja (to se bo smešno čulo, ampak she'll get it :D). Še 4. točka... da se močno trudim, da bom ta blog sploh objavila, ker je pravopisno porazen, ampak I can't (don't want to) be bothered s popravljanjem.

Kay, Bye :D

nedelja, 7. oktober 2012

London, obljubljeno mesto

No, pa sem doma. Iz prečudovitega mesta sem se sicer vrnila že prejšnjo nedeljo, a sem potrebovala nekaj dni za rehabilitacijo. Ne zaradi alkohola, zaradi hoje.

S pričakovanjem sem čakala ponedeljek, 24. september, 14:50. Takrat je namreč odpeljalo letalo v mesto, za katerega sem bila že vnaprej prepričana, da mi bo všeč. London je vedno v mojih mislih bil nekakšno obljubljeno mesto. Where the magic happens. Moda, arhitektura, ljudje, naglas, princ Harry, Aiden Grimshaw... No, nazaj k poročanju. Mitja, prijatelja, ki je z mano obiskal London, sem že težko pričakovala in skupaj sva se odpravila na vlak proti graškem letališču. Tam sva najprej oddala svojo prtljago in se nato počasi poslavljala od Gradca. Na moje presenečenje sem tam srečala še Anžeta, otroka, ki študira eno leto za nama z Mitjem, ki je po čudnem naključju prav tako letel v London in se vrnil ob istem času, kot midva. Tako sva ga sprejela v najino varstvo, saj je njegova mama bila vidno zaskrbljena. Prebili smo se čez varnostne kontrole in že smo čakali, da se lahko vkrcamo na letalo. Za Mitja in Anžeta je bil to prvi polet, zato je bilo njuno vznemirjenje veliko večje, saj jaz nisem velika ljubiteljica letal. Da se nanj povzpem, potrebujem v sistemu vsaj tableto proti potovalni slabosti, saj je vzlet nekaj najhujšega (ok, za mene, drugim je všeč). Za nameček je bil še ryanairski pilot malce neizkušen in je bil polet ''a bumpy ride''. Kljub vsemu, smo po uri in pol že zadihali britanski zrak. Prvi vtis Anžeta pa je bil: ''Glej kak je trava drugačna od naše!''. Ok, Anže, ok. Dobili smo še prtljago in off we go. Anžeta je na letališču pričakala teta, midva pa sva bila prepuščena najinim raziskavam na internetu. S svetlobno hitrostjo sva našla pult, kjer prodajajo vozovnice za najin avtobus in že sva bila na avtobusu. Vznemirjenost je rasla in v vsaki najini povedi, se je vsaj enkrat pojavila fraza London, baby! Vožnja je bila prijetna in že na začetku naju je presenetila prijaznost voznika Boba. Ker je imel za nameček še lep naglas, sem bila za trenutek prepričana, da je to moj bodoči mož (skoraj bi pozabila na princa Harryja, pomislite, kako bi bil razočaran). No, po skoraj dvourni vožnji, sva prispela do najine postaje in se podala na iskanje zaklada, znanega tudi kot najin hostel, Astor's Victoria. Imela sva nekaj težav, zato sva za pomoč prosila taksista, ki je prav tako bil malce zmeden. ''Krivita kraljico, številke so malce čudne,'' nama je v šali povedal in rekel, da je najin hostel ali malce nazaj ali pa naprej. Velika pomoč. Bil je malo naprej in končno sva se lahko namestila v sobi, ki sva jo delila še s šestimi osebami. Najprej sva spoznala Kitajca Simona, ki je kar tako potoval po Evropi in zelo, zelo slabo govoril angleško. Srečala sva nekaj Američank, prišle so tudi tečne Kitajke/Japonke/nekajvtemsmislu, ki so ob dveh ponoči prižigale luč in si pele, ker je uvidevnost preveč mainstream. Za temi so prišle super Argentinke in še nato 2 Vietnamca, ki bosta s svojo polomljeno angleščino tukaj študirala in sta bila tako zelo hvaležna že za plastenko vode, ki nama je ostala.

Še isti dan sva z Mitjem obiskala McDonald's, saj je bila to najvarnejša odločitev, pa tudi najhitrejša. Že tam  je Mitja naletel na nekaj komplikacij, ki so seveda pri meni kar požele sarkastične komentarje. V McDonald'su je Mitja namreč hotel McCountry menu, ki ga tam nimajo. Bom kar napisala dialog, ki je potekal nekako takole:
Mitja: One McCountry menu please.
Prodajalka: Sorry?
Mitja: McCountry menu.
Prodajalka: ???
Mitja: M-C-C-O-U-N-T-R-Y (ja, prav črkoval ji je)
Prodajalka: We don't have that here.

Ja, kot si lahko predstavljate, je bilo neprecenljivo. Odločila sva se še za kratek sprehod po Londonu in to je bilo to.

Naslednji dan sva se odločila, da bova peš spoznala London. Moj zemljevid je bil takrat še kot iz škatlice in vse je bilo lepo. Prišla sva do parlamenta, Big Bena, ogledala sva si London Eye in se odločila, da je to prekratek sprehod, zato sva ob reki najino pot nadaljevala. Tako sva si ogledala vse mostove vse do slavnega Tower Bridge-a.  Medtem sva še malce dlje postala pri mostu Millenium, ali po mojem Harry Potter bridge-u, saj so prav tega v petem delu filmov porušili Jedci Smrti. Obiskala sva tudi galerijo Tate Modern, o kateri vam ne morem povedati veliko, saj je bilo vse, kar sva si ogledala, precej creepy. Ko sem doma na google zemljevidih poiskala najin ''sprehod'', sem ugotovila, da sva v eno smer naredila kar devet kilometrov. In kot da teh devet kilometrov ne bi bilo dovolj, sva hodila še nazaj, kjer sva si spotoma ogledala še katedralo St. Paul's. Ubita sva tako šla iskat še hrano, potem pa nazaj do hostla in si zvečer privoščila samo še Starbucks in reševanje križank. Vas morem spomniti, da sva stara 21?

Tretji londonski dan sva preživela na drugi strani Londona. Obiskala sva Madame Tussauds, kjer sem spoznala glavni vabi za oči iz Twilighta, Zaca Efrona, Justina Timberlakea, Johnnyja Deppa in druge nadpovprečno privlačne ljudi. V muzej me je pospremil tudi princ Harry, saj sva se v prvem dnevu že zelo zbližala. Predstavil me je tudi babici in svojemu bratu. Šla sva tudi v ''scary'' del muzeja, kjer sem skoraj doživela najmanj pet infarktov. Popeljali so naju tudi skozi zgodovino Londona, za konec pa sva spoznala še risane junake in si ogledala risanko v 4D. Veliko ljudi mi je sicer reklo, da muzej ni vreden ogleda, ampak jaz bi ga definitivno priporočala. Pot sva nadaljevala skozi park v najstarejši živalski vrt na svetu. Tam sem seveda bila najbolj navdušena nad pingvini in tablo, ki zaznamuje dogajanje v prvem filmu Harryja Potterja. Tiste kače sicer več ni, ostala pa je tabla, da je tu stal Harry Potter. Ali pa vsaj Daniel Radcliffe.

Četrti dan. Na meni so se kazali simptomi utrujenosti. Spet sva se peš podala do Tower Bridge-a. Z Anžetom smo skupaj obiskali Tower of London. Mitja se je na poti do tja zapeljal še z London Eye, jaz pa sem raje ostala na trdnih tleh in naredila nekaj posnetkov Londona. V Tower of London sva dovolila, da se nama pridruži še Anže in skupaj smo ujeli voden ogled. Prijazen gospod v srednjeveških oblačilih nam je povedal nekaj zgodovine, predvsem pa, kdo je bil na različnih trgih obglavljen. Ogledali smo si še 1001 oklep vseh vitezov, kraljev, plemičev itd. Fanta sta obiskala še ječe, jaz pa sem se odpravila proti kraljičinim draguljem, ki so zaščiteni bolje kot kraljica sama. Tam sem obiskala še majhno trgovino s spominčki, kjer sem bila začudena nad prodajo netakopoceni replik prstana, ki ga nosi Williamova žena Catherine. Za konec sva si privoščila še britansko poslastico fish&chips, po kateri nama je bilo slabo.

Peti dan sva se najprej podala na iskanje perona 9 in tri četrtine. Tavala in tavala sva po King's Crossu in razmišljala, če bi lahko koga vprašala, brez da bi izpadla smešno. Skoraj sva že obupala ko sem končno zagledala tablo. Navdušenje je bilo nepopisno, takoj sva izvlekla svoje fotoaparate in fotošuting se je lahko začel. Slikanje iz vseh zornih kotov je bilo neizbežno. Zraven perona, sva opazila še majhno knjigarnico, ki je prodajala palice, značke, zvize, šale. Raj na Zemlji, če le ne bi bilo tako drago. Jaz sem se tako odločila le za zviz, ki me je stal šest funtov. Kar razumno. Mitja, na drugi strani, ni bil tako razumen in je nabavil palico Harryja Potterja in še značke. Še zdaj sem zelena od zavisti. Polna čarovniške energije sva zavila še v muzej naravne zgodovine, ki je neverjetne velikosti. Naj vam povem, da nisva izpustila čisto nič, saj je Mitja in Anžeta vse izjemno zanimalo (slišite moj vzdih?). Zvečer sva se odpravila še do Buckinghamske palače, na poti do tja pa sva se srečala še s trgovino s spominki. Moj vtis? Zelo, zelo drago. Ko sem slišala končno vsoto mojih 5 stvari, sem skoraj slišala obupane klice denarnice. Buckinghamsko palačo sva tako obiskala v temi. Izgledala je prav veličastno, očaral me je tudi Victoriin trg. Dan sva zaključila v Starbucksu, kjer sva dobila navdih za pisanje razglednic.


Šesti dan. Zadnjih 24 ur na britanskih tleh sva izkoristila za shopping. Najprej sva se odpravila do Trafalgarjevega trga, ki je definitivno nekaj najlepšega, kar sem videla v Londonu, sledil je še ogled Piccadilly Circusa, od tam pa še enkrat do Buckinghamske palače in do Marble Arch-a. Potem je prišel moj del dneva - Oxford Street! Seveda ne bi bil London, če ne bi vsaj enkrat šla na napačen avtobus/vlak in tukaj se je to zgodilo. Zaradi napačnega avtobusa sva videla še arabsko četrt in se potem končno s pravim avtobusom zapeljala do Oxford Street, kjer sva nakupila še zadnje spominke, glavna postaja pa je bila seveda trgovina HMV, kjer sem končno prišla do cd-ja Aidena Grimshawja in Mumford&Sons. Tudi Mitja je trgovina hitro očarala, tako da je tudi on tam pustil kar nekaj denarja. Lačna sva šla še na lov za hrano in našla Pizza Hut, kjer ti poleg pice v meniju dajo še pomfrit ali solato. Pomfrit? Ker pica še ni dovolj mastna. Kombinacije raje nisem preizkusila. Še zadnjič sva se sprehodila ob reki vse do Big Bena in London Eye in zaključila najino potovanje v Londonu. Zjutraj sva se zgodaj odpravila na letališče, si tam privoščila zajtrk in doživela še zadnjo dogodivščino pri varnostnih kontrolah. Mitju je piskalo telo, zato je tam doživel nekaj akcije, ki sem je tudi jaz nujno potrebna, obema pa je piskala tudi torba. Zakaj? Zaradi sneženih krogel. Pri meni ni bilo težav takoj, ko mi jih je varnostnica dala v vrečko, Mitja pa je moral svojo lepo, drago sneženo kroglo pustiti tam, saj je bila prevelika. Za varnost na letališču Stansted je res poskrbljeno, saj te naredijo živčno tudi, če sploh nisi terorist. Let je bil mirnejši, večino sem ga prespala, a sem vseeno bila vesela, ko sem spet imela trdna tla pod nogami.

London je zagotovo mesto, ki ga bom še obiskala. Ljudje so zelo prijazni, pa še moški te vedno pokličejo love ali dear in to se nikoli ne postara.